Pomislim
Jezus je o Jeruzalemu/Jeruzalemčanih rekel: »Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke … pa niste hoteli.« Kako je mogoče, da vsemogočni Bog nekaj želi, pa tega ne doseže? Ali je človekova svoboda res tako pomembna, da Bog dovoli, da zavrnemo celo njegovo ljubezen?
Berem
Razmišljam
Kako je mogoče, da vsemogočni Bog želi človekovo ljubezen, človek pa ga lahko zavrne? Božja vsemogočnost ne pomeni, da Bog človeka prisili v ljubezen. Jezusove besede o Jeruzalemu razodevajo Boga, ki človeka resnično ljubi, ga vabi k sebi in mu želi dobro, vendar spoštuje njegovo svobodo. Če bi Bog človeka prisilil, da ga ljubi, to ne bi bila več svobodna ljubezen. Zato Jezus ne govori kot nekdo, ki mu je zmanjkalo moči, ampak kot nekdo, ki zaradi ljubezni sprejme tudi bolečino zavrnitve. Njegova žalost razodeva, da človek Bogu ni nepomemben. Bog nas ne potrebuje zato, da bi bil popoln, vendar nas želi v občestvu s seboj, ker nas ljubi. Jezusova veličina se pokaže prav v tem, da ima moč, vendar je ne uporabi za prisilo, ampak za odrešenje.
Ali lahko človek prepreči Božjo voljo?
Jezus pravi: »Hotel sem … pa niste hoteli.« V teh besedah se srečata Božja ljubezen in človekova svoboda.
Bog želi odrešenje vseh ljudi, vendar človeka ne obravnava kot bitja brez lastne volje. Ustvaril ga je sposobnega, da ljubezen sprejme ali zavrne.
To ne pomeni, da je Bog nemočen ali da lahko človek uniči njegov odrešenjski načrt. Pomeni pa, da Bog v svoji modrosti dopušča resnično svobodo, tudi kadar jo človek uporabi napačno.
Zakaj Jezus govori tako nežno?
Jezus bi lahko Jeruzalem obsodil z ostrimi besedami. Namesto tega uporabi podobo koklje, ki zbira piščeta pod peruti.
To je presenetljiva podoba Boga. Ne govori o mogočnem vladarju, ki zahteva pokorščino, ampak o skrbni bližini, ki želi zaščititi svoje otroke.
Jezus s tem ne zmanjšuje resnosti zavrnitve. Toda pokaže, da je za njegovimi opozorili ljubezen, ne želja po kaznovanju.
Ali Bog trpi, ko ga človek zavrne?
To vprašanje sega v samo skrivnost Boga. Katoliška vera uči, da Bog v svoji božanski naravi ni podvržen trpljenju in spremembam kakor človek. Hkrati pa Jezus, pravi Bog in pravi človek, v svojem človeškem srcu resnično doživlja žalost in bolečino.
Ko Jezus žaluje nad Jeruzalemom, ne gledamo zgolj človeške občutljivosti. V njegovem človeškem življenju se nam razodeva resnična Božja ljubezen.
Bog ni brezbrižen do človekovega življenja. Njegova ljubezen ni odvisna od tega, ali jo človek sprejme, vendar se nam v Jezusu razodeva kot ljubezen, ki išče in rešuje.
Zakaj Jezus ne obupa nad Jeruzalemom?
Čeprav govori o zavrnitvi, Jezus nadaljuje pot proti mestu. Prav tam bo doživel trpljenje in smrt, vendar bo njegova daritev postala pot odrešenja.
To je Jezusova izjemna logika: zavrnitev ga ne odvrne od ljubezni. Ne odgovori z maščevanjem, ampak z zvestobo Očetu.
Najgloblje sporočilo
Jezus ne želi človeka premagati, ampak ga pridobiti za ljubezen. Njegova moč ni manjša zato, ker spoštuje našo svobodo. Prav v tem se razodeva veličina njegove ljubezni.
H koreninam
Jezusov odnos do Heroda in Jeruzalema razodeva dve na videz nasprotni, v resnici pa povezani razsežnosti Božje ljubezni: neomajno zvestobo in nežnost. Pred grožnjo oblasti Jezus ne odstopi od svojega poslanstva, pred zavrnitvijo Jeruzalema pa ne odgovori z maščevanjem, temveč z žalostjo in željo, da bi njegove prebivalce zbral pod svoje varstvo. Njegova moč ni v obvladovanju ljudi, ampak v zvestobi dobremu, ki ga oznanja in uresničuje. Bog človeka vabi, ga varuje in mu želi življenje, vendar njegove svobode ne izniči. Evangelij tako razodeva ljubezen, ki je dovolj močna, da se ne ukloni grožnjam, in dovolj spoštljiva, da človeka ne prisili k odgovoru.
Zakaj farizeji opozorijo Jezusa?
Nekateri farizeji pridejo k Jezusu in mu povedo, da ga želi Herod umoriti. Evangelij ne razkrije njihovih namenov. Morda ga želijo resnično posvariti, morda ga želijo spodbuditi, da bi zapustil njihovo območje. Zato ne moremo samoumevno sklepati, da so vsi farizeji Jezusovi sovražniki.
To je pomembna podrobnost. Evangeliji sicer opisujejo številna Jezusova nasprotovanja nekaterim farizejem, vendar jih ne predstavljajo kot povsem enotne skupine. Med njimi so bili tudi ljudje, ki so Jezusa poslušali in se zanimali za njegovo oznanilo.
Herod – lisica in zemeljska oblast
Herod, o katerem govori odlomek, je Herod Antipa, vladar Galileje in Pereje ter sin Heroda Velikega. Iz evangelijev ga poznamo tudi kot vladarja, ki je dal usmrtiti Janeza Krstnika.
Jezus ga imenuje lisica. V takratnem okolju je lisica lahko predstavljala zvitost in premetenost, pa tudi manjšo moč v primerjavi z mogočnejšimi živalmi. Jezusov izraz je oster in razkriva, da ga Herodova grožnja ne bo odvrnila od poslanstva.
Jezus se ne zaplete v boj za politično oblast. Njegov odgovor je preprost: še naprej bo izganjal hudobne duhove in ozdravljal. Njegovo poslanstvo določa Očetova volja, ne Herodove grožnje.
»Danes, jutri in tretji dan«
Jezusove besede o treh dneh imajo poseben pomen. V svetopisemskem jeziku takšno zaporedje lahko označuje kratek, določen čas, v katerem se nekaj dopolni. V luči Jezusovega trpljenja in vstajenja lahko v omembi tretjega dne prepoznamo tudi odmev velikonočne skrivnosti.
Vendar moramo biti pri razlagi previdni. Jezus tu ne podaja natančnega časovnega načrta svoje smrti in vstajenja. Predvsem poudarja, da njegovo poslanstvo poteka proti cilju, ki ga grožnje ne morejo preprečiti.
Njegova pot ni naključno tavanje. Jezus ve, kam gre, in ostaja zvest poslanstvu tudi takrat, ko ga ta pot vodi skozi trpljenje.
Jeruzalem – sveto mesto in kraj zavrnitve
Jeruzalem je bil versko središče judovskega ljudstva. V njem je stal tempelj, kraj posebne Božje navzočnosti in središče bogoslužnega življenja.
Prav zato imajo Jezusove besede o Jeruzalemu tako veliko težo. Mesto, ki naj bi sprejemalo Božje poslance, je v zgodovini pogosto zavračalo preroške opomine. Jezus to izrazi v obliki žalostinke.
Toda njegove besede ne pomenijo obsodbe vseh Judov ali judovskega ljudstva kot celote. Jezus sam je Jud, prav tako njegovi apostoli in prvi učenci. Gre za preroško kritiko zavračanja Božjega povabila, ne za upravičevanje sovraštva do judovskega ljudstva.
Božje peruti – starozavezna podoba varstva
Jezusova primerjava s kokljo, ki zbira piščeta, ima globoke korenine v Stari zavezi. V psalmih in drugih svetopisemskih besedilih so Božje peruti podoba varstva, zavetja in zvestobe.
Podoba je presenetljivo nežna. Jezus ne primerja svojega odnosa do ljudi z vojaškim poveljnikom, ki jih zbere pod svojo oblast, ampak z materinsko skrbjo za nemočne mladiče.
Tako se razodeva pomembna značilnost Božje ljubezni: Bog je mogočen, vendar njegova moč ni nasprotje nežnosti. Prav v skrbi za ranljivega človeka se kaže njegova veličina.
»Toda niste hoteli« – resnost svobode
Jezusova žalostinka doseže vrhunec v ugotovitvi, da ljudje njegovega povabila niso hoteli sprejeti.
Besede razodevajo, da človekova svoboda ni nepomembna podrobnost Božjega odnosa do sveta. Bog kliče, vendar človek lahko njegov klic zavrne.
Božja milost človeka nagovarja in mu pomaga odgovoriti, ne spreminja pa ga v bitje brez lastne volje. Zato evangelij hkrati govori o Božji ljubezni in človekovi odgovornosti.
»Vaša hiša bo zapuščena«
Izraz hiša lahko v tem sobesedilu prikliče tempelj in širše versko življenje Jeruzalema. Jezusove besede imajo značaj preroškega opozorila pred posledicami zavračanja Božjega povabila.
Kristjani jih beremo tudi v luči poznejšega uničenja jeruzalemskega templja leta 70. Vendar jih ne smemo uporabljati kot trditev, da je Bog zavrgel celotno judovsko ljudstvo.
Preroško opozorilo je namenjeno spreobrnjenju. Njegov cilj ni zadovoljstvo nad nesrečo drugih, ampak preprečitev pogubne poti.
»Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu«
Zaključne besede izvirajo iz psalma, ki so ga uporabljali pri bogoslužju in prazničnih sprevodih. V evangelijih jih srečamo tudi ob Jezusovem slovesnem prihodu v Jeruzalem.
Njihov pomen je širši od samega prazničnega pozdrava. V njih se odpira vprašanje, ali bodo ljudje v Jezusu prepoznali Božjega poslanca in Mesija.
Tako se odlomek, ki se začne z grožnjo smrti, konča s pogledom proti prihodnjemu priznanju tistega, ki prihaja v Gospodovem imenu.
Za današnji čas
Ljubezen ni pravica do odločanja o življenju drugega.
V družini, med prijatelji in celo v verskih skupnostih se lahko zgodi, da želimo človeku dobro, vendar začnemo njegovo življenje usmerjati tako močno, da mu ne pustimo več svobode. Starši želijo otroke obvarovati pred napačnimi odločitvami, zakonci pričakujejo, da bo drugi ravnal po njihovih predstavah, verske skupnosti pa lahko iskreno željo po človekovem dobrem zamenjajo s potrebo po nadzoru. Jezusova podoba koklje, ki zbira piščeta pod svoje peruti, nam razodeva drugačno ljubezen. Ponuja zavetje, vendar ga ne vsiljuje. Ljubiti pomeni drugemu želeti dobro, ga spremljati, opozarjati in mu pomagati, ne pa si ga lastiti. Pristna ljubezen ne odpravlja človekove svobode, ampak mu pomaga, da jo odgovorno uporablja.
Pogum ni odsotnost strahu, ampak zvestoba dobremu.
Jezus se ne ukloni Herodovi grožnji. Toda njegov pogum ni izzivanje nevarnosti zaradi dokazovanja lastne moči. Ostaja zvest poslanstvu, ki ga je sprejel. Tudi danes potrebujemo takšno držo. Včasih je lažje molčati ob krivici, prilagoditi svoje prepričanje pričakovanjem okolice ali se umakniti, kadar bi morali zagovarjati človekovo dostojanstvo. Vendar pogum ne pomeni, da moramo vedno vztrajati pri svojem. Pomeni sposobnost razlikovanja med trmo, ki brani naš ponos, in zvestobo, ki brani resnico in dobro. Jezus nam kaže, da resnična notranja moč ne potrebuje nasilja ali maščevanja.
Iščem
Ali lahko nekoga ljubimo, ne da bi ga želeli spremeniti?
Ko imamo nekoga radi, mu želimo najboljše. Toda pogosto smo prepričani, da tudi sami najbolje vemo, kaj je zanj dobro. Tako se lahko skrb neopazno spremeni v nadzor, ljubezen pa v pričakovanje poslušnosti.
Jezus je svojo ljubezen do Jeruzalema primerjal s kokljo, ki želi zbrati piščeta pod svoje peruti. Toda ljudje njegovega povabila niso sprejeli.
V tej podobi je nekaj presenetljivega: Jezus želi ljudi zaščititi, vendar jih ne prisili, da bi sprejeli njegovo zavetje.
Morda se prav tu skriva ena najtežjih preizkušenj ljubezni: drugemu želeti dobro, mu ga ponuditi in hkrati sprejeti, da se mora zanj odločiti sam.
Otrokom, vnukom
Jezus želi ljudi varovati
Nekega dne so k Jezusu prišli nekateri farizeji in mu povedali, da ga želi kralj Herod ubiti. Svetovali so mu, naj odide.
Toda Jezus se ni pustil prestrašiti. Povedal je, da bo še naprej pomagal ljudem, ozdravljal bolne in opravljal svoje poslanstvo.
Nato je Jezus govoril o Jeruzalemu. Žalosten je bil, ker mnogi ljudje niso hoteli poslušati njegovega sporočila. Povedal je, da jih je želel zbrati k sebi, kakor koklja zbira svoje piščeta pod peruti, da jih zaščiti.
Jezus je s tem pokazal, kako zelo ima rad ljudi. Želi jih varovati in jim pomagati, vendar jih ne sili, da bi ga poslušali.
Tudi mi lahko drugim ponudimo pomoč in prijaznost. Če je kdo ne sprejme, pa ga zato ne smemo nehati spoštovati.
Mali kviz
1. Pred kom so farizeji opozorili Jezusa?
a) Pred Pilatom.
b) Pred Herodom.
c) Pred Petrom.
2. Kako je Jezus odgovoril na grožnjo?
a) Povedal je, da bo še naprej pomagal ljudem.
b) Takoj je prenehal oznanjati.
c) Sklenil je napasti Heroda.
3. S katero živaljo je Jezus primerjal svojo skrb za ljudi?
a) Z levom.
b) Z orlom.
c) S kokljo, ki varuje piščeta.
4. Zakaj je bil Jezus žalosten zaradi Jeruzalema?
a) Ker v mestu ni bilo dovolj hiš.
b) Ker mnogi niso hoteli sprejeti njegovega povabila.
c) Ker je bilo mesto predaleč.
5. Kaj nas uči Jezusova podoba koklje?
a) Da lahko drugim ponudimo ljubezen in pomoč, ne da bi jih silili.
b) Da moramo druge vedno prisiliti, da nas poslušajo.
c) Da naj skrbimo samo zase.
Pravilni odgovori: 1. b, 2. a, 3. c, 4. b, 5. a.
Preden nadaljujem
Božja ljubezen nas vztrajno vabi v svoje zavetje, vendar spoštuje svobodo našega odgovora.