Pomislim
Ko je Jezus utemeljil, da lahko tudi na sobotni dan dela dobra dela, so farizeji molčali. Zakaj farizeji ob Jezusovem vprašanju molčijo? Ali tudi danes človek raje molči, ko bi morali braniti človekovo dostojanstvo, ker bi ga jasen odgovor preveč obvezoval?
Berem
Razmišljam
Farizeji molčijo, čeprav je Jezusovo vprašanje preprosto: ali je dovoljeno na sobotni dan pomagati človeku? Evangelij ne pove, kaj so razmišljali. Morda niso hoteli priznati, da ima Jezus prav, morda so se bali posledic svojega odgovora. Jezus jih namreč postavi pred neprijetno izbiro: če priznajo, da je prav pomagati, bodo morali ponovno premisliti svojo razlago verskih predpisov.
Tudi danes se lahko zgodi, da molčimo ne zato, ker ne bi vedeli, kaj je prav, ampak ker bi nas priznanje resnice obvezovalo k dejanju. Braniti človeka, ki se mu godi krivica, lahko pomeni tvegati svoj ugled, položaj ali dobre odnose z drugimi.
Jezus pa ne ostane pri razpravi. Bolnika ozdravi. S tem pokaže, da resnica o človekovem dostojanstvu ni samo nekaj, kar moramo pravilno povedati, ampak predvsem nekaj, po čemer moramo ravnati.
Zakaj je Jezusovo vprašanje tako neprijetno?
Jezus bi lahko začel dolgo razpravo o sobotnih predpisih. Namesto tega zastavi vprašanje, ki se dotakne njihovega bistva: ali je na dan, posvečen Bogu, dovoljeno človeku storiti dobro?
Navzoči so dobro poznali postavo. Sobota je bila zanje sveta in njeno spoštovanje izraz zvestobe Bogu. Zato njihovega molka ne smemo prehitro razglasiti za hinavščino. Lahko so bili resnično prepričani, da varujejo nekaj svetega.
Toda Jezus jih povabi, naj pogledajo globlje. Ali lahko predpis, ki naj bi človeka približal Bogu, razumemo tako, da človeku odrekamo pomoč?
Njegovo vprašanje je zahtevno zato, ker ne preverja samo njihovega poznavanja postave, ampak tudi njihovo pripravljenost, da bi spremenili svoje razumevanje.
Ko bi nas odgovor preveč obvezoval
Tudi v našem življenju obstajajo vprašanja, na katera je odgovor razmeroma jasen, vendar se mu raje izognemo.
Vemo, da ni prav, ko se sodelavci posmehujejo odsotnemu človeku. Vemo, da ni prav, ko v razredu nekoga ponižujejo. Vemo, da je treba zaščititi človeka, ki je izpostavljen nasilju ali zlorabi.
Toda če to jasno povemo, se nekaj spremeni. Morda bomo morali nasprotovati prijateljem, opozoriti odgovorne ali pomagati človeku, ki se mu drugi izogibajo.
Molk je lahko udoben. Omogoča nam, da ohranimo mir in se izognemo odgovornosti.
Seveda vsak molk ni napačen. Včasih potrebujemo čas, da razumemo okoliščine, ali pa je treba ukrepati premišljeno, da ne povzročimo še večje škode. Nevarno pa postane, kadar molk uporabljamo kot izgovor, da nam ne bi bilo treba storiti tega, kar že prepoznavamo kot prav.
Jezusova pedagogika
Jezus navzočih ne prisili, da bi odgovorili. Ne zasmehuje jih in ne skuša zmagati v besednem dvoboju.
Najprej jim da možnost, da sami pridejo do spoznanja. Nato bolnika ozdravi. Šele potem jih vpraša, ali ne bi tudi sami rešili otroka ali živali, ki bi padla v vodnjak.
S tem uporabi njihovo lastno življenjsko izkušnjo. Če bi bilo samoumevno rešiti nekoga iz vodnjaka, zakaj ne bi bilo prav pomagati bolnemu človeku?
To je Jezusova moč: z nekaj preprostimi besedami razkrije neskladje med pravilom, kakor ga razumejo, in dobrim, ki ga sami v vsakdanjem življenju že prepoznavajo.
Jezus ne želi samo pravilnega odgovora
Najlepše v tem dogodku je, da Jezus ne čaka na njihovo dovoljenje. Pred njim stoji bolan človek. Njegova stiska ni zgolj povod za teološko razpravo. Jezus ga vidi, se ga dotakne in ga ozdravi.
S tem pokaže, da resnica in ljubezen sodita skupaj. Ni dovolj, da znamo pojasniti, kaj je dobro. Dobro moramo biti pripravljeni tudi storiti.
Jezusova veličina se ne pokaže samo v njegovi izjemni logiki, ampak predvsem v tem, da svojo modrost uporabi za človekovo dobro, ne za ponižanje svojih nasprotnikov.
H koreninam
Jezus s svojim ravnanjem pokaže, da Božja svetost in usmiljenje nista nasprotnika. Sobota je dan, posvečen Bogu, zato je tudi dan, ko se lahko posebej razodeva njegova dobrota. Jezus ne prezre bolnega človeka zaradi verske razprave, ampak ga ozdravi in s tem razkrije pravi namen Božje postave. Njegova vprašanja navzoče vabijo, naj se ne ustavijo pri zunanjem izpolnjevanju pravil, temveč odkrijejo ljubezen, ki jim daje smisel. Odlomek tudi nas spodbuja, da ostanemo zvesti veri, hkrati pa imamo odprte oči za ljudi, ki potrebujejo našo pomoč. Resnična bližina Bogu nas ne oddaljuje od človeka, ampak nas vodi k njemu.
Zakaj je bila sobota tako pomembna?
Sobota je bila v judovskem življenju svet dan počitka, molitve in družinskega občestva. Spominjala je na Božje stvarjenje in osvoboditev iz egiptovske sužnosti. Bila je tudi znamenje zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom.
Spoštovanje sobote zato ni bilo nepomembna navada. Povezano je bilo s samo identiteto Božjega ljudstva. Razprave o tem, katera opravila so na soboto dovoljena, so izvirale iz resnega prizadevanja, da bi ljudje pravilno živeli po Božji postavi.
Jezus ne nasprotuje judovski veri ali svetosti sobote. Nasprotuje razumevanju, po katerem bi bilo treba pomoč trpečemu človeku odložiti zgolj zato, ker je sobota.
Kdo je bil bolnik z vodenico?
Vodenica je star izraz za bolezensko nabiranje tekočine v telesu, ki lahko povzroči izrazito otekanje. Danes vemo, da se takšno stanje lahko pojavi pri različnih boleznih.
Evangelij ne pove, koliko časa je človek trpel, niti kako se je znašel pred Jezusom. Pomembno je predvsem, da Jezus v njem ne vidi predmeta razprave, ampak človeka, ki potrebuje ozdravljenje.
Zakaj navzoči molčijo?
Jezusovo vprašanje ni preprosto. V judovskem izročilu so obstajala različna razmišljanja o tem, kakšna pomoč je na soboto dovoljena, zlasti kadar je ogroženo življenje.
Jezus postavi v ospredje nekaj bistvenega: ali je mogoče dan, posvečen dobremu Bogu, razumeti tako, da bi človeku odrekli dobro, ki mu ga lahko storimo?
Navzoči ne odgovorijo. Evangelij njihovega molka ne razloži podrobno, vendar ta še močneje poudari Jezusovo dejanje.
Zakaj Jezus omeni otroka in vola?
Jezus uporabi primer, ki ga ljudje razumejo iz vsakdanjega življenja. Če bi otrok ali domača žival padla v vodnjak, bi jim človek pomagal tudi na soboto.
S tem pokaže, da skrb za življenje in preprečevanje trpljenja nista nekaj postranskega. Če je človeku razumljivo pomagati v takšni stiski, zakaj ne bi bilo prav pomagati bolniku?
Jezusovo vprašanje ne razvrednoti sobote. Pokaže, da se prav v usmiljenju lahko razodene njena svetost.
Kaj to pomeni za kristjanovo nedeljo?
Za kristjane je nedelja dan Gospodovega vstajenja, evharistije, počitka in občestva. Ni preprosto enaka judovski soboti, vendar nas tudi nedeljsko praznovanje vabi k povezovanju češčenja Boga z ljubeznijo do bližnjega.
Udeležba pri sveti maši ni nasprotje pomoči potrebnemu človeku. Nasprotno: srečanje z Jezusom v evharistiji naj nas odpira za srečanje z njim v ljudeh, posebej v trpečih.
Za današnji čas
Na družbenih omrežjih pogosto naletimo na razprave o veri, Cerkvi in moralnih vprašanjih. Prav je, da poznamo svojo vero in jo znamo pojasniti. Toda spletno okolje nas lahko hitro potegne v tekmovanje, kdo bo drugega bolje premagal z argumenti. Včasih se zgodi, da branimo resnico, pri tem pa človeka na drugi strani zasmehujemo ali ponižujemo. Jezus nas v današnjem evangeliju uči, da resnice in ljubezni ne smemo ločevati. Ni dovolj, da je naš odgovor pravilen; pomembno je tudi, ali smo z njim spoštovali človekovo dostojanstvo. To ne pomeni, da se moramo odpovedati jasnim stališčem, ampak da jih izražamo tako, da lahko drugi v njih prepozna tudi našo dobrohotnost.
Ali v naših župnijah opazimo človeka, ki potrebuje pomoč?
V župniji imamo veliko pomembnih nalog: skrb za bogoslužje, verouk, pripravo praznikov in urejenost cerkve. Vse to ima svojo vrednost. Toda med našimi dejavnostmi se lahko znajde človek, ki potrebuje predvsem pogovor, pomoč ali občutek sprejetosti. Morda starejši človek, ki je osamljen, družina v stiski ali mladostnik, ki po birmi ne najde svojega mesta. Jezus nas spominja, da župnija ni samo dobro organizirana skupnost, ampak predvsem občestvo ljudi, ki jih povezuje njegova ljubezen. Včasih je najpomembnejše župnijsko delo prav tisto, ki ga nismo načrtovali.
Za iskalce
Kaj je pomembnejše: imeti prav ali narediti dobro?
Predstavljajmo si človeka, ki zelo dobro pozna pravila, vendar ob človeku v stiski ne naredi ničesar. In drugega, ki morda ne zna vsega pravilno razložiti, vendar takoj priskoči na pomoč.
Jezus je nekoč postavil vprašanje o verskih pravilih, nato pa pred očmi navzočih ozdravil bolnega človeka. Njegovo dejanje nas spodbuja k razmišljanju o odnosu med načeli in sočutjem.
Pravila so potrebna. Brez njih bi težko gradili pravično in urejeno skupnost. Toda če ob njihovem izvajanju izgubimo občutek za človeka, lahko zgrešimo prav tisto, čemur naj bi služila.
Morda se naša načela najjasneje pokažejo ne takrat, ko jih živimo.
Otrokom, vnukom
Jezus pomaga bolnemu človeku
Nekega sobotnega dne je bil Jezus povabljen na kosilo. Tam je srečal človeka, ki je bil bolan.
Jezus je navzoče vprašal, ali je prav pomagati bolniku na soboto, ki je bila za judovsko ljudstvo svet dan počitka. Nihče mu ni odgovoril.
Jezus je bolnika prijel in ga ozdravil. Nato je pojasnil, da bi tudi sami pomagali svojemu otroku ali živali, če bi se znašla v nevarnosti.
Jezus nas uči, da je pomembno spoštovati Božje zapovedi, vendar pri tem nikoli ne smemo pozabiti na ljubezen do ljudi.
Mali kviz
1. Kateri dan je Jezus ozdravil bolnika?
a) V ponedeljek.
b) Na soboto.
c) V petek.
2. Kje se je Jezus srečal z bolnikom?
a) V hiši farizeja.
b) Na ribiški ladji.
c) V puščavi.
3. Kaj so navzoči odgovorili na Jezusovo vprašanje?
a) Vsi so se strinjali.
b) Začeli so peti.
c) Molčali so.
4. Kaj je Jezus storil?
a) Bolnika je poslal domov brez pomoči.
b) Bolnika je ozdravil.
c) Bolniku je naročil, naj počaka do naslednjega dne.
5. Kaj nas Jezus uči?
a) Da je treba pomagati človeku v stiski.
b) Da so bolni ljudje manj pomembni.
c) Da nikoli ne smemo postavljati vprašanj.
Pravilni odgovori: 1. b, 2. a, 3. c, 4. b, 5. a.
Preden nadaljujem
Včasih je najtežji korak vere prav ta, da spoznano resnico spremenimo v dejanje ljubezni.