Pomislim
Jezus pravi: »Kdor se ponižuje, bo povišan.« Ali nas Jezus res uči, naj se imamo za manj vredne, se umikamo drugim in skrivamo svoje sposobnosti? Kako naj človek razvija zdravo samozavest in si prizadeva za uspeh, če Jezus tako odločno govori proti iskanju prvih mest?
Berem
Razmišljam
Jezus pravi: »Kdor se ponižuje, bo povišan.« Ali nas res uči, naj se imamo za manj vredne, skrivamo svoje sposobnosti in se odpovemo uspehu? Jezus nas ne uči, naj se imamo za manj vredne, ampak naj se ne imamo za več vredne od drugih. Ponižnost ni pomanjkanje samozavesti, ampak sposobnost, da sebe vidimo resnično: s svojimi darovi, omejitvami in enakim dostojanstvom, kot ga imajo drugi.
Jezus ne nasprotuje uspehu, znanju ali prizadevanju za odličnost. Nasprotuje želji, da bi svojo vrednost dokazovali s položajem, občudovanjem in prednostjo pred drugimi.
Človek je lahko zelo sposoben, uspešen in samozavesten, pa hkrati globoko ponižen. Tak človek svojih sposobnosti ne skriva, ampak jih uporablja za dobro. Ne potrebuje pa prvega mesta, da bi vedel, koliko je vreden.
Jezus nas torej ne vabi, naj postanemo manjši ljudje, ampak naj postanemo veliki na drugačen način.
Zakaj Jezus govori o zadnjem mestu?
Jezus opazuje goste na gostiji, ki si izbirajo najuglednejša mesta. V njihovem ravnanju prepozna nekaj zelo človeškega: željo, da bi jih drugi opazili, spoštovali in imeli za pomembne.
Zato pove priliko o človeku, ki si izbere prvo mesto, potem pa mora pred vsemi odstopiti prostor pomembnejšemu gostu.
Na prvi pogled bi lahko razumeli, da Jezus svetuje zgolj bolj preudarno vedenje: izberi zadnje mesto, da te bo gostitelj povabil višje in boš deležen še večje časti.
Toda Jezusovo sporočilo sega globlje. Ne uči nas zvijače, kako priti do priznanja po ovinku. Sprašuje nas, zakaj priznanje sploh tako močno potrebujemo.
Ali je moja vrednost res odvisna od tega, kje sedim, kakšen naziv imam in koliko ljudi me občuduje?
Ponižnost ni poniževanje samega sebe
Tu je pomembna razlika, ki jo včasih spregledamo. Ponižen človek ne govori: »Ničesar ne znam. Nič nisem vreden. Drugi so vsi boljši od mene.«
Takšne besede niso nujno izraz kreposti. Lahko kažejo na ranjeno samopodobo, strah ali celo na prikrito željo, da bi nas drugi začeli hvaliti.
Resnično ponižen človek lahko mirno reče: »To znam. Za to sem se trudil. Na tem področju sem uspešen.« Toda hkrati se zaveda, da njegove sposobnosti niso razlog, da bi druge gledal zviška.
Krščanska ponižnost temelji tudi na prepričanju, da so naši darovi podarjeni. Zanje smo lahko hvaležni, jih razvijamo in zanje prevzemamo odgovornost.
Ali si kristjan sme prizadevati za uspeh?
Seveda. Učenec se sme truditi za odlične ocene. Športnik sme želeti zmago. Zdravnik sme postati vrhunski strokovnjak. Podjetnik sme razviti uspešno podjetje. Jezus ne obsoja prizadevnosti in odličnosti. Pomembno pa je vprašanje, kaj človeka pri tem vodi.
Ali želim biti dober zato, da bom lahko naredil nekaj koristnega, razvil svoje darove in prispeval k življenju drugih? Ali pa predvsem zato, da bom dokazal, da sem boljši in pomembnejši od njih?
Uspeh sam po sebi ni nasprotje ponižnosti. Nasprotje ponižnosti je napuh, ki iz uspeha naredi merilo človekove vrednosti.
Jezusova pedagogika
Jezus ne začne z očitkom, da so gostje domišljavi in sebični. Opazuje njihovo vedenje in jim pove zgodbo iz okolja, ki ga vsi poznajo.
S tem jim omogoči, da sami prepoznajo nekaj neprijetnega o sebi.
Posebej zanimivo je, da uporabi prav tisto, kar gostje iščejo: čast. Pokaže jim, kako hitro se lahko čast, ki si jo človek sam prisvoji, spremeni v ponižanje.
Nato jih vodi do globljega spoznanja: resnična veličina ni nekaj, kar si človek zagotovi s tem, da se postavi pred druge.
Jezus sam je najlepši zgled tega nauka. Čeprav je Gospod, učencem umiva noge. Ne skriva svoje veličine, ampak jo razodeva v služenju.
Ali ponižnost pomeni, da se moramo vedno umakniti?
Ne. Ponižnost ne pomeni, da se nikoli ne postavimo zase, da sprejemamo krivice ali da drugim dovolimo, da nas ponižujejo.
Človek lahko ponižno, a odločno zagovarja resnico, zaščiti svoje dostojanstvo in prevzame vodilno mesto, kadar je za to sposoben in poklican.
Tudi Jezus ni vedno molčal in se umikal. Znal je jasno odgovoriti, opozoriti na krivico in se postaviti po robu napačnemu ravnanju.
Razlika je v tem, da tega ni počel zaradi lastne pomembnosti, ampak zaradi resnice in dobrega.
Kdor se ponižuje, bo povišan
Jezusova sklepna misel nas usmerja še dlje od pravil lepega vedenja.
Človekova veličina pred Bogom ni odvisna od položaja, bogastva, slave ali družbenega ugleda. Bog vidi človekovo srce.
Tisti, ki se ne oklepa lastne pomembnosti, postane svobodnejši za ljubezen. Ni mu treba nenehno tekmovati, se primerjati in dokazovati.
In prav v tem je nekaj presenetljivega: ko človek ne potrebuje več prvega mesta, lahko svoje sposobnosti razvije in uporabi veliko bolj svobodno.
H koreninam
Jezus nas s priliko o prvih in zadnjih mestih vabi, naj svojo vrednost prenehamo meriti s položajem, ugledom in priznanjem drugih. Pred Bogom ni največji tisti, ki si zagotovi najvidnejše mesto, ampak tisti, ki zna svoje darove sprejemati s hvaležnostjo in jih uporabljati v dobro drugih. Ponižnost ni zanikanje lastne vrednosti, temveč svoboda od potrebe, da bi morali biti pomembnejši od drugih. Jezus nas ne želi narediti majhnih in prestrašenih, ampak notranje svobodne. Kdor ve, da je ljubljen od Boga, ne potrebuje nenehnega potrjevanja svoje pomembnosti. Zato lahko z veseljem prizna uspeh drugega, sprejme svoje omejitve in služi brez pričakovanja nagrade. Takšna ponižnost je pot k resnični veličini.
Obed kot podoba družbenih odnosov
V Jezusovem času so imela mesta pri slavnostni mizi poseben pomen. Položaj gosta je razodeval njegov družbeni ugled in odnos do gostitelja. Najčastnejša mesta so bila namenjena pomembnejšim povabljencem.
Ko Jezus opazi, kako gostje izbirajo prve sedeže, ne govori samo o pravilih lepega vedenja. Njihovo ravnanje razkrije nekaj globljega: željo, da bi bili pred drugimi priznani kot pomembni.
Jezus iz vsakdanjega dogodka naredi priložnost za razmišljanje o človekovem odnosu do samega sebe in drugih. Vprašanje ni več, kje sedimo, ampak zakaj nam je tako pomembno, kje sedimo.
Kaj pomeni ponižnost v svetopisemskem izročilu?
V Stari zavezi je ponižnost pogosto povezana z zaupanjem v Boga. Ponižen človek se zaveda, da ni sam sebi izvor življenja in vseh svojih darov. Ne postavlja se na Božje mesto in ne misli, da lahko sam obvladuje vse.
Takšna drža ni nasprotje človekovega dostojanstva. Nasprotno, pomaga mu razumeti, da je njegovo življenje dar. Ponižnost zato vključuje hvaležnost, zaupanje in pripravljenost na učenje.
Napuh pa nastane, ko človek sebe postavi v središče vsega. Svoje sposobnosti in dosežke začne razumeti kot dokaz, da je pomembnejši od drugih ali da drugih ne potrebuje.
Zakaj Jezus govori o svatbi?
Svatba je v Jezusovih prilikah pogosto podoba veselja in Božjega kraljestva. Povabilo na svatbo ni samo družabni dogodek, ampak lahko spominja tudi na Božje povabilo k življenju z njim.
V priliki gostitelj določi, kdo bo sedel na častnem mestu. Gost si te časti ne more preprosto prisvojiti. Podobno tudi v odnosu do Boga človek ne more zahtevati posebnega položaja na podlagi svojih zaslug.
Božje kraljestvo ni tekmovanje, v katerem bi si vsak poskušal zagotoviti boljše mesto. Je dar, ki ga sprejemamo s hvaležnostjo.
Ali Jezus zavrača človekovo odličnost?
Nikakor. Jezus svoje učence vabi, naj razvijajo darove, prevzemajo odgovornost in prinašajo sadove. Ponižnost ne pomeni povprečnosti ali pomanjkanja prizadevnosti.
Pomembno pa je, kaj človek naredi s svojo odličnostjo. Znanje lahko uporablja za pomoč drugim ali za njihovo poniževanje. Vodstvene sposobnosti lahko uporabi za dobro skupnosti ali za utrjevanje svoje oblasti. Celo versko znanje lahko postane pot do globlje vere ali sredstvo, s katerim se človek povzdiguje nad druge.
Razlika ni predvsem v velikosti dosežka, ampak v namenu in odnosu do ljudi.
Ponižnost in Jezusovo darovanje
V Jezusovem življenju ponižnost doseže vrhunec v njegovi pripravljenosti služiti in darovati življenje. Čeprav je Božji Sin, ne išče zemeljske slave, ampak ostaja zvest Očetovi volji.
Njegovo trpljenje in smrt kažeta, da ponižnost ni vedno nagrajena s priznanjem ljudi. Včasih pomeni ostati zvest dobremu tudi takrat, ko nas drugi zavrnejo.
Vstajenje pa razodeva, da človeška zavrnitev in smrt nimata zadnje besede. Bog poveliča Jezusa, ki je iz ljubezni daroval samega sebe. Tako Jezusova prilika o ponižanju in povišanju dobi svoj najgloblji pomen v velikonočni skrivnosti.
Za današnji čas
Na družbenih omrežjih je prvo mesto vedno na očeh.
V digitalnem svetu lahko svojo priljubljenost merimo skoraj vsak trenutek: s številom sledilcev, všečkov, ogledov in odzivov. Algoritmi pogosto nagrajujejo vsebine, ki pritegnejo največ pozornosti. Tako se lahko neopazno navadimo, da svojo vrednost presojamo po tem, koliko ljudi nas opazi. Posebej za mlade je to lahko velika obremenitev. Če objava ne dobi pričakovanega odziva, se lahko pojavi občutek, da nismo dovolj zanimivi, lepi ali uspešni. Jezus nas danes ne bi nujno odvračal od družbenih omrežij. Postavil pa bi nam pomembno vprašanje: Ali jih uporabljamo zato, da bi delili nekaj dobrega, ali predvsem zato, da bi dokazovali svojo pomembnost? Človekova vrednost se ne poveča z vsakim novim všečkom in ne zmanjša, kadar ga drugi prezrejo.
Tudi v župniji obstajajo prva in zadnja mesta.
Župnijsko življenje ponuja veliko možnosti za sodelovanje: pri bogoslužju, petju, katehezi, dobrodelnosti, delu z mladimi in drugih dejavnostih. Lepo je, kadar ljudje svoje sposobnosti velikodušno darujejo skupnosti. Toda tudi pri dobrih delih se lahko pojavi želja po priznanju. Kdo bo vodil skupino? Čigavo delo bo najbolj opaženo? Kdo bo dobil zahvalo? Jezus nas vabi, da pogledamo globlje. Pomembno ni samo, kaj delamo za Cerkev, ampak tudi, s kakšnim srcem to delamo. Ponižnost ne pomeni, da sposobni ljudje ne smejo prevzemati vodilnih nalog. Pomeni, da vodstvo razumejo kot služenje, ne kot dokaz svoje večvrednosti. Župnija postaja resnično občestvo, kadar zna ceniti tudi tiste, ki tiho in zvesto opravljajo delo, ki ga skoraj nihče ne opazi.
Za iskalce
Zakaj tako potrebujemo občudovanje drugih?
Predstavljajmo si, da bi dosegli nekaj velikega, vendar za to ne bi izvedel nihče. Bi nas uspeh še vedno enako veselil?
Vsi potrebujemo priznanje. Lepo je, če drugi opazijo naš trud in nam povedo, da smo nekaj dobro naredili. Toda kaj se zgodi, ko brez njihovega občudovanja ne znamo več biti zadovoljni sami s seboj?
Jezus je nekoč opazoval goste, ki so se potegovali za najuglednejša mesta pri mizi. Njegov nasvet je bil presenetljiv: ne išči prvega mesta.
Morda nas s tem vabi k drugačnemu razumevanju uspeha. Ni nujno največji tisti, ki ga vsi opazijo. Včasih je notranje najmočnejši človek prav tisti, ki mu ni treba nenehno dokazovati svoje pomembnosti.
Resnična samozavest se začne tam, kjer nehamo živeti samo za aplavz drugih.
Otrokom, vnukom
Jezus nas uči, da ni treba biti vedno prvi
Nekega dne je bil Jezus povabljen na kosilo. Opazil je, da si gostje izbirajo najboljša mesta pri mizi, ker so želeli biti videti pomembni.
Zato jim je povedal priliko. Če si povabljen na svatbo, ne sedi takoj na prvo mesto. Morda bo prišel pomembnejši gost in se boš moral umakniti. Bolje je, da si izbereš skromnejše mesto. Če bo gostitelj želel, te bo sam povabil bližje.
Jezus nas s tem ni želel naučiti samo tega, kam naj sedemo. Hotel nam je povedati, da ni treba biti vedno prvi in najbolj opažen.
Vsak človek ima svoje sposobnosti. Nekdo lepo poje, drugi dobro računa, tretji zna pomagati prijatelju. Vseh teh darov se lahko veselimo. Ni pa prav, da zaradi njih mislimo, da smo boljši od drugih.
Bog ima rad vsakega človeka, tudi tistega, ki ni nikoli prvi.
Mali kviz
1. Kje je bil Jezus, ko je povedal priliko?
a) Na ribiškem čolnu.
b) Na obedu pri farizeju.
c) V puščavi.
2. Kaj so si gostje izbirali?
a) Najuglednejša mesta pri mizi.
b) Največje kose kruha.
c) Najlepša oblačila.
3. Kaj je Jezus svetoval povabljenemu gostu?
a) Naj zahteva prvo mesto.
b) Naj se prepira z drugimi gosti.
c) Naj sede na zadnje mesto.
4. Kaj pomeni biti ponižen?
a) Da se imamo za ničvredne.
b) Da poznamo svoje sposobnosti, vendar se ne povzdigujemo nad druge.
c) Da nikoli ne smemo biti uspešni.
5. Katero ravnanje je najbližje Jezusovemu nauku?
a) Veselim se svojega uspeha in znam pohvaliti tudi druge.
b) Hvalim se, da sem vedno najboljši.
c) Jezen sem, kadar je kdo uspešnejši od mene.
Pravilni odgovori: 1. b, 2. a, 3. c, 4. b, 5. a.
Preden nadaljujem
Pred Bogom postanem večji, če svoje darove z ljubeznijo delim drugim