Pomislim
V prejšnjem poglavju je opisano, kako Jezus pošlje dvanajst apostolov, v današnjem odlomku pa dvainsedemdeset učencev. V čem sta si poslanstvi podobni in kakšen premik se zgodi pri dvainsedemdesetih?
Berem
Razmišljam
Pri tem vprašanju (glej #Pomislim) je najbolj zanimiv prav premik od dvanajsterih k dvainsedemdeseterim. Ne gre samo za to, da Jezus drugič pošlje več ljudi. Luka z drugim poslanstvom pokaže nekaj globljega o tem, kdo je učenec in komu je Jezusovo poslanstvo zaupano.
Najprej je vzorec skoraj enak. V obeh primerih pobudo prevzame Jezus: on izbere in pošlje. Poslani oznanjajo Božje kraljestvo in njihovo oznanilo spremlja skrb za bolne. Na pot gredo brez običajnih zagotovil varnosti in so odvisni od ljudi, ki jih bodo sprejeli v svoje hiše. V obeh primerih Jezus tudi vnaprej računa z možnostjo zavrnitve. Učenec torej ni poslan zato, ker mu je zagotovljen uspeh, ampak zato, ker ga pošilja Jezus.
Pri dvanajsterih je močno poudarjeno, kaj jim Jezus daje. Daje jim moč in oblast ter jih pošilja oznanjat in ozdravljat. Dvanajsteri imajo v evangeliju posebno mesto in njihovo število spominja na dvanajst rodov Izraela. Poslanstvo je tukaj tesno povezano z Jezusovim najožjim krogom.
Pri dvainsedemdeseterih se krog odpre. Jezus ne pošlje več samo dvanajsterih, ampak veliko širšo skupino učencev. To je pomembno: sodelovanje pri Jezusovem poslanstvu ni predstavljeno samo kot naloga majhne skupine posebej izbranih apostolov. Tudi drugi učenci postanejo poslani.
Toda premik je še globlji. Pri dvainsedemdeseterih Luka pove, da jih Jezus pošilja pred seboj v kraje, kamor namerava priti sam. To zelo jasno določi njihovo vlogo. Učenec ni tisti, ki bi nadomeščal Jezusa. Je tisti, ki pripravlja njegov prihod. Pride prej, toda za njim prihaja Kristus.
Spremeni se tudi poudarek na načinu poslanstva. Dvanajsterim Jezus daje moč in oblast; dvainsedemdeseterim pa pravi, da jih pošilja kakor jagnjeta med volkove. To dvoje se ne izključuje. Drugi prizor pravzaprav pojasni prvega: moč, ki jo Jezus daje učencu, ni moč prevlade. Učenec lahko nosi nekaj velikega in vendar ostaja ranljiv, brez prisile in brez zagotovila, da bo sprejet.
Pri dvainsedemdeseterih se pojavi še mir. Njihova prva beseda v hiši naj bo beseda miru. Tako oznanjevanje Božjega kraljestva ni samo govorjenje o Bogu. Že način, kako učenec stopi k drugemu človeku, mora nekaj povedati o kraljestvu, ki ga oznanja.
In nazadnje postane pri dvainsedemdeseterih izrazitejša svoboda človeka, ki oznanilo sprejme ali zavrne. Učenec lahko pride, prinese mir, ozdravlja in oznani Božjo bližino, ne more pa izsiliti odgovora. Tudi kadar ga mesto zavrne, ostaja resnica njegovega sporočila: Božje kraljestvo se je približalo.
Zato bi bistvo primerjave izrazil takole:
Pri dvanajsterih vidimo, da Jezus svoje poslanstvo zaupa apostolom; pri dvainsedemdeseterih pa se pokaže, da to poslanstvo postaja poslanstvo širšega kroga učencev. Hkrati postane jasneje, kakšen je poslani učenec: ne nastopa v lastni moči, ampak hodi pred Jezusom, prinaša mir, sprejema svojo ranljivost in pripravlja prostor za prihod Nekoga, ki je večji od njega.
H koreninam
Odlomek pripoveduje, kako Jezus pošilja učence oznanjat Božje kraljestvo. Njihova naloga ni, da bi ljudi silili k veri, ampak da bi jim prinesli mir, pomagali bolnim in jih povabili, naj sprejmejo Božje delovanje. Jezus jih obenem opozori, da jih ne bodo povsod sprejeli.
Umestitev v celoto
V Lukovem evangeliju Jezus na tej poti potuje proti Jeruzalemu. Tam ga čakata trpljenje in smrt, zato pošilja učence pred seboj, da pripravijo ljudi na njegov prihod. Učenci niso zgolj glasniki, ki prenašajo sporočilo; s svojim obiskom že vnaprej pokažejo, kakšno je Jezusovo delo: približati ljudem Božjo dobroto.
V tem odlomku je poslanih sedemdeset oziroma dvainsedemdeset učencev. Stari rokopisi se glede števila razlikujejo. V obeh primerih je bistveno, da Jezus pošilja širši krog učencev, ne le dvanajsterih apostolov. To nakazuje, da oznanjevanje ni omejeno na nekaj izbranih ljudi.
»Žetev je velika, delavcev pa malo«
Žetev je podoba ljudi, ki so pripravljeni slišati dobro novico in sprejeti Božjo bližino. Jezus pravi, naj učenci prosijo Gospodarja žetve, naj pošlje delavce. Sporočilo je torej Božje delo, ne zasebna last oznanjevalcev. Učenci so sodelavci, ki jih Bog pošilja.
Besede so aktualne za vsako dobo: ljudi, ki potrebujejo upanje in pomoč, je veliko; zato je potrebnih veliko takih, ki bodo služili, oznanjali in skrbeli za druge. Začnejo naj z molitvijo, ne z domišljanjem, da bodo vse zmogli sami.
Jagnjeta med volkovi
Jezus ne skriva, da je poslanstvo lahko težko. Podoba jagnjet med volkovi pomeni, da bodo učenci ranljivi in se bodo srečali z nasprotovanjem. Ne pošilja jih, naj se branijo z nasiljem ali zvijačo, ampak naj ostanejo zvesti svojemu sporočilu.
To ni poziv k iskanju nevarnosti ali k pasivnemu prenašanju krivice. Poudarja, da Jezusovi učenci ne smejo postati podobni tistim, ki jim nasprotujejo. Njihovo sredstvo sta zvestoba in dobrota.
Zakaj naj gredo brez denarja in prtljage?
Navodilo, naj ne nosijo denarnice, torbe ali dodatnih sandalov, kaže na nujnost in zaupanje. Učenci ne smejo čakati, da bo vse popolnoma pripravljeno, niti naj se ne opirajo predvsem na svoje zaloge in sredstva. Sprejeti morajo gostoljubje ljudi, katerim služijo.
Jezus jih tudi opozori, naj se ne ustavljajo ob dolgih pozdravih na poti. V tistem času so pozdravi pogosto vključevali obširne pogovore in običaje. Poudarek ni, da bi bilo nevljudno koga pozdraviti, temveč da je njihova naloga nujna in naj jih postranski opravki ne odvrnejo.
Mir temu domu
Učenci naj vstopijo v hišo z željo po miru. »Mir« v svetopisemskem pomenu ni samo odsotnost prepira. Vključuje dobrobit, spravo, varnost in življenje v pravem odnosu z Bogom ter drugimi.
Če je v hiši človek, ki je odprt za mir, bo ta mir ostal pri njem; če pa ga ne sprejme, se bo vrnil k učencem. Mir ni nekaj, kar bi bilo mogoče vsiliti. Učenci ga ponudijo, ljudje pa ga lahko sprejmejo ali zavrnejo.
Gostoljubje in skupni obrok
Učenci naj ostanejo v isti hiši in jedo, kar jim ponudijo. Tako ne iščejo udobnejše nastanitve ali boljšega gostitelja. Sprejmejo ljudi takšne, kakršni so, ter pokažejo, da oznanjevanje ni trgovanje z ugodnostmi.
V starem svetu je bila gostoljubnost pomembna dolžnost. Popotnik je bil pogosto odvisen od domačinov glede hrane in prenočišča. Jezus hkrati pravi, da je delavec vreden svojega plačila: kdor prejema gostoljubje, ga sme sprejeti kot podporo za svoje delo, ne pa ga izkoriščati.
Navodilo, naj jedo, kar jim postrežejo, jih vabi k hvaležnosti in sprejemanju gostiteljev. Ne smejo ustvarjati nepotrebnih ovir ali se povzdigovati nad ljudi, ki jim prinašajo pomoč.
Ozdravljanje in oznanilo Božjega kraljestva
Učenci naj skrbijo za bolne in obenem oznanjajo, da se je Božje kraljestvo približalo. Ti dejanji sodita skupaj: Božje kraljestvo ni le govor o Bogu, ampak se kaže tudi v konkretni skrbi za trpeče.
»Božje kraljestvo se je približalo« ne pomeni, da je Jezus ustanovil zemeljsko državo. Pomeni, da Bog prihaja med ljudi s svojim odrešenjskim delovanjem. Jezusova navzočnost in delo učencev sta znamenje, da Bog človeka ne zapušča.
Če jih ne sprejmejo
Učenci naj ne vztrajajo tam, kjer jih zavrnejo. Obrišejo prah z nog kot znamenje, da so svoje sporočilo izročili ljudem, odločitev o tem, ali ga bodo sprejeli, pa je njihova. To je bilo tudi prepoznavno znamenje ločitve od kraja oziroma zavrnitve nadaljnje odgovornosti zanj.
Vendar naj učenci tudi ob zavrnitvi jasno povedo, da se je Božje kraljestvo približalo. Sporočilo ostane resnično, četudi ga kdo ne sprejme. Jezusove ostre besede o sodbi nad primerjano starodavno pokvarjenim mestom poudarjajo odgovornost: kdor sliši povabilo k dobremu in ga zavestno zavrne, nosi posledice te odločitve. Ne gre za dovoljenje učencem, da bi ljudi obsojali ali jim grozili.
Povezave s Staro zavezo
Podobe žetve, miru in Božjega prihoda so bile že prej domače v svetopisemskem izročilu. Preroki so govorili o času, ko bo Bog zbral svoje ljudstvo, prinesel mir in obnovil življenje. Jezus pokaže, da se to pričakovanje začenja uresničevati v njegovem delovanju.
Tudi zamisel, da Bog pošilja več svojih služabnikov, spominja na Mojzesa, ki je ob težavnem vodenju ljudstva dobil pomoč drugih mož. Število sedemdeset oziroma dvainsedemdeset so nekateri starodavni razlagalci povezovali s celoto narodov sveta. To je le ena od razlag števila, ne pa izrecna razlaga v samem odlomku. V vsakem primeru število poudari širino poslanstva.
Glavno sporočilo
Jezus pošilja učence, naj gredo med ljudi preprosto, nenasilno in z zaupanjem v Boga. Prinašajo mir, pomagajo bolnim in oznanjajo, da se je Bog približal. Nekateri jih bodo sprejeli, drugi ne; njihova naloga pa je, da sporočilo zvesto ponudijo in ne iščejo lastne koristi.
Za današnji čas
Moč brez prisile
Sodobni človek živi sredi velikega tekmovanja za svojo pozornost. Podjetja, politika, mediji, družbena omrežja in različne ideje skušajo doseči, da bi nekaj opazil, sprejel, kupil ali podprl. Uspeh se zato hitro začne meriti s številom ljudi, ki jih je nekdo pridobil na svojo stran.
Jezusovo poslanstvo deluje drugače. Njegovi učenci imajo sporočilo, za katero verujejo, da je resnično, vendar zaradi tega ne dobijo pravice, da bi človeka prisilili k njegovemu sprejetju. Prihajajo z mirom in sprejemajo celo možnost zavrnitve.
Evangelij tako združuje dve stvari, ki ju sodobni človek pogosto težko drži skupaj: prepričanje, da nekaj drži, in spoštovanje svobode človeka, ki tega ne sprejme.
To velja daleč preko verskega oznanjevanja. V odnosih, družini, javnih razpravah in digitalnem svetu se hitro pojavi skušnjava, da bi drugačnega človeka nehali poslušati in ga začeli obravnavati predvsem kot nekoga, ki ga je treba premagati. Jezus pa pokaže drugačno moč: mogoče je ostati zvest resnici, ne da bi drugega zaradi tega ponižali ali si ga skušali podrediti.
Za iskalce
Ali obstaja moč, ki ne potrebuje nadzora?
Jezus pošlje svoje ljudi kot jagnjeta med volkove. Nimajo zagotovila, da bodo sprejeti. Nimajo niti sredstev, s katerimi bi si sprejetost lahko kupili ali izsilili.
To odpira vprašanje, ki ni samo versko: kaj pravzaprav pomeni biti močan?
Veliko človeških izkušenj kaže, da najdragocenejših stvari ni mogoče doseči s prisilo. Človeka lahko prisilimo, da molči, ne moremo pa ga prisiliti, da nam zaupa. Lahko zahtevamo poslušnost, ne moremo ukazati ljubezni. Lahko zmagamo v sporu, ne moremo pa s samo zmago ustvariti prijateljstva.
Krščanstvo v tem evangeliju trdi nekaj še drznejšega: tako se človeku približuje tudi Bog. Njegovo kraljestvo pride blizu, vendar človek ostaja dovolj svoboden, da ga lahko zavrne. Bog, ki ga razodeva Jezus, svoje moči ne dokazuje tako, da bi človekovo svobodo uničil. Prav zato podoba jagnjeta ni samo podoba šibkosti. Nakazuje možnost drugačne moči — takšne, ki lahko ostane zvesta resnici in ljubezni, ne da bi drugega obvladovala.
Otrokom, vnukom
Ko Jezus pošlje prijatelje
Jezus je izbral dvainsedemdeset učencev. Ni jih poslal vsakega posebej, ampak po dva skupaj. Šli so v kraje, kamor je pozneje želel priti tudi Jezus.
Pred odhodom jim je povedal nekaj nenavadnega. S seboj naj ne nosijo veliko stvari in naj ne mislijo, da bo njihova pot vedno lahka.
Ko pridejo v kakšno hišo, pa naj bo njihova prva beseda lepa: »Mir tej hiši!«
Če jih ljudje sprejmejo, naj ostanejo pri njih in pojedo, kar jim ponudijo. Pomagajo naj bolnim in ljudem povedo pomembno novico: »Božje kraljestvo se vam je približalo.«
Včasih pa jih ljudje ne bodo hoteli sprejeti. Jezus ve tudi za to. Učenci zato ljudi ne smejo siliti, naj jih poslušajo.
Najlepša podrobnost je morda prav začetek njihovega obiska. Jezusovi prijatelji ne potrkajo na vrata z grožnjo ali ukazom. Pridejo z besedo mir. S tem pokažejo nekaj o Jezusu samem: tudi on prihaja človeku naproti in želi biti sprejet, ne pa vsiljen.
Mali kviz
1. Koliko učencev je Jezus poslal na pot?
A) Dvanajst
B) Dvainsedemdeset
C) Sedem
2. Kako jih je poslal?
A) Po dva skupaj
B) Vsakega samega
C) Vse v isto mesto
3. Kaj naj najprej rečejo, ko vstopijo v hišo?
A) »Prinesite nam hrano.«
B) »Jezus prihaja jutri.«
C) »Mir tej hiši!«
4. Kaj naj oznanjajo ljudem?
A) Da se je približalo Božje kraljestvo
B) Da morajo vsi zapustiti svoje hiše
C) Da bodo vsi postali Jezusovi učenci
5. Kaj nam način Jezusovega pošiljanja pove o njegovem sporočilu?
A) Da ga morajo učenci vsiliti ljudem
B) Da prihaja z mirom in spoštuje človekov odgovor
C) Da je namenjeno samo ljudem, ki učence takoj sprejmejo
1. Koliko učencev je Jezus poslal na pot?
A) Dvanajst
B) Dvainsedemdeset
C) Sedem
2. Kako jih je poslal?
A) Po dva skupaj
B) Vsakega samega
C) Vse v isto mesto
3. Kaj naj najprej rečejo, ko vstopijo v hišo?
A) »Prinesite nam hrano.«
B) »Jezus prihaja jutri.«
C) »Mir tej hiši!«
4. Kaj naj oznanjajo ljudem?
A) Da se je približalo Božje kraljestvo
B) Da morajo vsi zapustiti svoje hiše
C) Da bodo vsi postali Jezusovi učenci
5. Kaj nam način Jezusovega pošiljanja pove o njegovem sporočilu?
A) Da ga morajo učenci vsiliti ljudem
B) Da prihaja z mirom in spoštuje človekov odgovor
C) Da je namenjeno samo ljudem, ki učence takoj sprejmejo
Rešitve: 1 – B, 2 – A, 3 – C, 4 – A, 5 – B
Preden nadaljujem
Bog se približuje z mirom: dovolj blizu, da ga lahko srečamo, in brez prisile, da ga lahko svobodno sprejmemo.