Sreda, 28.10.2026

Jezusova človeška in Božja narava

Krščanska vera izpoveduje, da je Jezus pravi Bog in pravi človek. Kot večni Božji Sin je v popolni edinosti z Očetom, hkrati pa je sprejel resnično človeško naravo, s človeškim razumom, voljo, čustvi in izkušnjami. Zato njegova molitev ni zgolj predstava za učence ali pedagoški zgled. Je resnična molitev človeka Jezusa, ki živi v popolni ljubezni in zaupanju do svojega Očeta. Evangelij nam ne pove, o čem je Jezus tisto noč molil, zato ne moremo trditi, da je prosil za imena prihodnjih apostolov. Lahko pa razumemo, da je bila njegova izbira globoko povezana z odnosom z Očetom.

Molitev je več kot prošnja

Ljudje pogosto molimo, kadar česa ne vemo, ne zmoremo ali potrebujemo pomoč. Toda molitev ni samo prošnja. Je tudi srečanje, poslušanje, zahvaljevanje in izraz ljubezni. Dva človeka, ki se globoko ljubita, se ne pogovarjata samo zato, da bi drug drugemu sporočila nekaj novega. Pogovor je izraz njune povezanosti. Podobno Jezusova molitev razodeva, da ne živi samo za Očeta, ampak v nenehni povezanosti z njim. Njegovo delovanje ni ločeno od molitve, temveč iz nje izvira.

Molitev ne odpravlja tveganja

Jezus po noči molitve izbere dvanajst apostolov. Med njimi so ljudje, ki ga bodo pozneje zatajili, zapustili ali celo izdali. To je presenetljivo: Jezusova molitev ne vodi v izbiro skupine popolnih ljudi. Iz tega lahko razumemo, da molitev ni zagotovilo, da bodo naše odločitve brez tveganja, težav in razočaranj. Bog človeku ne odvzame svobode in odgovornosti. Tudi odločitev, sprejeta v iskreni povezanosti z Bogom, lahko vodi skozi preizkušnje.

Kaj molitev spremeni v nas?

Ko se znajdemo pred pomembno odločitvijo, si pogosto želimo jasnega Božjega odgovora. Toda Bog nam je dal razum, vest in svobodo, da jih uporabljamo. Molitev nam lahko pomaga, da prepoznamo lastne strahove, sebične interese in predsodke ter jasneje vidimo, kaj je resnično dobro. Pri tem ni zgolj tehnika za doseganje notranjega miru, ampak resnično srečanje z Bogom in sodelovanje z njegovo milostjo. Po molitvi morda ne poznamo več dejstev, lahko pa globlje razumemo, kaj je vredno izbrati in zakaj.

Najgloblja razsežnost Jezusove molitve

Če je Jezus popolnoma povezan z Očetom, zakaj preživi v molitvi vso noč? Morda to vprašanje razkriva naše preozko razumevanje molitve. Predpostavljamo, da molimo predvsem zato, ker nam nekaj manjka. Jezus pa nam pokaže, da je molitev tudi izraz ljubezni. Ne moli kljub svoji popolni povezanosti z Očetom, ampak prav zato, ker je z njim popolnoma povezan.

Gora – kraj srečanja z Bogom

V Svetem pismu gora pogosto predstavlja kraj posebnega srečanja med Bogom in človekom. Mojzes na Sinaju prejme postavo, prerok Elija na Horebu doživi Božjo bližino, Jezus pa se pred pomembno odločitvijo umakne na goro. Pri Luku je molitev posebej pomembna. Jezus moli ob krstu, pred pomembnimi razodetji svojega poslanstva in v odločilnih trenutkih trpljenja.

Tokrat evangelist poudari, da Jezus moli vso noč. Izbira apostolov zato ni predstavljena kot navadna organizacijska odločitev, ampak kot dejanje, povezano z njegovim odnosom z Očetom.

Zakaj prav dvanajst apostolov?

Število dvanajst ima v judovskem izročilu poseben pomen. Izrael je sestavljalo dvanajst rodov, ki so izvirali iz Jakobovih sinov. Ko Jezus izbere dvanajst apostolov, to ni naključna številka. Njihova skupnost simbolično predstavlja prenovljeno Božje ljudstvo. Jezus s tem ne zavrača zgodovine Izraela, ampak pokaže, da se Božje obljube v njegovem poslanstvu izpolnjujejo in odpirajo vsem narodom.

Beseda apostol izhaja iz grškega izraza za poslanega. Apostoli niso samo učenci, ki poslušajo učitelja, ampak ljudje, ki jih Jezus pošilja, da bi oznanjali njegovo sporočilo. Vsak izmed dvanajsterih apostolov je učenec, ni pa vsak učenec eden izmed dvanajsterih.

Izbrani, vendar ne popolni

Med dvanajsterimi najdemo ljudi različnih življenjskih poti. Peter je ribič, Matej je povezan s pobiranjem davkov, Simon nosi vzdevek Gorečnik. Ti ljudje niso bili izbrani zato, ker bi že dosegli popolnost. Evangeliji odkrito govorijo o njihovem nerazumevanju, strahu, tekmovalnosti in nezvestobi.

Poklicanost zato ni priznanje, da je človek že popoln. Je povabilo, da začne rasti v smeri, ki mu jo odpira Bog. Vendar to ne pomeni, da so napake nepomembne ali da poklicanost človeka odvezuje odgovornosti. Božja milost človeka podpira, ne nadomešča pa njegove svobodne odločitve.

Juda – skrivnost izbire in svobode

Med apostoli je tudi Juda Iškarijot. Luka ga predstavi z besedami, da je postal izdajalec. Prav beseda postal je pomenljiva. Juda ni opisan kot človek, ki bi bil ustvarjen za izdajo, ampak kot nekdo, ki je pozneje stopil na pot nezvestobe.

Krščanska vera razlikuje med Božjo vednostjo in Božjim povzročanjem človekovih odločitev. Dejstvo, da Bog pozna prihodnost, ne pomeni, da človeka prisili k njegovim dejanjem. Jezusova izbira Juda zato ne pomeni, da je bila izdaja dobra ali da je Juda zanjo izgubil odgovornost. Božje povabilo je resnično, vendar človek nanj lahko odgovori tudi z zavrnitvijo.

Od gore do ravnine – od molitve k človeku

Evangelij vsebuje zanimivo prostorsko zaporedje. Jezus se najprej povzpne na goro, kjer moli, nato pa sestopi na ravnino, kjer ga pričakuje množica. Ta prehod lahko razumemo tudi kot duhovno podobo njegovega poslanstva.

Na gori je v ospredju odnos z Očetom. Na ravnini je v ospredju srečanje z ljudmi, ki potrebujejo besedo, bližino in ozdravljenje. Jezus ne ostane na gori, ločen od človeškega trpljenja. Njegova povezanost z Očetom se izraža prav v tem, da se približa ljudem. Molitev ni beg pred svetom, ampak naj človeka odpira svetu z večjo ljubeznijo, razumevanjem in odgovornostjo.

Ljudje prihajajo tudi iz poganskih krajev

Luka omenja Judejo, Jeruzalem ter obmorska kraja Tir in Sidon. Tir in Sidon sta bila feničanski mesti zunaj tradicionalnega judovskega verskega središča. Omemba teh krajev nakazuje širino Jezusovega vpliva.

Ljudje prihajajo iz različnih okolij, vendar jih povezuje ista želja: slišati Jezusa in prejeti pomoč. To nakazuje univerzalno razsežnost evangelija. Božja bližina ni omejena na pripadnost enemu narodu ali določenemu družbenemu sloju.

»Vsa množica se ga je hotela dotakniti.«

V svetopisemskem svetu dotik ni samo telesno dejanje. Pogosto izraža bližino, zaupanje in željo po ozdravljenju. Množica se želi dotakniti Jezusa, ker iz njega izhaja moč, ki ozdravlja.

Evangelist ne govori o neosebni čarobni energiji, ampak o Jezusovi odrešenjski moči. Njegova dejanja razodevajo Božjo bližino človeku. Pomembno je tudi zaporedje: ljudje prihajajo, da bi Jezusa poslušali in ozdraveli. Njegovo poslanstvo zajema oznanjevanje resnice in konkretno pomoč trpečemu človeku.

Zaupati ljudem pomeni sprejeti tudi tveganje.

Jezus izbere dvanajst apostolov, čeprav med njimi ni popolnih ljudi. Eden ga bo celo izdal. Tudi danes se pri izbiri sodelavcev, prijateljev ali ljudi, ki jim zaupamo, želimo čim bolj zavarovati pred razočaranjem. Previdnost je potrebna, vendar odnosov ni mogoče graditi brez tveganja. Zaupanje drugemu človeku pomeni priznati, da je svoboden in da lahko tudi odpove. To ne pomeni naivnosti ali dopuščanja zlorab. Pomeni pa, da človeka ne presojamo samo po njegovih sedanjih slabostih, ampak prepoznamo tudi možnost njegove rasti. Jezusova izbira apostolov nas uči, da je treba odgovornost povezovati z zaupanjem, nepopolnost pa z možnostjo spreobrnjenja.

Za iskalce

Ali mora biti človek popoln, da mu zaupamo? Pri ljudeh pogosto najprej opazimo njihove slabosti. Želimo si zanesljivih prijateljev, sposobnih sodelavcev in voditeljev, ki ne delajo napak. Toda ali bi sploh komu lahko zaupali, če bi od njega zahtevali popolnost?

Jezus je za svoje najbližje sodelavce izbral dvanajst zelo različnih ljudi. Med njimi so bili tudi takšni, ki so pozneje odpovedali. Kljub temu jim je zaupal pomembno poslanstvo.

Morda je eno največjih daril, ki jih lahko damo drugemu človeku, prav to, da v njem prepoznamo več, kot trenutno kažejo njegove slabosti.

Zaupanje seveda ne pomeni, da si zatiskamo oči pred napakami. Pomeni pa, da človeku ne odvzamemo prihodnosti zaradi njegove nepopolnosti.

Mali kviz

1. Kaj je Jezus počel na gori?

a) Lovil je ribe.
b) Vso noč je molil.
c) Gradil je hišo.

2. Koliko apostolov je Jezus izbral?

a) Dvanajst.
b) Sedem.
c) Dvajset.

3. Kaj pomeni beseda apostol?

a) Človek, ki nikoli ne naredi napake.
b) Človek, ki živi sam na gori.
c) Človek, ki je poslan z določeno nalogo.

4. Zakaj so ljudje prihajali k Jezusu?

a) Da bi mu prinesli denar.
b) Da bi ga poslušali in ozdraveli.
c) Da bi z njim tekmovali.

5. Kaj se lahko naučimo iz Jezusove izbire apostolov?

a) Da lahko tudi nepopolni ljudje opravljajo pomembne naloge.
b) Da Jezus zaupa samo ljudem, ki nikoli ne grešijo.
c) Da moramo vse pomembne stvari narediti sami.

Pravilni odgovori: 1. b, 2. a, 3. c, 4. b, 5. a.