Pomislim
Marija Magdalena (ki je bila Jezusova “sledilka”), je bila na velikonočno jutro prva pri grobu, kamor je bilo položeno Jezusovo mrtvo telo. Vhodni kamen je bil odvaljen in grob prazen. Vstali Jezus jo je poklical po imenu in ji rekel: ‘Ne oklepaj se me več.’ S tem ji ni dovolil, da bi se vrnila na stare tirnice odnosa, ampak jo je povabil v nekaj novega in ji omogočil rast. Kaj je tisto novo?
Berem
Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Nato sta se učenca vrnila domov.
Razmišljam
Misel v #Pomislim se dotika človeške in duhovne rasti: razlike med ljubeznijo, ki osvobaja, in ljubeznijo, ki oklepa.
Ko Marija po začetnem šoku prepozna Jezusa, je njen prvi impulz povsem človeški – želi ga zadržati, objeti, se vrniti v čas pred petkom, ko je bilo vse varno in znano. Želi nazaj svojega Učitelja, določenega v času in prostoru.
Jezusov »Ne oklepaj se me« (latinsko Noli me tangere) zato ni izraz hladnosti ali zavrnitve. Je dejanje globoke ljubezni, ki postavlja mejo z namenom, da bi Marija lahko zrasla. Če bi se vrnila na stare tirnice, bi njun odnos ostal omejen. Z izpustitvijo starega pa Marija preide od delne, telesne prisotnosti k polni, duhovni prisotnosti Vstalega, ki je ne bo nikoli več zapustila.
Rast zahteva prehod iz varnosti v zaupanje
Stare tirnice so udobne, ker jih poznamo, četudi so včasih pretesne ali celo škodljive. Oklepamo se starih vlog v družini, starih zamer, preteklih uspehov ali pa določenih predstav o tem, kakšen bi moral biti naš partner, otrok ali Bog. Jezusov »ne oklepaj se« nas izziva, da izpustimo tisto, kar je bilo, da bi sploh lahko opazili in sprejeli tisto, kar prihaja.
Prava ljubezen daje svobodo
V odnosih pogosto zamenjujemo ljubezen s posesivnostjo. Mislimo, da moramo drugega imeti pod nadzorom ali ga zadržati točno takšnega, kot je nam najbolj ustrezen, da ga ne bi izgubili. Jezus z umikom Mariji pokaže, da je resnična ljubezen tista, ki drugega pusti oditi v njegovo lastno poslanstvo. Uči nas tudi, naj svojih bližnjih ne ukalupljamo, ampak jim pustimo prostor za razvoj.
Bog nas vedno vabi naprej, nikoli nazaj
V duhovnem smislu se nam hitro zgodi, da se želimo oklepati določenih obdobij, ko nam je bilo v veri lepo, ko smo čutili močan zanos ali pa ko so bile stvari preprostejše. Toda življenje gre naprej. Jezus nas v vsakem obdobju življenja nagovarja drugače. Ko nam zapre ena vrata ali nam odmakne določeno obliko tolažbe, nas ne zapušča – le spodbuja nas, da razpustimo pesti, odpremo dlani in sprejmemo novo obliko prisotnosti.
Misel o zapuščanju starih tirnic nas torej uči, da je vsak konec nečesa lepega v resnici prilika za začetek nečesa še večjega. Da bi Marija lahko postala prva glasnica vstajenja (Apostolka apostolov), je morala najprej nehati objemati noge zgodovinskega Jezusa. Morala je izpustiti, da je lahko poletela.
Opomba: Danes je god Marije Magdalene, zato je Božja beseda ta vstajenjski odlomek.
H koreninam
Prebrani odlomek je uvršen na današnji dan, ker je danes god Marije Magdalene. Zato nekaj o njenem življenju na splošno.
Marija Magdalena:
zvesta in predana: H grobu odide zgodaj zjutraj, ko je še tema, kar kaže na njeno globoko navezanost in skrb za Jezusa tudi po njegovi smrti.
čustvena in ranljiva: Ko ugotovi, da je grob prazen, jo prevzameta žalost in nemočne solze. Njena prva misel je, da so Jezusovo telo ukradli ali premaknili.
iskrena v iskanju: V svoji žalosti sprva ne prepozna angelov in niti vstalega Jezusa (zamenja ga za vrtnarja), ko pa jo Jezus pokliče po imenu (»Marija!«), ga takoj prepozna ter mu odgovori z spoštljivim in domačim naslovom »Rabbuni« (Učenik/Učitelj).
Vloga Marije Magdalene
Prva priča praznega groba in vstajenja: Marija je tista, ki prva odkrije odvaljen kamen in kasneje kot prva oseba osebno sreča vstalega Jezusa.
Spodbudnica ukrepanja: Z obvestilom Petru in drugemu učencu sproži dogajanje — spodbudi ju, da sama pritečeta k praznemu grobu.
Oznanjevalka (Apostolka apostolov): Jezus jo pooblasti za posebno poslanstvo: pošlje jo k ostalim učencem. Postane prva glasnica vstajenja, ki učencem prenese Jezusovo sporočilo in veselo novico: »Videla sem Gospoda.«
Lik Marije Magdalene na splošno
Ime in izvor: “Priimek” »Magdalena« verjetno pomeni, da je prihajala iz mesta Magdala ob Galilejskem jezeru (bogato ribiško in trgovsko mesto).
Oskrbovana in ozdravljena ženska: V evangelijih (npr. pri Luku) je zapisano, da je bila ena od žensk, iz katerih je Jezus izgnal sedem hudih duhov. To nakazuje na težko preteklost (težko bolezen ali duševno stisko), iz katere jo je Jezus rešil, kar je bil temelj njene neizmerne hvaležnosti in zvestobe.
Neustrašna in neomajna: Ko so moški učenci ob Jezusovem trpljenju in križanju iz strahu zbežali in se skrili, je Marija Magdalena ostala z njim.
Njena vloga pred vstajenjem
Zvesta učenka in podpornica: Bila je del ožjega kroga žensk, ki so potovale z Jezusom in dvanajstimi apostoli. Navedeno je, da je skupaj z drugimi ženskami podpirala Jezusovo skupnost iz lastnih sredstev (finančno in praktično oskrbovanje).
Priča križanja in trpljenja: Stala je pod Jezusovim križem na Golgoti in z njim sočustvovala v njegovih najtežjih trenutkih, ko so ga ostali zapustili.
Priča pokopa: Spremljala je pokop in opazovala, kam in kako so položili Jezusovo telo, da bi se po soboti (sabbat) lahko vrnila in ga po judovski navadi mazilila z dišavami.
Pogosta zmotna prepričanja: V kasnejši krščanski tradiciji (zlasti na Zahodu od 6. stoletja dalje) so Marijo Magdaleno pogosto zamenjevali z »grešnico, ki je Jezusu umivala noge s solzami« ali z Marijo iz Betanije, ter jo označevali za kesajočo se javno grešnico. Sodobna biblična znanost in izvirna besedila evangelijev tega ne potrjujejo — evangeliji jo opisujejo predvsem kot samostojno, vodilno učenko in zvesto podpornico Jezusovega delovanja.
Duhovna sporočila odlomka
Prehod iz teme in žalosti v osebno srečanje Marija Magdalena začne svojo pot »ko je bila še tema«, polna bolečine, zmedenosti in prepričanja, da so telo ukradli. Njen jok ji sprva zamegljuje pogled, zato v Jezusu vidi le vrtnarja. Ključni duhovni prelom se zgodi, ko jo Jezus pokliče po imenu: »Marija!« Sporočilo nam govori, da Bog pozna vsakega izmed nas osebno in nas išče v naši temi. Resnična vera in tolažba se rodita takrat, ko v svoji stiski zaslišimo Božji glas, ki nas kliče po imenu.
Spreminjanje odnosa – od oklepanja preteklosti do svobode v duhu Ko Marija Magdalena prepozna Jezusa, ga želi objeti, a Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več…« (ali v nekaterih prevodih Ne oklepaj se me). To je pomembno duhovno opozorilo, da Vstalega Kristusa ne moremo več zadržati na star, zemeljski način. Vera nas uči, da moramo včasih izpustiti svoje stare predstave o Bogu, ljudeh ali situacijah, da bi lahko sprejeli novo, globljo in duhovno resničnost, ki presega telesno prisotnost.
Poslanstvo prinašanja vesele novice (Apostolka apostolov) Marija Magdalena ne ostane ob grobu in ne zadrži izkušnje Vstalega zase. Jezus jo pošlje: »Pojdi pa k mojim bratom in jim reci…« Njena osebna izkušnja srečanja z Živim postane temelj njenega poslanstva. Duhovno sporočilo nas spodbuja, da vsako pristno duhovno doživetje in srečanje z Bogom ne sme ostati zaprto v nas, ampak nas mora postopoma premakniti navzven – da postanemo pričevalci upanja in Luči za druge, ki še vedno žalujejo v temi.
Za današnji čas
Izstop iz lastne “teme” in osamljenosti Sodobni človek se pogosto sooča z notranjo temo – tesnobo, izgubo smisla ali osamljenostjo – in išče rešitve v zunanjih stvareh, podobno kot je Marija iskala mrtvo telo. Sporočilo odlomka je, da izhod iz te teme ni v analizi praznine (groba), ampak v odprtosti za Življenje. Tolažba in smisel nas pogosto čakata tik ob nas, v vsakdanjem življenju, le umakniti moramo pogled s svojih “grobov”.
Preseganje površinskih odnosov in potrebe po nadzoru Jezusove besede »Ne oklepaj se me« nagovarjajo sodobno težnjo po nadzoru, takojšnji potešitvi in posesivnosti v odnosih. Današnji človek želi ohraniti trenutke in ljudi, da bi se počutil varnega. Odlomek nas uči, da resnična ljubezen in duhovna rast zahtevata svobodo – sposobnost, da stvari izpustimo, jim pustimo rasti in verjamemo v njihovo globljo, očem nevidno prisotnost.
Prehod od informacij k resničnemu pričevanju Marija Magdalena ni šla učencem predavat teorije o vstajenju, ampak je preprosto rekla: »Videla sem Gospoda.« V svetu, ki je preplavljen z novicami, mnenji in besedami, današnji človek najbolj potrebuje pristnost. Sporočilo nas izziva, naj ne bomo le prenašalci informacij ali opazovalci življenja, ampak ljudje, ki z lastnim življenjem, optimizmom in dejanji pričujejo o tem, da ima dobro zadnjo besedo.
Otrokom, vnukom
Marija Magdalena, apostolka
Bilo je zgodaj zjutraj, ko je bila zunaj še trdna tema. Jezusova prijateljica in učenka Marija Magdalena je žalostna hodila proti grobu, kamor so položili Jezusa. Jokala je, ker je njenega najboljšega prijatelja zelo pogrešala.
Ko pa je prišla bližje, je debelo pogledala: velikanski, težak kamen, ki je zapiral vhod v grob, je bil odvaljen! Grob je bil prazen. Marija se je prestrašila in zajokala še bolj, saj je mislila, da je nekdo odnesel Jezusovo telo.
Ko je tako jokala, se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih oblačilih. Vprašala sta jo: »Zakaj jokaš?« Odgovorila je: »Ker so odnesli mojega prijatelja in ne vem, kje je.«
Nato se je obrnila in zagledala nekoga, ki je stal tam. Ker je imela oči polne solz, je mislila, da je to vrtnar, ki skrbi za vrt. Ta mož jo je vprašal: »Koga iščeš? Zakaj jokaš?« Marija mu je rekla: »Če si ga ti odnesel, mi prosim povej, kje je, da ga grem iskat.«
Takrat pa jo je mož poklical z njenim imenom, z najlepšim in najbolj toplim glasom na svetu: »Marija!«
V tistem trenutku je Marija takoj vedela, kdo je. To je bil Jezus! Oči so se ji na široko odprle, srce ji je poskočilo od veselja in zavpila je: »Učenik!« Jezus je bil živ! Sploh ni bil več v grobu, ampak je stal pred njo.
Jezus ji je nasmejan rekel: »Pojdi k mojim prijateljem in jim povej to veselo novico!« Marija Magdalena ni nič več čakala. Stekla je hitro, kot so jo nesle noge, in vsem Jezusovim prijateljem veselo klicala: »Videla sem Jezusa! Živ je!«
Kaj se lahko iz tega dogodka naučimo mi?
Nismo sami, ko nam je hudo: Tudi ko smo žalostni ali nas je strah in se nam zdi, da je okoli nas vse temno, je Jezus blizu nas. Pozna naše ime in nas ima rad.
Jezus prinaša veselje: Iz vsake žalosti lahko zraste nekaj lepega. Jezus je močnejši od vsega hudega.
Dobre novice radi delimo: Ko izvemo kaj lepega, je to tako dobro, da moramo to veselje – tako kot Marija – prinesti tudi drugim ljudem!
Preden nadaljujem
V današnji dan stopam z zaupanjem, da se najboljše stvari zgodijo takrat, ko imam pogum nekaj izpustiti.