Pomislim
Učenci Jezusa velikokrat slišijo govoriti, toda molitve se želijo naučiti potem, ko ga vidijo moliti. Kaj so lahko videli v njegovi molitvi, da so si zaželeli isto?
Berem
Razmišljam
Ko opazujemo ta odlomek, postane jasno, da učencev ni pritegnila le zunanja oblika Jezusove molitve, temveč kvaliteta njegove prisotnosti v njej. Bili do pričevalci nečesa, česar v verski praksi svojega časa niso bili vajeni.
Neposredni dnos namesto dolžnosti): Za takratne Jude je bila molitev pogosto vezana na natančne obrazce, ritualno čistost in spoštljivo razdaljo do Bogaa. V Jezusu pa so videli nekoga, ki se k Bogu ne obrača kot oddaljenemu sodniku, ampak kot ljubečemu Očetu (Aba). Videli so globoko pripadnost, domačnost in mir, ki je presegala vsak ritual.
Vir njegove moči in notranje svobode: Učenci so opazili jasen vzorec: Jezus se je po naporno opravljenem delu, po poučevanju in čudežih umaknil v samoto, da bi molil. Iz molitve se ni vrnil izčrpan, temveč napolnjen z jasnostjo, sočutjem in avtoriteto. Videli so, da je molitev prostor, kjer se napaja njegova moč, svoboda pred pričakovanji množic in zvestoba svojemu poslanstvu.
Avtentičnost in celovitost: Jezusova molitev ni bila lepa predstava za javnost — pravzaprav jih je spodbujal, naj molijo na skrivnem. Učenci so v njem videli popolno usklajenost med tem, kar je govoril, in tem, kar je živel. Njegova molitev je bila živa resničnost, ne zgolj pobožna vaja.
Preobrazba obraza in drže: Molitev človeka spreminja. Učenci so na Jezusovem obrazu in v njegovi drži po srečanju z Očetom verjetno opazili nepremagljiv mir, globoko veselje in odsotnost kakršnega koli strahu. Postalo jim je jasno, da v molitvi prejema nekaj, česar jim svet ne more dati.
To spoznanje je v učencih prebudilo zdravo radovednost in željo: njegovie besede in čudeži so bili le plod, medtem ko je bila molitev korenina, iz katere je vse izviralo. Zato niso rekli: “Nauči nas delati čudeže,” ampak: “Nauči nas moliti.”
H koreninam
Odlomek je na začetku poglavja, v katerem Luka pokaže Jezusa, kako moli. Ko konča, ga eden od učencev prosi, naj jih nauči moliti. Učenec se sklicuje na Janeza Krstnika, ki je svojim učencem prav tako dal navodilo za molitev. Jezusov odgovor ni le vzorec besedila, temveč povabilo v odnos z Bogom in v način življenja, ki iz tega odnosa izhaja.
Za Očenašem Jezus pove priliko o človeku, ki vztrajno prosi prijatelja za kruh, ter spodbuja učence, naj prosijo, iščejo in trkajo. Poudari tudi, da nebeški Oče daje dobre darove in Svetega Duha. Tako se molitev pokaže kot zaupanje in vztrajnost, ne kot poskus, da bi Boga prisilili v izpolnitev naših želja.
Očenaš po Lukovem zapisu
Lukova različica Očenaša je krajša od različice, ki jo najdemo v Matejevem evangeliju. Vsebuje pet prošenj: za posvečenje Božjega imena, prihod njegovega kraljestva, vsakdanji kruh, odpuščanje grehov in varstvo pred skušnjavo. Različni obliki izražata isto temeljno molitev.
»Oče«
Jezus učence uči, naj se na Boga obračajo z zaupanjem otrok. Molitev se začne z odnosom: Bog ni oddaljena sila, temveč Oče, h kateremu se človek lahko obrne.
»Posvečeno bodi tvoje ime«
Prosimo, naj ljudje prepoznajo Božjo svetost in naj se ta odraža tudi v našem življenju. Bog je svet; prošnja je, da bi ga tako spoznavali in spoštovali tudi ljudje.
»Pridi tvoje kraljestvo«
Prosimo, naj se uveljavi Božja oblast — njegova pravičnost, dobrota in mir. Ta prošnja izraža zaupanje, da Bog vodi zgodovino k izpolnitvi svojega odrešenjskega načrta.
»Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne«
Prosimo za to, kar potrebujemo za življenje, in se učimo zaupati Bogu dan za dnem. Kruh spominja tudi na duhovno hrano in na Božjo skrb, ki človeka spremlja v vsakdanjih potrebah.
»Odpusti nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo«
Prosimo za Božje usmiljenje, obenem pa se zavežemo, da bomo tudi sami odpuščali. Odpuščanje bližnjemu ni cena, s katero si zaslužimo Božje odpuščanje; je znamenje, da smo Božje usmiljenje sprejeli in mu dovolimo spreminjati naše ravnanje.
»Ne vpelji nas v skušnjavo«
Prosimo, naj nas Bog v preizkušnji varuje in podpira, da ne bi podlegli grehu. Ne mislimo, da nas Bog zapeljuje v zlo, temveč ga prosimo za pomoč, ko smo ranljivi in se moramo odločati za dobro.
Povezave s Staro zavezo
Očenaš raste iz molitvene izkušnje Izraela. Prošnja, naj bo Božje ime posvečeno, spominja na preroško upanje, da bo Bog razodel svojo svetost. Prošnja za prihod kraljestva pa izraža pričakovanje, da bo Bog vzpostavil pravičnost in dokončno uresničil svojo voljo.
Prošnja za vsakdanji kruh spominja na mano, ki jo je Bog dajal Izraelcem med potovanjem po puščavi. Ljudstvo je vsak dan prejelo, kar je potrebovalo, in se učilo zaupati Božji skrbi. Tudi odpuščanje in prošnja za rešitev pred skušnjavo sodita v svetopisemsko izkušnjo človeka, ki potrebuje Božje usmiljenje in pomoč.
Glavni duhovni poudarek
Očenaš najprej usmeri naš pogled k Bogu — k njegovemu imenu in kraljestvu — nato pa k našim vsakdanjim potrebam. Uči nas, da molitev ni samo prošnja za to, kar potrebujemo. Je zaupanje Očetu, sprejemanje njegovega usmiljenja in odločitev, da bomo tudi sami odpuščali ter v preizkušnjah vztrajali v dobrem.
Za današnji čas
Ko molitev postane seznam želja
Velik del sodobnega življenja deluje po načelu zahteve in odgovora. Nekaj vpišemo, kliknemo ali naročimo in pričakujemo rezultat. Tudi odnos do Boga lahko neopazno prevzame podobno logiko. Molitev postane seznam tega, kar naj Bog uredi: zdravje, uspeh, odnos, izpit, službo, varnost.
Jezus učence res uči prositi. Očenaš nikakor ni molitev brez človekovih potreb. Toda njegov vrstni red je drugačen. Pred kruhom je Oče. Pred mojo potrebo je njegovo kraljestvo. Ob moji krivdi je tudi človek, ki je dolžan meni.
Molitev zato ni samo poskus, da bi Boga vključil v svoje načrte. Lahko postane prostor, v katerem se tudi moji načrti postavijo pred Boga in dobijo drugačno razmerje med pomembnim in manj pomembnim.
Za iskalce
Zakaj sploh moliti, če Bog že ve?
Molitev odpira razumljiv ugovor: če Bog obstaja in ve, kaj človek potrebuje, zakaj mu je treba to pripovedovati?
Jezusova molitev ponuja zanimiv odgovor. Večina stvari, ki jih omenja, Bogu gotovo ni nova informacija. Bog ne potrebuje obvestila, da človek potrebuje kruh, da greši ali da se srečuje s skušnjavami. Morda se zato v molitvi ne spreminja samo položaj, o katerem človek govori. Spreminja se tudi človekov odnos do njega.
Kruh postane nekaj, kar sprejemam. Krivda nekaj, za kar potrebujem odpuščanje. Človek, ki mi je storil krivico, se pojavi v istem prostoru, v katerem sam prosim za usmiljenje. Prihodnost ni več samo moje kraljestvo, ampak se pojavi vprašanje Božjega kraljestva.
In nad vsem tem stoji prva beseda: Oče. Krščanska molitev zato ni predvsem obveščanje Boga. Je vstopanje v odnos, v katerem človek svoje življenje začne gledati pred njim.
Otrokom, vnukom
Jezus, nauči nas moliti
Nekega dne je Jezus molil. Njegovi prijatelji so ga opazovali. Ko je končal, mu je eden izmed njih rekel: »Gospod, nauči nas moliti.«
Najprej jim je povedal, naj Boga kličejo Oče.
Naučil jih je prositi, naj bo Božje ime sveto in naj pride njegovo kraljestvo.
Potem jih je naučil prositi za stvari, ki jih potrebujejo vsak dan. Prosijo lahko za vsakdanji kruh.
Naučil jih je tudi prositi Boga za odpuščanje. Toda ob tem naj se spomnijo, da morajo tudi sami znati odpuščati drugim.
Nazadnje jih je naučil prositi Boga za pomoč, kadar pride skušnjava in je težko izbrati dobro.
Jezus jim je tako pokazal, da se lahko z Bogom pogovarjajo o vsem: o velikih Božjih načrtih in o čisto vsakdanjem kruhu, o svojih napakah in o trenutkih, ko potrebujejo pomoč.
Najpomembnejše pa jim je povedal že s prvo besedo. Bog ni nekdo, pred komer bi se morali skrivati. K njemu lahko pridejo kot otroci k Očetu.
Mali kviz
1. Kaj je Jezus počel na začetku evangelija?
A) Učil je množico
B) Molil je
C) Jedel je z učenci
2. Kaj ga je prosil eden izmed učencev?
A) Naj jih nauči moliti
B) Naj jim razloži priliko
C) Naj naredi čudež
3. Kako Jezus v molitvi nagovori Boga?
A) Kralj
B) Gospodar
C) Oče
4. Za kaj med drugim Jezus uči učence prositi?
A) Za vsakdanji kruh in odpuščanje
B) Za bogastvo in slavo
C) Za življenje brez vseh težav
5. Kaj je v Jezusovi molitvi povezano z Božjim odpuščanjem?
A) Naša sposobnost, da nikoli ne naredimo napake
B) Tudi naše odpuščanje drugim
C) Naše poznavanje vseh zapovedi
Rešitve: 1 – B, 2 – A, 3 – C, 4 – A, 5 – B
Preden nadaljujem
Jezus nas ne uči samo, kaj naj povemo Bogu, ampak kako naj pred njim živimo kot otroci pred Očetom.