Pomislim
Kaj pomeni Jezusov stavek: “Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih; kajti povem vam, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.«?
Ali je Jezus s tem utemeljil dostojanstvo vsakega človeka v Božjih očeh?
Morda pa tudi ravno od tukaj izhaja vera, da ima vsak človek svojega angela varuha?
Berem
Razmišljam
Ta Jezusova izjava iz Matejevega evangelija (glejte odlomek) je resnično osrednji svetopisemski temelj, iz katerega se je v krščanski tradiciji razvila in oblikovala vera v angela varuha za vsakega človeka. Poleg same potrditve obstoja angelov varuhov pa stavek nosi še pomembnejše sporočilo o vrednosti človeka:
Orientalska metafora »gledati obličje«: Na starodavnih kraljevih dvorih niso vsi dvorjani imeli prostega dostopa do kralja. Le najbližji, najbolj zaupni in privilegirani so smeli »gledati kraljevo obličje« kadarkoli. Jezus s tem pravi: angeli teh »malih« imajo najvišji možni status na Božjem dvoru.
Obrnjena vrednostna lestvica: Svet pogosto zaničuje ali spregleda tiste, ki so majhni, šibki, revni ali nemočni. Jezus pa opozarja, da imajo prav ti pri Bogu največji ugled in neposredno »linijo«.
Opozorilo pred zaničevanjem: Stavek deluje kot resno opozorilo: Kdo si ti, da bi zaničeval nekoga, katerega osebni zastopnik ima stalen in neposreden dostop do samega Boga Očeta?
Ta stavek torej ni le potrditev nauka o angelih varuhih, ampak predvsem utemeljitev neprecenljivega dostojanstva vsakega človeka v Božjih očeh.
Kakšna je povezava med tem stavkom in vero v angela varuha?
Svetopisemska podlaga za osebno zaščito Čeprav Stara zaveza že omenja angele kot Božje poslance ali zaščitnike naroda in posameznikov v stiski (npr. v Ps 91 ali v Tobijevi knjigi), prav Jezus v prebranem odlomku prvič eksplicitno uporabi svojilni zaimek: »njihovi angeli«. To nakazuje individualno vez med posameznikom (zlasti tistim, ki je nemočen ali nedolžen) in nebeškim bitjem, ki je zanj zadolženo.
Razvoj cerkvenega nauka Vera prvih krščanskih skupnosti se je prav ob tem odlomku postopoma razvila v uradni nauk Cerkve.
Cerkveni očetje (kot sta sv. Bazilij Veliki in sv. Hieronim) so se neposredno sklicevali na ta stavek. Sv. Hieronim je ob tem odlomku zapisal znameniti stavek: »Kako velika je dostojanstvenost duš, da ima vsaka od rojstva določenega angela za svojo zaščito!«
Katekizem Katoliške cerkve danes izrecno uči: »Od otroštva do smrti je človeško življenje obdano z njihovim (angelov) varstvom in priprošnjo.«
H koreninam
Evangelist Matej govori o veličini v Božjem kraljestvu, ponižnosti in spoštovanju do ljudi, ki jih drugi zlahka spregledajo. Učenci sprašujejo, kdo je največji; Jezus pa namesto odgovora postavi mednje otroka. S tem obrne njihovo merilo veličine: pomemben ni tisti, ki ima največji položaj, ampak tisti, ki je ponižen in zna sprejeti druge.
Umestitev v celoto
Odlomek je del Jezusovega govora učencem o življenju v skupnosti. Učenci so še vedno zaposleni z vprašanjem, kdo med njimi zaseda najvišje mesto. Jezus jih uči, da v njegovem kraljestvu moč, čast in vpliv niso sami sebi namen. Učenec mora postati majhen v smislu, da se ne postavlja nad druge in se ne oklepa lastnega ugleda.
V evangelijih se ta pouk pojavlja v nekoliko različnih okoliščinah. Pri Mateju je posebej poudarjeno, kaj pomeni živeti kot skupnost Jezusovih učencev in kako ravnati z »malimi«.
Zakaj Jezus postavi otroka mednje?
V Jezusovem času otroci niso imeli istega družbenega položaja kot odrasli. Bili so ljubljeni člani družine, vendar so bili od odraslih odvisni in niso imeli ugleda ali vpliva. Zato otrok v tem prizoru ni predvsem podoba moči ali popolnosti, ampak človeka brez visokega položaja, ki je odvisen od drugih.
Jezus ne pravi, da morajo odrasli postati otročji ali neodgovorni. Vabi jih k zaupanju, preprostosti in ponižnosti: naj ne iščejo vedno priznanja in naj ne mislijo, da so pomembnejši od drugih. Otrok je znamenje, da je treba v Jezusovi skupnosti sprejeti tudi tiste, ki sami ne morejo ničesar ponuditi v zameno.
»Spreobrniti se in postati kakor otroci«
Spreobrnjenje tu pomeni spremembo smeri: učenci morajo opustiti tekmovanje za prvo mesto in se učiti Jezusovega načina služenja. »Postati kakor otroci« ne pomeni, da bi morali opustiti razum ali zrelost. Pomeni pa, da se človek ne zanaša zgolj na svoj položaj, moč in zasluge, ampak se z zaupanjem obrača k Bogu in ostaja odprt za druge.
Jezus gre še dlje: pravi, da je ponižnost pot v Božje kraljestvo. To ni le lepa lastnost, ki bi jo bilo dobro imeti. Gre za temeljno držo učenca.
Sprejeti otroka pomeni sprejeti Jezusa
Ko Jezus pravi, da tisti, ki sprejme otroka v njegovem imenu, sprejme njega, otroka ne predstavlja le kot zgled ponižnosti. Govori tudi o tem, kako je treba ravnati z ranljivimi in odvisnimi ljudmi. Sprejeti jih pomeni dati jim prostor, jih vzeti resno in skrbeti, da niso prezrti.
»V Jezusovem imenu« pomeni sprejemati druge zaradi povezanosti z Jezusom in v skladu z njegovim načinom ravnanja. To velja za otroke, pa tudi za druge, ki nimajo veliko veljave, vpliva ali možnosti, da bi se sami postavili zase.
Kaj pomeni svarilo, naj ne zaničujemo »malih«?
Beseda »mali« v odlomku ne pomeni samo majhnih otrok. Lahko zajema vse, ki so v skupnosti šibki, neizkušeni, odvisni ali premalo cenjeni. Jezus opozarja, naj jih ne obravnavamo kot nepomembne.
Razlog je izrazito močan: njihovi angeli v nebesih gledajo Očetovo obličje. V svetopisemskem jeziku gledati kraljevo obličje pomeni biti v njegovi bližini in mu služiti. Jezus s tem pove, da imajo ti ljudje posebno dostojanstvo pred Bogom. Če jih ljudje spregledajo, jih Bog ne spregleda.
Ta stavek je tudi ena od pomembnih svetopisemskih opor za vero v angele varuhe. Ne pove pa podrobnosti o tem, kako naj bi njihovo varstvo potekalo, niti ne določa, da je odlomek namenjen samo otrokom. Glavni poudarek je, da so »mali« dragoceni Bogu in jih zato nihče ne sme zaničevati.
Povezave s Staro zavezo
V Stari zavezi Bog pogosto pokaže posebno skrb za ljudi, ki so brez moči ali družbenega varstva: uboge, tujce, sirote in vdove. Preroki večkrat grajajo tiste, ki jih zatirajo ali prezrejo. Jezusov govor se nadaljuje v tej isti smeri: ravnanje z ranljivimi razkriva, kako človek v resnici gleda na Boga.
Tudi modrostna izročila Stare zaveze cenijo ponižnost in svarijo pred prevzetnostjo. Jezus pa to misel zaostri: ponižnost ni zgolj družbena spodobnost, ampak način življenja, ki ustreza Božjemu kraljestvu.
Imena in kraji
V odlomku ni imenovan niti otrok niti kraj, kjer se prizor zgodi. Evangelist ga predstavi preprosto kot otroka, ki ga Jezus pokliče in postavi med učence. Pomembno ni, kdo je bil ta otrok, ampak kaj s svojo navzočnostjo pokaže.
Glavno sporočilo odlomka je, da Jezus spremeni predstavo o veličini: v Božjem kraljestvu je velik tisti, ki se ne povzdiguje nad druge, ampak živi ponižno in sprejema ljudi, ki jih svet pogosto šteje za nepomembne. Odlomek zato ni le nauk o otrocih, ampak tudi vprašanje za vsako krščansko skupnost: ali imajo v njej prostor in dostojanstvo tudi tisti, ki se sami ne morejo uveljaviti?
Za današnji čas
Družba vidnosti in nevidni ljudje
Naš čas ima zelo natančna merila vidnosti. Število sledilcev, položaj, uspeh, izobrazba, premoženje, vpliv in sposobnost pritegniti pozornost lahko hitro določijo, čigav glas bo slišan.
Jezus postavi v sredino nekoga, ki takšnih sredstev nima.
Zato je njegova gesta presenetljivo sodobna. Tudi danes obstajajo ljudje, ki so fizično med nami, a družbeno skoraj nevidni: otrok, star človek, človek z oviranostjo, osamljen človek, nekdo brez vpliva ali ugleda. Ni nujno, da jih odkrito sovražimo. Veliko pogosteje jih preprosto ne opazimo.
Evangelij pa pokaže drugačno merilo vidnosti. Človek, ki izgine z naših lestvic pomembnosti, ne izgine izpred Božjega obličja.
Zato Jezusov otrok sredi učencev ostaja močna podoba tudi za družbo, ki rada meri človekovo vrednost z njegovo uspešnostjo: mesto, ki ga ima človek v očeh drugih, in njegovo dostojanstvo nista ista stvar.
Za iskalce
Od kod prihaja človekova vrednost?
Tudi brez verskega prepričanja ostaja eno temeljnih vprašanj: zakaj naj bi imel vsak človek enako dostojanstvo?
Če človekovo vrednost določajo sposobnost, samostojnost, inteligenca, uspeh ali koristnost, potem bodo nekateri neizogibno vredni več od drugih. Otrok je manj samostojen od odraslega. Bolnik je lahko odvisen od drugih. Star človek lahko izgublja sposobnosti, ki jih je nekoč imel.
Jezus začne drugje.
Pred učence, ki razmišljajo o tem, kdo je največji, postavi otroka. Nato pove, da »mali«, ki ga je mogoče zaničevati na zemlji, ni neznaten pred Bogom.
Krščanski odgovor na vprašanje človekove vrednosti zato ni: človek je dragocen, ker je dovolj sposoben, koristen ali uspešen. Njegovo dostojanstvo je globlje od vsega tega.
Podoba angela, ki pred Bogom zastopa malega, to misel izrazi skoraj dramatično: človek, ki v očeh sveta nima skoraj nobene teže, ima v Božjih očeh težo večnosti.
Otrokom, vnukom
Kdo je zares velik?
Nekoč so Jezusovi učenci razmišljali o tem, kdo med njimi je najpomembnejši. Zato so Jezusa vprašali: »Kdo je največji v nebeškem kraljestvu?«
Jezus je naredil nekaj, česar niso pričakovali. Poklical je otroka in ga postavil mednje.
Nato jim je povedal, da morajo postati kakor otroci. Ni hotel reči, da morajo spet postati majhni po letih. Hotel jim je pokazati, da pred Bogom ni najpomembnejši tisti, ki se ima za največjega.
Povedal jim je tudi nekaj zelo lepega: kdor sprejme takega otroka v njegovem imenu, sprejme njega.
Na koncu pa jih je opozoril, naj nikoli ne zaničujejo »malih«. Povedal je, da imajo njihovi angeli posebno bližino z Bogom.
Verujemo, da nas Bog na življenjski poti ne pušča brez svoje skrbi in da nas spremlja tudi po svojih angelih varuhih.
Mali kviz
1. Kaj so učenci vprašali Jezusa?
A) Kdo je največji v nebeškem kraljestvu?
B) Koliko angelov obstaja?
C) Kam bodo šli naslednji dan?
2. Koga je Jezus postavil med učence?
A) Kralja
B) Otroka
C) Angela
3. Kdo je po Jezusovih besedah velik v nebeškem kraljestvu?
A) Tisti, ki ima največ denarja
B) Tisti, ki ga vsi poznajo
C) Tisti, ki se poniža kakor otrok
4. Kaj pomeni sprejeti otroka v Jezusovem imenu?
A) Sprejeti Jezusa
B) Postati otrok
C) Postati pomembnejši od drugih
5. Kaj Jezus pove o angelih »malih«?
A) Da so zelo daleč od Boga
B) Da gledajo obličje nebeškega Očeta
C) Da pridejo samo takrat, ko jih človek pokliče
Rešitve: 1 – A, 2 – B, 3 – C, 4 – A, 5 – B
Preden nadaljujem
Kogar svet zlahka spregleda, ga Bog nikoli ne izgubi izpred oči.