Ponedeljek, 5. 10. 2026

Pomislim

Prilika o usmiljenem Samarijanu: duhovnik, levit in Samarijan vidijo istega človeka. Kaj se mora zgoditi med »vidim« in »pristopim«, da pogled postane usmiljenje?

Berem

Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?«

Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik, in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?«

On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«(Lk 10,25-37)

Razmišljam

Med »vidim« in »pristopim« se mora zgoditi tihi prelom – premik iz vloge opazovalca v vlogo sodelavca pri usodi drugega. Vsi trije mimoidoči so imeli enak (fizikalni) podatek (videli so ranjenega človeka), a le pri Samarijanu se je vidno zaznavanje preoblikovalo v delovanje.

Ta vmesni prostor med pogledom in dejanjem zaznamujejo tri ključne spremembe:

Sprememba v doživljanju (Od distance do ganjenosti): Besedilo pravi, da se je Samarijanu človek »v srce zasmilil«. Pri duhovniku in levitu je pogled ostal na ravni analize (ocena tveganja, presoja časovne stiske, skrb za versko čistost). Pri Samarijanu pa je pogled prebil obrambne zidove in postal so-čutenje. Pogled postane usmiljenje takrat, ko tuja bolečina ne ostane le zunanji objekt, ampak postane notranja izkušnja opazovalca.

Sprememba v opredelitvi situacije (Od problema k človeku): Videti ranjenega človeka lahko pomeni videti »težavo, ki jo mora nekdo rešiti«, »nevarnost, ki se ji je treba izogniti«, ali pa preprosto »človeka«. Prehod od pogleda k dejanju zahteva, da v trpečem ne vidimo pripadnika druge skupine, neznanca ali napornih okoliščin, ampak le še golo človeškost, ki potrebuje pomoč.

Preseganje tveganja (Od kalkulacije k odločitvi): Med »vidim« in »pristopim« leži vprašanje cene. Pristopiti pomeni sprejeti tveganje – razbojniki so morda še v bližini, urnik bo porušen, sredstva bodo porabljena. Pogled se spremeni v usmiljenje v trenutku, ko odločitev za dobro preseže preračunavanje tveganja in udobja.

V tem nevidnem trenutku med očesnim stikom in prvim korakom se torej zgodi premik težišča: vprašanje »Kaj se bo zgodilo z mano, če pristopim?« zamenja vprašanje »Kaj se bo dogajalo z njim, če grem mimo?«

H koreninam

Odlomek pripoveduje o človeku, ki ga na poti napadejo roparji in ga pustijo hudo ranjenega. Duhovnik in levit ga opazita, vendar gresta mimo. Samarijan pa se ustavi, oskrbi njegove rane in poskrbi, da bo zanj poskrbljeno tudi pozneje. Jezus s to zgodbo odgovori na vprašanje, kdo je naš bližnji.

Umestitev odlomka

Pred pripovedjo učitelj postave vpraša Jezusa, kaj mora storiti, da bi dosegel večno življenje. Jezus ga spomni na dve temeljni zapovedi: ljubiti Boga z vsem svojim bitjem in bližnjega kakor samega sebe. Učitelj nato vpraša, koga naj šteje za bližnjega. Jezus namesto natančne opredelitve pove zgodbo in ga na koncu povabi, naj ravna kakor Samarijan.

Povezava s Staro zavezo

Učitelj postave v svojem odgovoru združi dve pomembni zapovedi iz judovskega Svetega pisma: zvesto ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Jezus ju ne ločuje. Pokaže, da se ljubezen do Boga izraža tudi v tem, kako ravnamo z ljudmi, zlasti s tistimi, ki so v stiski.

Zgodovinsko ozadje

Pot med Jeruzalemom in Jeriho je bila strma in nevarna. Poslušalci so si zlahka predstavljali, da lahko popotnik tam naleti na roparje. Duhovnik in levit sta bila povezana s službo v templju. Samarijani pa so bili skupina, do katere so mnogi Judje čutili nezaupanje in odpor. Zato je bilo presenetljivo, da je prav Samarijan tisti, ki pomaga, medtem ko druga dva odideta mimo. Jezus ne pove, zakaj sta šla mimo; poudarek je na tem, da sta ranjenca videla, Samarijan pa se je ustavil in ukrepal.

Samarijanova pomoč je skrbna in vztrajna: rane obveže, ranjenca odpelje v gostišče in poskrbi za njegovo nadaljnjo oskrbo. Ne pomaga le za trenutek, ampak prevzame tudi nekaj odgovornosti za to, kaj se bo z ranjencem zgodilo pozneje.

Jezus obrne učiteljevo vprašanje. Namesto da bi določil, kdo vse sodi med naše bližnje, vpraša, kdo se je ranjenemu izkazal za bližnjega. Odgovor je jasen: tisti, ki mu je pomagal. Bližnji torej ni samo nekdo, ki nam je podoben ali pripada naši skupini. Bližnji postanemo, ko se odzovemo na človeka v stiski.

Glavna duhovna sporočila

Ljubezen do Boga se kaže tudi v ljubezni do ljudi.
Človek, ki potrebuje pomoč, je naš bližnji, tudi če je drugačen od nas.
Usmiljenje ni le občutek; pokaže se v konkretnih dejanjih.
Ni dovolj, da stisko opazimo. Pomembno je, ali smo se pripravljeni ustaviti in pomagati.
Jezusov sklep je povabilo k dejanjem: tudi mi naj ravnamo usmiljeno in postanemo bližnji tistim, ki nas potrebujejo.
DODATEK: Razlaga nekaterih pojmov/vlog:Samarijan – pripadnik skupnosti Samarijanov, ki je živela predvsem na območju Samarije med Judejo in Galilejo. Samarijani so priznavali Toro (Pet Mojzesovih knjig), vendar so za sveti kraj čaščenja imeli goro Garizim, ne jeruzalemskega templja. Med Judi in Samarijani so obstajala dolgotrajna verska, zgodovinska in družbena nasprotja. Zato je Jezusova izbira Samarijana za človeka, ki izkaže usmiljenje, posebej pomenljiva: za poslušalca je pomoč prišla od nekoga, ki je pripadal drugi, pogosto zaničevani skupnosti.
Duhovnik – pripadnik judovskega duhovništva, povezanega z jeruzalemskim templjem. Duhovniki so opravljali daritve, vodili določene obrede in skrbeli za tempeljsko bogoslužje. Duhovniška služba je bila dedna in povezana z Aronovim rodom. V priliki duhovnik predstavlja človeka z uglednim verskim položajem, ki ranjenca sicer vidi, vendar gre mimo. Besedilo samo ne pove, zakaj se mu je izognil, zato njegovih razlogov ne moremo z gotovostjo določiti.
Levit – pripadnik Levijevega rodu. Leviti so bili povezani s služenjem v templju, vendar niso imeli enake vloge kot duhovniki. Pomagali so pri različnih tempeljskih nalogah, med drugim pri bogoslužju, glasbi in skrbi za tempelj. Tudi levit v Jezusovi priliki ranjenega opazi, vendar gre mimo.
Za razumevanje prilike je pomemben kontrast: duhovnik in levit sta versko ugledni osebi, vendar konkretnega dejanja usmiljenja ne storita. Samarijan, od katerega bi Jezusovi judovski poslušalci to morda najmanj pričakovali, pa se ustavi in pomaga. S tem Jezus vprašanje »Kdo je moj bližnji?« obrne v vprašanje, kdo se je človeku v stiski izkazal za bližnjega.
Pot med Jeruzalemom in Jeriho
Jeruzalem leži v judejskem hribovju, približno 750–800 m nad morjem, Jeriha pa v Jordanski dolini približno 250 m pod morsko gladino. Na razmeroma kratki razdalji je bilo torej treba premagati okoli 1.000 metrov višinske razlike. Pot je vodila skozi suho, kamnito in precej pusto judejsko pokrajino.
Ancient Road From Jerusalem to Jericho → Starodavna cesta iz Jeruzalema v Jeriho
Inn of the Good Samaritan → Gostišče usmiljenega Samarijana
Cesta je bila strma in vijugasta, speljana med skalnatimi pobočji in grapami. Takšna pokrajina je ponujala številna mesta, kjer so se lahko skrivali roparji. Zato Jezusova pripoved o človeku, ki ga na tej poti napadejo razbojniki, njegovim poslušalcem ni zvenela kot povsem neverjeten dogodek.
V priliki Jezus opiše pot v smeri iz Jeruzalema v Jeriho – človek je »šel iz Jeruzalema v Jeriho«. To pomeni, da je predvsem sestopal iz višje ležečega Jeruzalema proti globoko ležeči Jerihi.
Sklep: Pot iz Jeruzalema v Jeriho je bila strma, samotna in kamnita pot skozi judejsko puščavsko pokrajino. Zaradi odročnosti in možnosti roparskih napadov je veljala za nevarno. Jezus je zato izbral okolje, v katerem je bila zgodba o napadenem in nemočnem popotniku za njegove poslušalce zelo nazorna.

Za današnji čas

Ko je mogoče trpljenje gledati od daleč

Verjetno še nikoli nismo videli toliko človeške stiske kakor danes. Na zaslonu lahko v nekaj minutah vidimo vojno, prometno nesrečo, revščino, nasilje, osamljenost, bolezen in osebno stisko človeka na drugem koncu sveta.

Zato je drobna podrobnost prilike nenavadno sodobna: tudi duhovnik in levit vidita. Težava ni pomanjkanje informacij.

Človek se lahko na stalno navzočnost tuje bolečine tudi navadi. Trpljenje postane še ena fotografija, posnetek, novica ali objava. Lahko ga vidimo in ostanemo popolnoma oddaljeni.

Samarijan pokaže drugačno bližino. Ne ostane opazovalec tujega dogodka. Za nekaj časa dopusti, da življenje neznanega človeka poseže v njegovo življenje.

Morda je zato eno velikih vprašanj našega časa prav razlika med obveščenostjo in bližino. Lahko vemo ogromno o trpljenju drugih in smo jim kljub temu zelo daleč.

Za iskalce

Ali mora človek pripadati »mojim«, da me njegova bolečina zadeva?

Skoraj vsaka skupnost pozna mejo med »našimi« in »drugimi«.

Družina, narod, vera, politično prepričanje, družbeni položaj, kultura in osebna zgodovina ustvarjajo resnične vezi. Hkrati pa lahko ustvarijo tudi meje našega sočutja.

Jezus v zgodbo namenoma postavi Samarijana – človeka, ki za njegove poslušalce ni pripadal samoumevnemu krogu »naših«.

In prav on se ustavi.

S tem prilika ne pravi, da razlike med ljudmi ne obstajajo. Samarijan in ranjenec zaradi njegove pomoči nenadoma ne dobita iste zgodovine, vere ali pripadnosti.

Zgodi pa se nekaj drugega: stiska drugega človeka postane pomembnejša od meje med njima.

Zato je zgodba o usmiljenem Samarijanu veliko več kot pohvala prijaznosti. Sprašuje, ali človeško dostojanstvo velja samo znotraj našega kroga ali pa obstaja nekaj, kar je globlje od vseh skupin, v katere se razvrščamo.

Jezusov odgovor je jasen: pred menoj je najprej človek.

Otrokom, vnukom

Usmiljeni Samarijan – Kdo je moj bližnji?

Neki človek je potoval iz Jeruzalema v Jeriho. Na poti so ga napadli razbojniki, mu vzeli vse, kar je imel, ga pretepli in pustili ranjenega ob cesti.

Mimo sta prišla duhovnik in levit (Levit je bil človek, ki je pomagal pri bogoslužju v templju). Oba sta ranjenega videla, vendar mu nista pomagala. Nato je prišel Samarijan. Čeprav je bil zanj tujec, se mu je ranjeni človek zasmilil. Oskrbel mu je rane, ga posadil na svojo žival in odpeljal v gostišče. Tam je poskrbel zanj in plačal, da bi zanj skrbeli tudi naprej.

Jezus je s to zgodbo pokazal, kdo je naš bližnji: bližnji smo drug drugemu takrat, ko opazimo človeka v stiski in mu pomagamo.

Bodi kot dobri Samarijan: opazi človeka, ki potrebuje pomoč, in mu pomagaj. Ljubezen do bližnjega pokažemo predvsem s svojimi dejanji.

Mali kviz

1. Kaj se je zgodilo človeku na poti iz Jeruzalema v Jeriho?
A) Napadli so ga razbojniki.
B) Izgubil je svojo žival.
C) Povabili so ga na gostijo.

2. Kdo je šel mimo ranjenega človeka, ne da bi mu pomagal?
A) Duhovnik in levit.
B) Samarijan.
C) Gostilničar.

3. Kdo se je ustavil in pomagal ranjenemu človeku?
A) Duhovnik.
B) Levit.
C) Samarijan.

4. Kako je Samarijan pomagal ranjencu?
A) Oskrbel mu je rane in ga odpeljal v gostišče.
B) Pokazal mu je pot domov.
C) Šel je mimo njega.

5. Kaj nas Jezus s to zgodbo uči?
A) Pomagamo samo svojim prijateljem.
B) Pomagamo človeku, ki potrebuje našo pomoč.
C) Skrbimo samo zase.

A – Napadli so ga razbojniki.
A – Duhovnik in levit.
C – Samarijan.
A – Oskrbel mu je rane in ga odpeljal v gostišče.
B – Pomagamo človeku, ki potrebuje našo pomoč.

Preden nadaljujem

Na poti življenja ni najpomembnejše, koga srečamo, ampak ali se znamo ob človeku ustaviti.