Pomislim
V priliki zakupniki vinograda ne sovražijo; nasprotno, želijo si ga prisvojiti. Morda je to podoba človeka, ki ceni življenje, stvarstvo, odnose, sposobnosti in celo versko dediščino, a jih začne dojemati kot svojo last. Darove uporablja, ne da bi se več spraševal, komu zanje dolguje hvaležnost in kakšno odgovornost prinašajo.
Berem
Razmišljam
Od daru do lastnine: Vinogradnik (gospodar) v odlomku popolnoma uredi vinograd: posadi trte, ga obda z ograjo, izkoplje tlačilnico in postavi stolp. Zakupnikom (viničarjem) preda popolnoma opremljeno okolje, ki omogoča rodovitnost. Njihova prvotna naloga ni ustvariti nekaj iz nič, temveč upravljati in skrbeti. Drama se začne, ko zakupniki pozabijo na izvor vinograda. Ko se v človeku rodi občutek, da je tisto, kar uporablja, njegova izključna zasluga ali neodtujljiva pravica, se spremeni njegov celotni odnos do sveta:
Življenje in sposobnosti: Človek začne svoje talente, zdravje in uspeh dojemati kot samoumevne dosežke, ne pa kot zaupano odgovornost.
Stvarstvo in narava: Namesto spoštljivega skrbništva nastopi nebrzdano izkoriščanje narave, saj stvarstvo obravnava le še kot vir za lastno rabo.
Odnosi: Sočlovek preneha biti skrivnost in dar ter postane sredstvo za doseganje ciljev ali tekmec pri posesti.
Verska dediščina: Celotno duhovno izročilo ali etične vrednote lahko postanejo le orodje za utrjevanje lastnega prav, samozadostnosti ali družbenega statusa.
Zavrnitev Darovalca kot obrambni mehanizem
Ko si človek prisvoji dar, postane vsak opomnik na resničnega Darovalca moteč element. V priliki vprašanje po sadovih ne pomeni le zahteve po dajatvi, ampak opominja na resnico: “Nisi lastnik.”
Vsak odposlanec (preroki, vest, opozorila bližnjih ali nepredvideni življenjski dogodki) razbija iluzijo avtonomije. Ker pa je priznanje resnice boleče in zahteva ponižnost ter prenovo odnosa, zakupniki raje:
ignorirajo ali zavračajo klice (pretepejo in preganjajo slepce).
konec koncev izbrišejo sam vir opomina (ubijejo sina/dediča v upanju, da bo dediščina s tem postala njihova).
Paradoks te drže je v tem, da z umorom dediča ne postanejo zakoniti lastniki, temveč sebe obsodijo na izgubo tistega, kar so želeli obdržati za vsako ceno.
H koreninam
Prilika o vinogradu govori o Božji skrbi, človekovi odgovornosti in zavračanju Božjih poslancev. Vinograd je dobro pripravljen, vendar ga zakupniki obravnavajo, kot da je njihov. Ko zavrnejo služabnike in nazadnje ubijejo gospodovega sina, postane jasno, da je njihova krivda v zlorabi zaupanega jim poslanstva. Jezus nato pokaže, da bodo sadove Božjega kraljestva prinašali drugi.
Umestitev v evangelij
Jezus izreče to priliko v Jeruzalemu, v zadnjih dneh svojega javnega delovanja, potem ko so se zaostrili spori z verskimi voditelji. Pred tem so ga spraševali, s kakšno oblastjo deluje. Prilika je zato tudi odgovor nanje: Jezus jim pokaže, da njihovo nasprotovanje ni osamljen dogodek, ampak del dolge zgodovine zavračanja Božjih poslancev.
Podobna prilika se pojavi tudi v drugih evangelijih. Matej posebej poudari, da Jezusovi poslušalci sami izrečejo sodbo nad krivičnimi zakupniki. Šele nato Jezus pojasni, da se bo Božje kraljestvo zaupalo ljudstvu, ki bo prinašalo njegove sadove.
Vinograd in zakupniki
Vinograd je bil v tistem času pogost prizor podeželskega življenja. Lastnik ga je lahko dal v obdelavo zakupnikom, ki so mu morali ob trgatvi izročiti dogovorjeni delež pridelka. V priliki gospodar vinograd skrbno pripravi: obdaja ga ograja, v njem je stiskalnica za grozdje in stolp, s katerega so ga lahko varovali. Nato ga zaupa zakupnikom in odpotuje.
Podrobnosti kažejo, da gospodar vinograda ne zanemarja. Zakupnikom je dal vse, kar potrebujejo, vendar vinograd ni njihov: zanj morajo skrbeti in ob pravem času oddati sadove. Ko ravnajo, kot da jim pripada vse, postane njihovo upravljanje zloraba zaupanja.
Vinograd v svetopisemskem jeziku pogosto predstavlja Božje ljudstvo. V tej priliki je v ospredju krivda zakupnikov, ne vinograda: težava je v tem, da tisti, ki so jim bile zaupane odgovornosti, ne služijo Bogu in ljudem, ampak varujejo svoje koristi.
Služabniki in sin
Služabniki, ki jih gospodar pošilja po sadove, predstavljajo Božje poslance in zlasti preroke. V zgodovini so preroki ljudstvo in voditelje klicali k zvestobi Bogu, pravičnosti in skrbi za uboge. Pogosto so naleteli na odpor ali nasilje. Gospodar pošlje več služabnikov, kar kaže na njegovo potrpežljivost: ne kaznuje takoj, ampak vedno znova daje možnost za spremembo.
Sin je drugačen od služabnikov. Ni le še en glasnik, ampak gospodov dedič. V krščanskem branju jasno kaže na Jezusa: prilika napoveduje, da ga bodo njegovi nasprotniki zavrnili in umorili. Podrobnost, da ga vržejo iz vinograda, lahko spominja na Jezusovo smrt zunaj mestnega obzidja.
Zakupniki mislijo, da bodo z umorom sina prevzeli dediščino. Njihova predstava je napačna: nasilje nad sinom ne spremeni tega, kdo je pravi lastnik. S tem prilika pokaže njihovo zaslepljenost in napove Jezusovo zavrnitev.
Kaj pomeni, da bo vinograd zaupan drugim?
Jezus pravi, da bo vinograd zaupan drugim zakupnikom, ki bodo ob pravem času izročali sadove. To ne pomeni, da Bog preprosto zavrže judovsko ljudstvo ali da so vsi Judje krivi za Jezusovo smrt. Jezus in prvi učenci so bili sami Judje. Opozorilo je namenjeno predvsem voditeljem, ki zaupano poslanstvo uporabljajo sebi v prid in zavračajo Božje klice.
»Drugi« so tisti, ki bodo sprejeli Božjo voljo in prinašali sadove. Sčasoma se v to poslanstvo vključijo tudi pogani, torej narodi, ki niso bili del judovskega ljudstva. Ključno merilo pripadnosti Božjemu kraljestvu ni narodnost ali položaj, ampak zvestoba Bogu, ki se pokaže v življenju.
Kamen, ki so ga graditelji zavrgli
Na koncu Jezus uporabi podobo kamna, ki ga graditelji zavržejo, a postane najpomembnejši kamen stavbe. Graditelji so zavrgli nekaj, za kar so menili, da ni uporabno; Bog pa je prav to postavil v središče.
Kamen predstavlja Jezusa. Verski voditelji ga zavračajo, vendar Bog po njegovi smrti in vstajenju pokaže, da je Jezus temelj novega Božjega ljudstva. Besede tako niso le grožnja, ampak tudi obljuba: človeška zavrnitev ne more preprečiti Božjega načrta.
Povezava s Staro zavezo
Podoba Božjega vinograda je bila poslušalcem domača. Preroki so Izrael primerjali z vinogradom, za katerega je Bog ljubeče skrbel, a ni obrodil pričakovanega sadu. V tej priliki se podoba nekoliko premakne: vinograd ostane, v središču kritike pa so zakupniki, ki bi morali zanj odgovorno skrbeti.
Tudi podoba zavrnjenega kamna izhaja iz starodavne pesniške govorice. Jezus jo uporabi za razlago, kako lahko tisti, ki so videti zavrženi in poraženi, v Božjem načrtu postanejo ključni. Za kristjane se to najprej nanaša na Jezusa, križanega in vstalega.
Glavno sporočilo
Prilika svari pred tem, da bi Božje darove in zaupane odgovornosti imeli za svojo last. Voditelji, učitelji in vsi verniki so poklicani, da prinašajo sadove: pravičnost, zvestobo, usmiljenje in skrb za druge. Bog je potrpežljiv in pošilja svoje poslance, vendar zavračanje njegovega klica ni brez posledic. Hkrati prilika prinaša upanje: tudi kadar ljudje zavrnejo Jezusa, Bog iz njegove zavrnitve ustvari začetek novega življenja.
Za današnji čas
Ko zaupano postane »moje«
Prilika zelo natančno opiše spremembo, ki se lahko zgodi skoraj neopazno. Vinogradniki so najprej ljudje, ki jim je nekaj zaupano. Pozneje se vedejo, kakor da jim vse pripada.
Tak premik poznamo tudi danes. Človeku so lahko zaupani odgovornost, položaj, podjetje, skupnost, znanje, narava, družina ali oblast. Na začetku lahko čuti odgovornost. Sčasoma pa se pojavi drugačna misel: to je moje.
Takrat vprašanje ni več, kaj naj iz zaupanega zraste, ampak kako ga obdržati.
Prilika zato presega vprašanje lastnine. Govori o odnosu do vsega, kar imamo. Obstaja velika razlika med človekom, ki sebe vidi kot absolutnega gospodarja svojega sveta, in človekom, ki življenje razume kot nekaj dragocenega, kar mu je bilo zaupano.
Vinogradniki propadejo prav zato, ker te razlike ne želijo več priznati.
Za iskalce
Ali res kaj popolnoma posedujemo?
Jezusova prilika odpira vprašanje, ki ga lahko razumemo tudi zunaj verskega jezika.
Koliko stvari v življenju lahko človek resnično imenuje popolnoma svoje?
Življenja si nismo dali sami. Nismo izbrali časa svojega rojstva, večine svojih začetnih okoliščin, številnih sposobnosti ali ljudi, brez katerih ne bi postali to, kar smo. Tudi stvari, ki smo jih ustvarili z velikim trudom, stojijo na nečem, kar je obstajalo pred nami.
Jezus to resničnost opiše s podobo vinograda.
Vinogradniki imajo resnično svobodo. Gospodar jim zaupa vinograd in odide. Lahko delajo, odločajo in ustvarjajo. Toda svoboda ne pomeni, da je izginil vsak odnos do izvora in smisla tega, kar jim je bilo zaupano.
Njihova tragedija se začne, ko zamenjajo svobodo z lastništvom.
Krščanstvo na vprašanje, ali je človek gospodar vsega, kar ima, odgovarja z drugačno podobo: človek je predvsem prejemnik in skrbnik. To ne zmanjšuje njegove svobode. Daje pa ji odnos, odgovornost in smer.
Otrokom, vnukom
Vinograd, ki ni bil njihov
Jezus je nekoč povedal zgodbo o gospodarju, ki je zasadil lep vinograd. Zanj je dobro poskrbel. Ogradil ga je, pripravil vse potrebno in ga zaupal vinogradnikom. Nato je odpotoval. Ko je prišel čas trgatve, je poslal svoje služabnike po pridelek.
Toda vinogradniki niso hoteli ničesar dati gospodarju. Z njegovimi služabniki so ravnali zelo hudobno. Nekatere so pretepli, druge celo ubili. Gospodar je poslal še druge služabnike, vendar se je zgodilo enako. Nazadnje si je rekel: »Poslal bom svojega sina. Njega bodo gotovo spoštovali.«
Toda ko so vinogradniki zagledali sina, so pomislili, da bi lahko dobili ves vinograd zase. Zato so ubili tudi njega. Jezus je nato ljudi vprašal, kaj bo gospodar storil. Odgovorili so, da bo vinograd vzel hudobnim vinogradnikom in ga zaupal drugim, ki mu bodo prinašali pridelek.
Jezus je s to zgodbo govoril tudi o sebi. Bog je svojemu ljudstvu pošiljal preroke, nazadnje pa je poslal svojega Sina Jezusa. Tudi njega so ljudje zavrnili.
Toda Jezus je povedal še nekaj čudovitega. Kamen, ki ga graditelji zavržejo, lahko postane najpomembnejši kamen stavbe.
Tako je bilo z Jezusom. Ljudje so ga zavrnili in ubili, Bog pa ga je obudil.
Vinograd iz Jezusove zgodbe nas zato spominja, da je veliko tega, kar imamo, dar. In kadar nam je nekaj dragocenega zaupano, to ni samo zato, da bi rekli »to je moje«, ampak da bi iz tega lahko zraslo nekaj dobrega.
Mali kviz
1. Kaj je gospodar zasadil?
A) Vinograd
B) Oljčni nasad
C) Žitno polje
2. Komu je zaupal vinograd?
A) Svojim vojakom
B) Vinogradnikom
C) Ribičem
3. Kaj so vinogradniki storili gospodarjevim služabnikom?
A) Lepo so jih sprejeli
B) Dali so jim ves pridelek
C) Z njimi so ravnali nasilno in nekatere ubili
4. Koga je gospodar poslal nazadnje?
A) Svojega sina
B) Kralja
C) Najstarejšega služabnika
5. Kaj se je zgodilo s kamnom, ki so ga graditelji zavrgli?
A) Postal je vogelni kamen
B) Izginil je
C) Vrgel se je v vinograd
Rešitve: 1 – A, 2 – B, 3 – C, 4 – A, 5 – A
Preden nadaljujem
Božji dar ni nekaj, kar si prilastim, ampak nekaj, kar mi je zaupano, da obrodi sad.