Pomislim
Učenci so bili veseli, ker je bilo njihovo poslanstvo uspešno. Vesel je bil tudi Jezus. Kakšna je povezava med veseljem učencev in Jezusovim veseljem? V čem se razlikujeta?
Berem
Razmišljam
Osebni uspeh in hvaležnosti Očetu: Veselje učencev nosi v sebi nevarnost samozadostnosti in ponosa ob lastnem uspehu. Jezus njihovo veselje prečisti in ga dvigne na raven hvaležnosti. Ne osredotoča se na človeške zasluge, ampak na Očetovo milost in zastonjsko ljubezen.
Zunanji uspeh in dobri rezultati niso napačni – Jezus jih ne zavrača –, vendar so minljivi. Pravo, nepremagljivo veselje pa izvira iz zavedanja, da smo sprejeti, ljubljeni in zapisani v Božjem srcu, ne glede na to, kako uspešno ali neuspešno se počutimo v vsakdanjem življenju.
Človeški uspeh nasproti pripadnosti
Veselje učencev je vezano na rezultate in moč (»Gospod, tudi hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu«). To je naravno, človeško veselje ob uspešno opravljenem delu in občutku avtoritete.
Jezus pa njihovo pozornost preusmeri drugam: glavni vir veselja ni moč nad zlom, temveč dejstvo, da so njihova imena zapisana v nebesih. Jezusovo veselje ne izvira iz tega, kaj so storili, temveč iz tega, kdo so – Božji otroci, ki pripadajo Očetu.
Povezava med obema veseljema
Obe veselji izvirata iz istega dogodka – iz izkušnje zmagoslavja nad zlom in uspešnega poslanstva dvaisedemdesetih učencev.
Povezuje ju odnos med Učiteljem in učenci. Jezusovo veselje ni nepristransko ali ločeno od njihovega; On se veseli z njimi in zaradi njih. Ko vidi njihovo navdušenje in sadove delovanja, sam vstopi v to veselje. Uspeh učencev je potrditev, da Božje kraljestvo resnično deluje in se širi med ljudmi. Jezusovo veselje objame veselje učencev. V čem se razlikujeta?
Vidno in merljivo nasproti nevidnemu in večnemu
Učenci se veselijo vidnih znamenj na terenu – tistega, kar so doživeli in dosegli.
Jezusovo veselje pa se razplamti v Svetem Duhu in se prelije v hvalnico Očetu (»Hvalim te, Oče, Gospod neba in zemlje…«). Jezus vidi globoko, nevidno resničnost: da se Božja skrivnost razkriva »majhnim« – tistim, ki so preprosti, odprti in dojemljivi.
H koreninam
Odlomek je živahen, nekoliko skrivnosten zapis o učencih, ki se vrnejo s prvega misijonskega potovanja. Navdušeni so, ker so v Jezusovem imenu ljudem pomagali in premagovali zlo. Jezus pa njihovo veselje usmeri globlje: pomembnejše od izrednih uspehov je, da pripadajo Bogu. Nato sam izreče zahvalo Očetu in učencem pove, da so deležni nečesa, po čemer so hrepeneli mnogi pred njimi: srečanja z Jezusom in njegovega razodetja Boga.
Kaj se dogaja v odlomku?
Tik pred tem je Jezus poslal večjo skupino učencev v kraje, kamor je nameraval priti. Niso bili samo njegovi najbližji apostoli, ampak širši krog njegovih privržencev. Vrnili so se veseli, ker so videli, da njihovo oznanjevanje prinaša sadove in da se ljudje osvobajajo zla.
Pomembno je, da učenci pravijo: to se je zgodilo »v Jezusovem imenu«. Ne pripisujejo moči sebi. Delujejo kot poslanci; uspeh njihovega dela je povezan z Jezusom in njegovim poslanstvom.
Satanov padec in podoba kač
Jezus pravi, da je videl Satana pasti z neba kakor blisk. To lahko razumemo kot podobo Satanovega poraza: ko Jezus pošilja svoje učence in se ljudje osvobajajo zla, se kaže, da zlo nima zadnje besede. Podoba bliska poudari nenaden in silovit padec. Jezus hkrati učence opozori, naj jih uspeh ne naredi domišljavih; po stari krščanski razlagi je prav Satanov napuh razlog za njegov padec.
Kače in škorpijoni so podoba nevarnosti in sovražne moči. Jezus s tem ne obljublja, da njegovim učencem nikoli ne bo hudo ali da jih ne more doleteti telesna nesreča. Poudarja, da jim zlo ne more dokončno uničiti poslanstva in jih ločiti od Boga.
Kaj pomeni, da so njihova imena zapisana v nebesih?
To je podoba, ki pomeni, da Bog svoje ljudi pozna in jih ne pozabi. Jezus učencem ne pravi, naj se ne veselijo svojega dela, ampak naj se ne opirajo predvsem na uspeh, moč ali čudeže. Njihovo globlje veselje naj bo v tem, da pripadajo Bogu in da jih Bog vodi.
To je pomembno tudi za današnjega kristjana. Dobro opravljeno delo, uspešno oznanjevanje ali pomoč drugim so razlog za hvaležnost, niso pa merilo človekove vrednosti. Človekova vrednost ni odvisna od tega, koliko mu uspe ali kako opazno je njegovo delo.
Jezusova zahvala in »mali«
Nato se Jezus veseli v Svetem Duhu in se zahvaljuje Očetu. Veseli se, da Bog svoje skrivnosti razodeva »malim«, ne samo tistim, ki veljajo za modre in pomembne.
»Mali« tu ne pomeni nujno otrok. Gre za ljudi, ki so odprti, ponižni in pripravljeni sprejeti dar. Jezus ne zavrača znanja ali razmišljanja; opozarja pa, da Boga ne moremo obvladati samo s svojo pametjo ali položajem. Za spoznanje Boga potrebujemo tudi odprto srce.
Jezus nato pove, da Očeta zares pozna Sin in da ga Sin razodeva drugim. To izraža njegovo posebno povezanost z Očetom: Boga spoznavamo po Jezusu, po njegovem življenju, besedah in delovanju.
Zakaj so učenci »blagrovani«?
Jezus učencem pove, da so blagrovani, ker vidijo in slišijo to, po čemer so hrepeneli preroki in kralji. Ti so pričakovali Božje odrešenje in Mesijev prihod, učenci pa zdaj živijo v času, ko je Jezus med njimi in se Božje kraljestvo približuje ljudem.
Ne pomeni, da so učenci boljši od vseh, ki so živeli pred njimi. Pomeni, da so prejeli poseben dar: lahko spremljajo Jezusa in so priče začetka novega obdobja Božjega delovanja.
Glavno sporočilo
Odlomek ima tri preproste, a močne poudarke:
- Dobro, ki ga naredimo, je dar in poslanstvo, ne razlog za samohvalo.
- Najgloblji razlog za veselje je, da pripadamo Bogu.
- Za srečanje z Bogom potrebujemo odprtost in ponižnost, ne zgolj moč, znanje ali ugled.
Tako Jezus učence ne ohladi v njihovem navdušenju, ampak jim pokaže, kam naj njihovo veselje vodi: od uspeha k hvaležnosti, od lastne moči k Božjemu daru in od velikih dosežkov k zaupanju v Očeta.
Za današnji čas
Ko človek postane svoj rezultat
Sodobni svet zna človeka zelo hitro opisati z njegovimi rezultati. Poklic, kariera, ocene, dosežki, premoženje, število sledilcev, odzivi drugih in merljiva uspešnost lahko neopazno postanejo odgovor na vprašanje, koliko je nekdo vreden.
Zanimivo je, da današnji evangelij ne govori o neuspešnih ljudeh. Govori o uspešnih učencih.
Vrnili so se z odličnimi rezultati. Njihovo poslanstvo je imelo učinek. Jezus jim zato ne pomaga prenašati poraza, ampak jih varuje pred nevarnostjo uspeha.
Ne pravi, da njihov uspeh ni pomemben. Pove jim, da ni dovolj globok temelj za veselje.
Rezultati se spreminjajo. Moč lahko izgine. Uspehu lahko sledi neuspeh. Ugled lahko naraste in pade. Če človek iz tega sestavi svojo identiteto, bo moral svojo vrednost vedno znova dokazovati.
Jezus pokaže drugačen temelj človekovega dostojanstva: pred vsakim dosežkom obstaja odnos. Človek je najprej poznan, sprejet in ljubljen.
Za iskalce
Ali sem to, kar dosežem?
Tudi brez vere je Jezusov popravek učencev presenetljivo sodoben.
Predstavljajmo si ljudi, ki se vrnejo po izjemnem uspehu. Njihov učitelj pa jim reče približno takole: lepo je, da vam je uspelo, vendar naj to ne bo vaš največji razlog za veselje.
Zakaj ne?
Ker uspeh odgovarja na vprašanje »Kaj sem dosegel?«, ne more pa dokončno odgovoriti na vprašanje »Kdo sem?«
Če človek svojo vrednost zgradi predvsem na sposobnosti in uspešnosti, nastane težava takrat, ko mu ne uspe. Še večja pa morda takrat, ko mu uspe: vsak naslednji uspeh mora potrditi prejšnjega.
Jezus ponudi drugačno izhodišče. Človekova najgloblja vrednost ne izvira iz njegovega vpliva, moči ali dosežkov, ampak iz odnosa z Bogom.
Otrokom, vnukom
Največji razlog za veselje
Jezusovi prijatelji so se vrnili s poti, na katero jih je poslal. Bili so zelo veseli. »Jezus, celo hudobni duhovi so nas ubogali, ko smo uporabili tvoje ime!« so mu pripovedovali.
Jezus je vedel, da se je zgodilo nekaj velikega. Dal jim je moč, da se uprejo zlu.
Potem pa jim je povedal nekaj presenetljivega. Rekel jim je, naj njihov največji razlog za veselje ne bo to, da imajo posebno moč. Veliko pomembneje je, da so njihova imena zapisana v nebesih. S tem jim je povedal: najlepše ni to, kaj zmorete, ampak da vas Bog pozna in da ste njegovi.
Potem se je razveselil tudi Jezus. Zahvalil se je svojemu Očetu, ker lahko Božje skrivnosti razumejo mali in preprosti ljudje.
Na koncu je učencem povedal, kako srečni so lahko, ker vidijo njega in poslušajo njegove besede. Mnogi ljudje pred njimi so si želeli doživeti to, kar zdaj doživljajo oni.
Jezusovi prijatelji so se vrnili ponosni na to, kar so naredili. Jezus pa jim je pokazal še večji razlog za veselje: Bogu so dragoceni že zato, ker so njegovi.
Mali kviz
1. Kako so se učenci vrnili k Jezusu?
A) Žalostni
B) Veseli
C) Jezni
2. Kaj jih je posebej presenetilo?
A) Da so lahko ljudem pomagali pri različnih boleznih in stiskah
B) Da so našli veliko denarja
C) Da so jih vsi ljudje poznali
3. Kaj jim je Jezus povedal, naj bo njihov večji razlog za veselje?
A) Da so postali slavni
B) Da so njihova imena zapisana v nebesih
C) Da bodo vedno uspešni
4. Komu se je Jezus zahvalil?
A) Učencem
B) Množici
C) Bogu Očetu
5. Komu so po Jezusovih besedah razodete Božje skrivnosti?
A) Malim
B) Samo kraljem
C) Samo najpametnejšim
Rešitve: 1 – B, 2 – A, 3 – B, 4 – C, 5 – A
Preden nadaljujem
Najgloblje veselje ni v tem, kaj zmorem, ampak v tem, da me Bog pozna in sem njegov.