Pomislim
Ljudje vidijo dobro dejanje (človekovo osvoboditev), pa ga nekateri razglasijo za delo zla. Ali lahko človek postane tako prepričan v svojo razlago, da ga niti dobro, ki ga vidi pred seboj, ne more več premakniti?
Berem
Razmišljam
Vprašanje v #Pomislim se dotika stanja, ko človeški napuh ali predsodek popolnoma izkrivi dojemanje resničnosti. V odlomku se Jezus sooči z absurdno obtožbo – da hudiča izganja z Poglavarjem hudičev (Beelzebubom). Njegovi nasprotniki ne morejo zanikati dejstva, da je bil človek osvobojen (oprijemljivo dobro), zato raje popačijo izvor tega dejanja.
Moč ideološke in duhovne slepote
Namenoma ali nezavedno ljudje pogosto raje verjamemo svoji razlagi sveta kot pa dejstvom pred svojimi očmi. Ko se oblikuje trdno prepričanje ali ideologija, vsak dogodek – pa naj bo še tako svet in osvobajajoč – prefiltriramo skozi svojo lečo.
Zakaj se to zgodi? Ker bi priznanje dobrega zahtevalo spremembo mišljenja (spreobrnjenje). Če priznajo, da Jezus dela dobro z Božjo močjo, morajo spremeniti celoten svoj odnos do njega. Raje razglasijo dobro za zlo, kot da bi priznali, da so se motili.
Strah pred izgubo nadzora
Ko človek doživi notranjo osvoboditev (ozdravljenje, prenovo, osvoboditev od odvisnosti ali zla), je to vedno nepričakovan poseg Božje milosti. Vendar vzpostavljene strukture ali ljudje, ki želijo imeti vse pod nadzorom, take nepričakovane dogodke pogosto dojemajo kot grožnjo. Če dobro ne pride po “naših kanalih” ali skozi “naše ljudi”, ga hitro označimo za sumljivo ali celo nevarno.
Nevarnost “prazne hiše”
Odlomek se zaključi s podobo hiše, ki je pometena in urejena, a ostane prazna. Če nas dobro, ki ga vidimo pred seboj, ne premakne in ne napolni našega srca z vero, hvaležnostjo in ljubeznijo, ostanemo prazni. Nevtralnost v duhovnem svetu ne obstaja: če človek po doživetem ali videnem dobrem ne napravi koraka naprej, postane še bolj ranljiv.
H koreninam
Odlomek prikazuje spopad dveh razlag Jezusovega dejanja: množica vidi, da je človek osvobojen hudega duha, nekateri pa Jezusovo moč pripišejo Beelzebulu ali zahtevajo novo znamenje. Jezus odgovori, da njegova dela niso znamenje satanove oblasti, ampak da je po Božji moči prišlo Božje kraljestvo. Zaključek opozarja, da osvoboditev sama še ni dovolj: človek mora svoje življenje napolniti z dobrim in ostati zvest Bogu.
Umestitev v Lukov evangelij
Odlomek je del 11. poglavja. Neposredno pred njim Jezus uči učence moliti in govori o zaupanju v nebeškega Očeta; nato izžene hudega duha iz človeka, ki je bil nem. Tako se vprašanje molitve in Božjega kraljestva nadaljuje v konkretnem dejanju osvoboditve. Za odlomkom Jezus govori še o znamenju Jona ter svari pred površnim poslušanjem Božje besede.
Zaporedje je pomembno: Jezus ne razpravlja o hudih duhovih na splošno, ampak odgovarja ljudem, ki ob očitnem dobrem dejanju zavrnejo njegov pomen. Namesto, da bi v osvoboditvi prepoznali Božje delovanje, ga nekateri pripišejo zlu; drugi zahtevajo dodatno znamenje.
Beelzebul in obtožba proti Jezusu
Beelzebul je v odlomku predstavljen kot »poglavar hudih duhov«. Staro ime Baal-zebub je povezano z božanstvom, ki so ga častili v Ekronu; judovsko izročilo ga je povezovalo z maliki in hudimi duhovi. Evangelij z imenom izraža obtožbo, da Jezus izganja hudega duha z močjo njihovega poglavarja.
Jezus odgovori z razumljivim primerom: če bi satan izganjal svoje lastne duhove, bi rušil lastno kraljestvo. Nato vpraša, s čigavo močjo izganjajo hude duhove tisti, ki jih njegovi nasprotniki sami priznavajo kot izganjalce. Njihova merila bi jih morala pripeljati do istega sklepa: če je izganjanje hudih duhov Božje delo pri drugih, ne morejo brez utemeljitve trditi, da je pri Jezusu satanovo.
»Božji prst« in prihod Božjega kraljestva
Jezus pove, da izganja hude duhove »z Božjim prstom«. Podoba poudarja, da se v njegovem delovanju kaže Božja moč. Izraz spominja na Staro zavezo, kjer egiptovski čarovniki ob Božjem posegu priznajo: »To je Božji prst.« Zato Jezusovo dejanje ni le posamezen čudež: znamenje je, da Bog deluje in da se je njegovo kraljestvo približalo ljudem.
Besede o »močnejšem«, ki premaga močnega in mu odvzame orožje ter plen, nadaljujejo isto misel. Močni predstavlja satana, močnejši pa Jezusa: Jezus osvobaja ljudi, ki so bili pod oblastjo zla. Podoba ne pomeni, da sta Bog in satan enakovredni sili; poudarja, da Kristusova moč premaga sovražnikovo oblast.
»Kdor ni z menoj, je zoper mene« je poziv k odločitvi. Jezusovo delo človeka zbira in osvobaja; zlo pa razdira in razpršuje. V tem neposrednem sobesedilu je poudarek na tem, da človek ne more Jezusovega osvobajajočega delovanja hkrati razlagati kot satanovo delo in ostati nevtralen do resnice, ki jo razodeva.
Duh, ki se vrne v »pometeno in okrašeno hišo«
V zadnji podobi se nečisti duh vrne v hišo, ki je urejena, vendar prazna. Nato pripelje še hujše duhove in človekovo stanje postane slabše. Podoba svari, da sama odstranitev slabega še ne pomeni trajne spremembe. Če življenje ostane prazno, brez zvestobe Bogu in dobremu, se lahko staro zlo vrne z večjo močjo.
To ne pomeni, da je vsak duhovni ali osebni boj posledica obsedenosti. Jezusova prilika predvsem opozarja na nevarnost površne ali nepopolne spreobrnitve: človek se ne sme zadovoljiti zgolj s tem, da nečesa slabega ne počne več, ampak mora svoje življenje usmerjati k Bogu. V širšem Lukovem poglavju se to sklada s pozivom, naj ljudje Božjo besedo poslušajo in jo izpolnjujejo.
Zgodovinsko in starozavezno ozadje
V Jezusovem času so bili izganjalci hudih duhov znani tudi zunaj kroga njegovih učencev. Jezus zato nasprotnike vpraša, s čigavo močjo izganjajo njihovi lastni izganjalci. Evangelij ne podaja podrobnega opisa njihovega delovanja, zato o njihovih metodah ni mogoče zanesljivo sklepati samo iz tega odlomka.
Starozavezna podoba Božjega prsta v povezuje Jezusovo delovanje z Božjo oblastjo, ki se je pokazala pri osvoboditvi Izraela iz Egipta. Besedilo tako bralca usmerja k prepoznavanju Božjega posega, ne k iskanju senzacionalnega znamenja.
Duhovni poudarki
- Dobro delo prepoznajmo po njegovem sadju. Jezus osvobaja človeka; pripisati takšno delo zlu pomeni zavrniti očitno dobro namesto iskati resnico.
- Ne ostajajmo v praznem prostoru. Odpoved slabemu naj vodi v dejavno življenje z Bogom: v molitev, poslušanje Božje besede, dobra dela in zvestobo. Podoba prazne hiše opozarja, da zgolj zunanja urejenost ni dovolj.
- Kristus zbira, zlo razpršuje. To lahko preverjamo tudi v vsakdanjih odločitvah: ali prispevamo k resnici, spravi in edinosti ali poglabljamo razdor?
- Ne zahtevajmo vedno novega znamenja. Odlomek vabi, naj se na Božje delovanje odzovemo z vero in spreobrnjenjem, ne z nenehnim odlaganjem odločitve. Jezusovo izganjanje duha je znamenje, da Božje kraljestvo že deluje.
Za današnji čas
Ni dovolj vedeti, česa nočem
Velik del našega življenja določajo stvari, ki jih želimo odstraniti. Manj stresa. Manj odvisnosti od telefona. Manj jeze. Manj slabih navad. Manj odnosov, ki nas uničujejo. Manj vsega, kar nam jemlje svobodo. To je lahko pomemben začetek.
Toda Jezusova podoba prazne hiše postavlja drugo vprašanje: kaj pride na mesto tega, kar je odšlo?
Človek lahko nekaj opusti, pa še ne ve, čemu želi pripadati. Lahko odstrani staro navado, ne da bi našel nov smisel. Lahko zapusti nekaj, kar ga je uničevalo, vendar ostane notranje prazen. Praznina pa dolgo težko ostane prazna.
Zato Jezusova podoba sega dlje od prepovedi. Človeško življenje ne potrebuje samo odgovorov na vprašanje, česa ne sme biti. Potrebuje tudi odgovor na vprašanje, kaj ga bo napolnilo.
Krščanski odgovor ni samo bolj urejeno življenje. V središče postavlja odnos s Kristusom.
Za iskalce
Je svoboda samo odsotnost vezi?
Svobodo pogosto razumemo negativno: svoboden sem, če me nič ne omejuje, nič ne obvladuje in nikomur ne pripadam.
Jezusova podoba prazne hiše odpira drugačno vprašanje. Kaj če odsotnost gospodarja še ne pomeni svobode?
Hiša v priliki je očiščena in urejena. Videti je, da je težava rešena. Toda ker ostane prazna, postane znova prostor starega gospodarja.
To se dotika precej splošne človeške izkušnje. Človek lahko ve, česa noče, in vendar ne ve, kaj hoče. Lahko se osvobodi ene navezanosti in kmalu najde drugo. Lahko zavrne vse avtoritete in pozneje ugotovi, da njegovo življenje vseeno oblikujejo pričakovanja okolice, uspeh, denar, ugled ali lastni strahovi.
Morda zato globlja svoboda ni samo biti prost nečesa.
Vprašanje je tudi, čemu je vredno pripadati.
Krščanstvo na to odgovarja zelo konkretno: Jezus ne prihaja samo odstraniti zla iz človekovega življenja. Prihaja, da bi človek pripadal Bogu – in prav v tej pripadnosti našel svobodo.
Otrokom, vnukom
Jezus je močnejši
Jezus je pomagal človeku in ga osvobodil hudega duha. Toda nekateri ljudje niso hoteli verjeti, da Jezus dela z Božjo močjo. Rekli so celo, da mu moč daje poglavar hudih duhov. Jezus jim je pokazal, da to nima smisla.
Če bi se zlo borilo samo proti sebi, bi se njegovo kraljestvo podrlo.
Jezus jim je zato povedal, da hude duhove izganja z Božjo močjo. To pomeni nekaj zelo lepega: Božje kraljestvo je prišlo med ljudi.
Nato jim je povedal zgodbo o močnem človeku, ki varuje svojo hišo. Če pa pride nekdo, ki je še močnejši, ga lahko premaga.
Jezus je hotel povedati: zlo je lahko močno, toda Bog je močnejši.
Na koncu je povedal še nekaj pomembnega.
Če iz hiše odstranimo nekaj slabega, ni dovolj, da hiša ostane samo prazna. Tudi naše srce ne potrebuje samo tega, da v njem ni slabih stvari. Potrebuje dobro, ljubezen in Boga.
Jezus nas zato ne želi samo osvoboditi tega, kar je slabo. Želi biti z nami in naše življenje napolniti z dobrim.
Mali kviz
1. Česa so nekateri ljudje obtožili Jezusa?
A) Da noče pomagati ljudem
B) Da izganja hude duhove z močjo poglavarja hudih duhov
C) Da ne zna delati čudežev
2. Zakaj Jezus pravi, da njihova obtožba nima smisla?
A) Ker kraljestvo, ki se bojuje samo proti sebi, ne more obstati
B) Ker hudih duhov sploh ni
C) Ker ga nihče ni videl
3. Kaj pomeni, da Jezus izganja hude duhove z Božjim prstom?
A) Da je prišlo Božje kraljestvo
B) Da Jezus potrebuje pomoč
C) Da se nič pomembnega ne dogaja
4. Kaj želi Jezus povedati s podobo močnejšega človeka?
A) Da vedno zmaga tisti, ki ima več orožja
B) Da je Božja moč večja od moči zla
C) Da moramo biti telesno močnejši od drugih
5. Zakaj ni dobro, da očiščena hiša ostane prazna?
A) Ker se lahko vanjo vrne to, kar je bilo prej odstranjeno
B) Ker mora biti v vsaki hiši veliko pohištva
C) Ker prazne hiše nihče ne more očistiti
Rešitve: 1 – B, 2 – A, 3 – A, 4 – B, 5 – A
Preden nadaljujem
Jezus me ne osvobaja samo od zla; temveč prihaja, da bi moje življenje napolnil s svojo navzočnostjo.