Pomislim
Človek iz prilike prosi za kruh zato, ker ga potrebuje njegov gost. Ali je lahko molitev prav trenutek, ko priznam, da sam nimam dovolj, da bi dal drugemu, kar potrebuje?
Berem
Razmišljam
Pogosto se ta odlomek bere predvsem skozi prizmo vztrajnosti v molitvi (vztrajni prijatelj, ki trka sredi noči), vendar premakne to razmišljanje težišče tja, kjer dobi molitev svojo najbolj pristno človeško in duhovno težo: v izkušnjo lastne nepopolnosti in posredniške ljubezni.
Priznanje praznine: Od samozadostnosti k ponižnosti
Človeška narava nas pogosto sili v držo samostojnosti: želimo imeti odgovore, tolažbo, rešitve in vir energije za vse, ki stopijo v naše življenje. Tudi ko nas nekdo prosi za pomoč, nasvet ali preprosto za prisotnost, želimo dati iz lastnih zalog.
A izziv v #Pomislim zadene bistvo: molitev se začne tam, kjer se konča naša samozadostnost. Molitev postane prostor, kjer odložimo masko tistega, ki “vse zmore” ali “vse ve”. Ko si priznamo, da so naše moči, potrpežljivost in modrost omejeni, ne doživimo poraza, temveč vstopimo v resnico. Priznati “Nimam kruha, ki bi ga dal” je prvi korak k temu, da sploh gremo trkat na vrata Tistega, ki ga ima v obilju.
Gostoljubje kot posredniška molitev
Človek v priliki ne trka sredi noči zaradi lastne lakote ali udobja, ampak ker želi nahraniti nekoga drugega. Gostoljubje v svetopisemskem času ni bilo zgolj vljudnost, ampak sveta dolžnost.
Ko na to pogledamo skozi molitev, opazimo pomembno preobrazbo:
Molitev ni osebni nakupovalni seznam: Molitelj ne prosi za lasten luksuz, ampak postane kanal za potrebe bližnjega.
Bližnji nas spodbudi k molitvi: Pogosto prav stiska drugega človeka, njegova osamljenost, bolečina ali pomanjkanje tisto, kar nas spodbudi, da se obrnemo k Bogu. Bližnji postane povod, da poiščemo Boga.
Prehod od našega “kruha” k Božjemu daru
Ko spoznamo, da sami nimamo dovolj, se spremeni tudi narava tistega, kar ponudimo:
Namesto lastnih nasvetov ponudimo Božjo modrost.
Namesto omejene človeške potrpežljivosti prosimo za Božjo milost in sočutje.
Namesto da se zanašamo na svoje moči, postanemo le posoda, skozi katero deluje Bog.
Na koncu odlomka Jezus zaključi, da bo Oče tistim, ki ga prosijo, dal Svetega Duha. To razkriva, da “kruh”, ki ga v resnici najbolj potrebujemo za svoje bližnje, ni le nekaj materialnega ali besednega, ampak sama Božja prisotnost in ljubezen.
Izziv nas torej uči, da molitev ni izraz naše moči, ampak preobrazba naše nemoči v dar za drugega.
H koreninam
V odlomku je zajet Jezusov nauk o vztrajni molitvi in zaupanju v Boga. Prilika ne pravi, da je Bog podoben človeku, ki ga je treba nadlegovati, da bi pomagal. Nasprotno: če se človek odzove celo zaradi vztrajnosti prosilca, bo nebeški Oče toliko bolj dal dobro tistim, ki ga prosijo. Evangelij na koncu to dobro izrecno poimenuje: Sveti Duh.
Umestitev v evangelij
Odlomek se začne neposredno po tem, ko Jezus učence nauči moliti. Eden od njih ga prosi, naj jih nauči molitve, Jezus pa jim izroči molitev, ki se začne z besedo »Oče«. Prilika o prijatelju ob polnoči nato pokaže, kako naj učenci molijo: vztrajno, iskreno in z zaupanjem.
Za tem Jezus izžene demona, nekateri pa njegovo delovanje razlagajo zlobno. Tako se nadaljevanje dotakne Božjega delovanja, o katerem so učenci pravkar prosili. Molitev ni ločena od življenja: učenci prosijo za Božje kraljestvo in Svetega Duha, Jezus pa v svojem delovanju kaže, kako Bog človeka osvobaja in mu vrača življenje.
Prilika o prijatelju ob polnoči
Nekdo pozno ponoči sprejme prijatelja, ki je prišel s poti. Ker nima kruha, gre k drugemu prijatelju in ga prosi za tri hlebce. Ta se sprva izgovarja, da so vrata že zaprta in da so otroci z njim v postelji. Prosilec vendarle vztraja in nazadnje dobi, kar potrebuje.
V zgodbi je pomembno gostoljubje. Prišlek je gost, gostitelj pa zanj želi poskrbeti, vendar mu zmanjkuje hrane. Prošnja je torej povezana tudi s skrbjo za drugega. Človek ne prosi zase, ampak zato, ker je pred njim nekdo, ki potrebuje pomoč.
Zgodba izhaja iz preprostega vsakdanjega sveta, v katerem je kruh osnovna hrana, prihod popotnika pa lahko gostitelja postavi pred nepričakovano potrebo. Besedilo ne opisuje natančno hiš ali običajev, zato iz njega ne moremo z gotovostjo sklepati, kako je bilo videti vsako gospodinjstvo. Za razumevanje prilike pa zadošča prizor zaprte hiše, speče družine in človeka, ki kljub nevšečnosti prosi za pomoč.
Beseda, ki je v nekaterih prevodih prevedena kot »vztrajnost«, lahko poudarja tudi vsiljivost oziroma nepopustljivost prosilca. Poudarek ni na tem, da je treba Boga utrujati ali prisiliti. Jezus uporabi primerjavo od manjšega k večjemu: če se celo človek, ki sprva nerad vstane, nazadnje odzove, je Bog, ki je dober, še zanesljivejši.
Prositi, iskati, trkati
Jezus nato uporabi tri podobne pozive: prositi, iskati in trkati. Ti izražajo vztrajno obračanje k Bogu. Molitev ni zgolj izrekanje besed, temveč tudi iskanje Božje volje in pripravljenost, da človek vztraja, ko odgovora ne prepozna takoj.
Obljuba, da bo prosilec prejel in da se bodo vrata odprla, ne pomeni, da bo Bog izpolnil vsako željo natanko tako, kot si človek zamisli. Sklep odlomka pokaže, kaj je najgloblje obljubljeni dar: Sveti Duh. Bog lahko odgovori tudi drugače, kot pričakujemo; obljuba je predvsem zagotovilo, da nas ne zapusti in da nam daje, kar vodi v resnično dobro.
Oče daje dobre darove
Jezus spomni na odnos med starši in otroki. Otrok, ki prosi za hrano, od očeta ne pričakuje nečesa škodljivega namesto nje. Če tudi nepopolni ljudje znajo svojim otrokom dati dobro, je nebeški Oče še toliko bolj zanesljiv.
Izraz »čeprav ste hudobni« je oster, vendar ne pomeni, da so vsi starši brez ljubezni. Poudari, da je človek omejen in grešen, medtem ko je Božja dobrota neprimerljivo večja. Jezus s primeri kruha, ribe in jajca govori o običajnih dobrih darovih. Ni treba vsaki stvari pripisovati skritega pomena, čeprav so krščanski razlagalci pozneje v njih videli tudi simbole različnih duhovnih kreposti.
Luka zaključi z darom Svetega Duha. Molitev zato ni samo prošnja, naj se spremenijo zunanje okoliščine. Je tudi prošnja, naj Bog človeka napolni s svojo navzočnostjo, mu da moč za dobro in ga vodi v zaupanju.
Povezave s Staro zavezo
Stara zaveza pogosto prikazuje Boga kot tistega, ki sliši klic človeka v stiski, zlasti klic zatiranih in nemočnih. Jezusov nauk nadaljuje to vero v Boga, ki sliši, vendar jo približa učencem s podobo očeta in otroka. Bog ni oddaljena moč, ki se ji človek le s težavo približa, ampak Oče, ki ve, kaj je dobro.
Tudi nočna prošnja se sklada s starozaveznim izročilom molitve ob različnih urah, tudi ponoči. Toda glavna povezava ni ura, temveč zaupanje: človek se lahko obrne na Boga v času stiske, ko se mu zdi, da so vrata zaprta. Prilika ga spodbuja, naj ne obupa.
Kako odlomek brati danes
Odlomek vabi k vztrajni molitvi, ne k pritisku na Boga. Uči, da smemo pred Boga prinesti konkretne potrebe, svoje skrbi in tudi potrebe drugih. Hkrati nas opozarja, da odgovor ni vedno takojšen ali takšen, kot smo ga pričakovali.
Dobro vprašanje za osebno premišljevanje je: ali Boga prosim samo za rešitev po svoji zamisli ali sem odprt tudi za dar, ki mi ga želi dati — za modrost, potrpežljivost, pogum in navzočnost Svetega Duha? Jezusovo zagotovilo je, da Oče ne daje škodljivega namesto dobrega in da človeka, ki ga prosi, ne zavrača.
Za današnji čas
Ko odgovora ni takoj: Navadili smo se na hiter odziv.
Sporočilo prispe v trenutku. Iskalnik ponudi odgovor v nekaj sekundah. Naročilo lahko spremljamo od skladišča do doma. Če se spletna stran odpira predolgo, jo zapremo.
Čakanje vedno težje prenašamo. Zato je Jezusova podoba človeka, ki ponoči stoji pred zaprtimi vrati, nenavadno sodobna.
Obstajajo stvari, pri katerih ni gumba za takojšnji odgovor: bolezen, odnos, ki se je zapletel, skrb za otroka, negotova prihodnost, izguba, odločitev, za katero še ni jasnosti.
Takrat postane pomembna razlika med zaupanjem in takojšnjim rezultatom.
Jezus ne obljublja življenja brez zaprtih vrat. Govori o človeku, ki pred njimi še vedno trka, ker zaupa, da njegova prošnja ni izrečena v praznino.
Za iskalce
Kaj pomeni zaupati, če ne dobiš tega, za kar si prosil?
To je eno najtežjih vprašanj, ki jih odpira molitev. Če človek prosi in ne prejme tistega, za kar je prosil, se hitro pojavi sklep: molitev ni delovala – ali pa Boga ni.
Današnji evangelij je zanimiv zato, ker Jezus sam prepreči preveč preprost odgovor.
Najprej res govori: prosite, iščite, trkajte. Toda ko mora povedati, kaj Oče daje, ne reče: vsaka želja se bo izpolnila. Govori o Svetem Duhu.
Krščanski odgovor na neizpolnjeno prošnjo zato ni preprosta trditev, da se bo vse izteklo tako, kakor človek želi. Vera trdi nekaj drugega: človek lahko v prošnji prejme tudi Božjo navzočnost, moč, luč ali sposobnost vztrajati v položaju, ki se še ni spremenil.
To ne odstrani bolečine neodgovorjenih vprašanj. Pomeni pa, da vrednost molitve ni mogoče meriti samo po tem, ali se je zgodilo natanko tisto, kar smo zahtevali.
Otrokom, vnukom
Prijatelj, ki je trkal ponoči
Jezus je svojim prijateljem povedal zgodbo.
Predstavljajte si, da sredi noči k nekomu pride gost. Gost je lačen, doma pa ni ničesar, kar bi mu lahko ponudil. Kaj naj naredi?
Človek gre do svojega prijatelja in potrka na vrata. »Prijatelj, posodi mi tri hlebe. Dobil sem gosta in nimam ničesar, kar bi mu lahko dal.«
Toda pozno je. Vrata so zaprta in družina že spi. Človek vseeno vztraja.
Jezus pove, da bo prijatelj nazadnje vstal in mu dal, kar potrebuje.
Nato Jezus učencem reče, naj prosijo, iščejo in trkajo.
Toda Jezus jim želi povedati še nekaj pomembnejšega.
Bog ni kakor nejevoljni prijatelj, ki ga je težko spraviti iz postelje.
Bog je Oče.
Jezus jih vpraša: kateri oče bi otroku, ki ga prosi za nekaj dobrega, nalašč dal nekaj nevarnega?
Če že ljudje znajo svojim otrokom dajati dobre stvari, je Bog še boljši Oče.
In Jezus pove, kateri je eden največjih Očetovih darov: Sveti Duh.
Zato lahko človek Bogu zaupa tudi takrat, ko še ne razume, kako bo odgovoril.
Mali kviz
1. Zakaj je človek sredi noči prosil prijatelja za kruh?
A) Ker je sam postal lačen
B) Ker je k njemu prišel gost in mu ni imel česa ponuditi
C) Ker je želel kruh prodati
2. Zakaj prijatelj sprva ni hotel vstati?
A) Ker ni imel kruha
B) Ker ga ni poznal
C) Ker je bila pozna ura, vrata so bila zaprta in družina je že počivala
3. Katere tri besede Jezus uporabi, ko govori o vztrajni molitvi?
A) Prosite, iščite, trkajte
B) Poslušajte, govorite, pojdite
C) Čakajte, molčite, spite
4. S kom Jezus na koncu primerja Boga?
A) Z bogatim trgovcem
B) Z dobrim očetom
C) Z nejevoljnim sosedom
5. Kateri veliki Očetov dar Jezus posebej omeni na koncu?
A) Bogastvo
B) Življenje brez težav
C) Svetega Duha
Rešitve: 1 – B, 2 – C, 3 – A, 4 – B, 5 – C
Preden nadaljujem
Ko še stojim pred zaprtimi vrati, lahko še vedno zaupam Očetu, ki je na drugi strani.