Pomislim
Jezus pravi o pismoukih in farizejih: »Vse torej, kar vam porečejo, držite in izvršujte.« Očitno torej problem ni bil preprosto v tem, da bi vero slabo poznali. V čem je potem bil problem? Je mogoče vero dobro poznati, o njej pravilno govoriti – pa je vendar ne živeti? Kakšen je odnos med znanjem, vero in življenjem?
Berem
Razmišljam
- Znanje o veri še ni isto kakor vera.
Pismouki in farizeji so dobro poznali Božjo postavo, zato Jezus ne zavrne vsega, kar učijo. S tem pokaže, da je resnica resnica tudi takrat, ko je tisti, ki jo oznanja, sam ne živi popolno. Toda krščanska vera ni samo poznavanje nauka. Človek lahko pozna Sveto pismo, zapovedi in nauk Cerkve, pa njegovo srce vendar ostane daleč od Boga. Vera po katoliškem razumevanju vključuje tudi osebno izročitev Bogu: ne samo »vem, kaj Bog pravi«, ampak »Bogu zaupam in mu želim slediti«.
2. Prava vera želi postati življenje.
Jezus pove bistvo težave pismoukov in farizejev: »govorijo namreč, pa ne delajo«. Problem torej ni njihovo znanje samo po sebi, ampak razkorak med besedami in dejanji. Katoliška vera zato ne postavlja vere proti dejanjem. Nasprotno: vera, ki je živa, človeka postopoma spreminja in rodi sadove ljubezni. To ne pomeni, da mora biti veren človek brez greha. Kristjan lahko pade in je še vedno iskreno veren. Problem nastane, ko se sprijazni z dvojnostjo: od drugih zahteva nekaj, česar sam niti ne poskuša živeti.
3. Pot je: spoznati → verovati → živeti → še globlje spoznati.
Znanje, vera in življenje niso tekmeci. Znanje pomaga veri, ker moram Boga in njegov nauk spoznavati. Vera daje znanju srce, ker Božje resnice ne sprejemam samo kot informacije, ampak kot besedo Boga, ki mu zaupam. Življenje pa vero uteleša, saj se v ljubezni do Boga in bližnjega pokaže, ali je vera res postala moja. Prav zato Jezus na koncu odlomka pokaže drugačno pot od farizejske: »Največji med vami bodi vaš strežnik«. Merilo zrele vere tako ni predvsem: Koliko vem?, niti: Kako pobožno znam govoriti?, ampak tudi: Ali me to, kar vem in verujem, vodi v ponižnost, služenje in ljubezen?
H koreninam
1. Pristnost namesto navidezne pobožnosti
Jezus opozarja pred dvoličnostjo in vero, ki ostaja samo pri zunanjem videzu. Pismouki in farizeji opravljajo svoja dela predvsem zato, »da bi jih ljudje videli«: širijo si molitvene jermene, podaljšujejo robove oblačil, radi imajo častna mesta in želijo, da jih ljudje spoštujejo zaradi njihovega položaja.
Jezus s tem ne zavrača zunanjih znamenj pobožnosti ali javnega izpovedovanja vere. Težava nastane, kadar zunanja pobožnost ne izraža notranje vere, ampak postane sredstvo za iskanje ugleda, priznanja in občudovanja. Zato Jezus o pismoukih in farizejih pravi tudi: »Govorijo namreč, pa ne delajo.«
Duhovno sporočilo: Biti kristjan pomeni živeti vero iz iskrenega odnosa z Bogom, ne zaradi priznanja in odobravanja ljudi. Zunanja pobožnost ima svojo vrednost, kadar izraža notranjo vero in jo spremlja življenje po njej. Pristnost naše vere se zato pokaže tudi v tem, kakšni smo, ko nas nihče ne vidi, ter ali svoje besede potrjujemo z dejanji.
2. Bratstvo in prava avtoriteta
Ko Jezus pravi, naj nikogar na zemlji ne kličemo »oče«, »učenik« ali »vodnik«, ne prepoveduje spoštovanja do staršev, učiteljev ali duhovnih očetov. Opozarja pa, da noben človek ne sme zavzeti mesta, ki pripada Bogu.
- Edini Oče v najglobljem pomenu: Bog, od katerega prihajata naše življenje in dostojanstvo.
- Edini Učenik in Vodnik: Kristus, ki je dokončno merilo resnice in nas vodi k Očetu.
- Mi vsi: Smo bratje in sestre, ustvarjeni po Božji podobi in poklicani k medsebojnemu spoštovanju.
To ne pomeni, da v Cerkvi ni različnih služb in odgovornosti. Kristus je Cerkvi zaupal tudi učiteljsko, duhovniško in vodstveno službo. Toda krščanska avtoriteta ni namenjena poveličevanju človeka, temveč služenju Bogu in ljudem.
Duhovno sporočilo: Kristus nas osvobaja nezdravega poveličevanja človeških avtoritet. Vsi smo bratje in sestre ter imamo svoje dostojanstvo od Boga. Tisti, ki jim je zaupana učiteljska, duhovna ali vodstvena služba, pa je ne smejo uporabljati za lastno poveličevanje, ampak kot služenje drugim.
3. Veličina se meri s služenjem
Svet pogosto meri človekovo veličino z močjo, vplivom, položajem, nazivi in privilegiji. Jezus pa to logiko obrne: »Največji med vami bodi vaš strežnik.«
- Pravi voditelj drugim ne nalaga bremen samo zato, da bi pokazal svojo oblast, ampak jim jih pomaga nositi.
- Prava veličina ni v tem, koliko ljudi nam služi, ampak koliko smo mi pripravljeni služiti drugim.
- Iskrena ponižnost ne pomeni razvrednotenja samega sebe, ampak priznanje, da vse prejemamo od Boga in da svojih darov nismo prejeli za lastno poveličevanje, temveč tudi za dobro drugih.
Jezus zato sklene: »Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.« Ponižnost tako ni šibkost, ampak resničen pogled nase pred Bogom, iz katerega raste pripravljenost služiti.
Duhovno sporočilo: Prava veličina človeka ni v položaju, nazivu ali občudovanju drugih, ampak v ljubezni in ponižnem služenju. Bolj ko človek svoje življenje razume kot Božji dar, bolj ga lahko podarja drugim.
Skupna misel
Vsa tri sporočila so med seboj povezana: ne živi vere zaradi videza; ne postavljaj sebe ali drugih na mesto Boga; svojo vero pokaži v ponižnem služenju.
Pismouki in farizeji so poznali Božjo postavo in o njej znali govoriti. Jezus zato celo pravi: »Vse torej, kar vam porečejo, držite in izvršujte.« Njihova težava torej ni bila preprosto v pomanjkanju verskega znanja. Težava je bila v razkoraku med tem, kar so vedeli in učili, ter tem, kako so živeli.
Za današnji čas
1. Zavedaj se pasti »igranja za občinstvo«
Jezus pismoukom in farizejem očita, da svoja dela opravljajo predvsem zato, »da bi jih ljudje videli«. Danes živimo v svetu družbenih omrežij, všečkov in skrbno ustvarjenih podob, kjer lahko videz uspešnega, srečnega in dobrega življenja postane pomembnejši od tega, kakšno je naše življenje v resnici.
Sporočilo za danes: Bodi pristen. Ne uporabljaj svoje energije predvsem za ustvarjanje vtisa, da živiš dobro, ampak si prizadevaj dobro tudi dejansko živeti – tudi takrat, ko te nihče ne vidi, ko te nihče ne snema in ko za svoja dejanja ne boš dobil aplavza.
2. Voditeljstvo se meri po služenju, ne po prevladi
Jezus kritizira tiste, ki drugim »vežejo težka in neznosna bremena«, sami pa jih niso pripravljeni niti pomagati nositi. Tudi danes lahko položaj, naziv in moč človeka zapeljejo v prepričanje, da je njegova naloga predvsem ukazovati drugim.
Sporočilo za danes: Položaj in naziv lahko človeku dasta formalno avtoriteto, ne naredita pa ga še dobrega voditelja. Dober vodja – v službi, družini, skupnosti ali med prijatelji – ne uporablja svojega položaja predvsem zase, ampak zna prisluhniti, prevzeti odgovornost, zavihati rokave in drugim pomagati nositi njihova bremena. Večja odgovornost naj pomeni večjo pripravljenost služiti.
3. Ponižnost je nasprotje samopoveličevanja
Odlomek se zaključi z mislijo: »Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.« Človek, ki mora nenehno dokazovati svojo pomembnost, težko vidi svoje napake in težko zares prisluhne drugim.
Sporočilo za danes: Ponižnost ni slabost, nesamozavest ali razvrednotenje samega sebe. Pomeni videti sebe stvarno: poznati svoje sposobnosti, vendar tudi svoje meje; znati priznati napako; sprejeti, da nimamo vedno prav in da se lahko od drugih nekaj naučimo. Takšna ponižnost odpira prostor za pristne odnose, sodelovanje in medsebojno spoštovanje.
Otrokom, vnukom
Bodi dober tudi, ko te nihče ne gleda
- Ali sem dober samo takrat, ko me kdo gleda?
Jezus nas uči, naj dobrih stvari ne delamo samo zato, da bi nas drugi pohvalili. Prava dobrota se pokaže takrat, ko naredim nekaj dobrega, tudi če za to nihče ne izve. - Ali drugim samo govorim, kaj morajo narediti, ali jim tudi pomagam?
Ni lepo drugim nalagati nalog, sami pa ne želimo pomagati. Jezus pravi, da je največji tisti, ki zna pomagati in služiti drugim. - Ali moram biti vedno jaz najpomembnejši?
Ni treba, da sem vedno prvi, najboljši ali najbolj opažen. Ponižen človek zna reči: »Hvala«, »Oprosti«, »Ne vem« in »Ti bom pomagal.«
Sporočilo za otroke:
👉 Jezus ne želi, da se samo kažemo kot dobri. Želi, da dobro tudi zares delamo: ko nas nihče ne gleda, ko pomagamo drugim in ko ni treba, da smo vedno mi prvi.
Vprašanja za pogovor
- Zakaj Jezus pravi, da ni dovolj samo lepo govoriti, ampak moramo tudi tako živeti?
- Kaj pomeni biti ponižen? Kako se ponižnost pokaže doma, v šoli ali med prijatelji?
- Zakaj si včasih želimo, da bi nas drugi opazili, pohvalili ali občudovali?
- Jezus pravi: »Največji med vami naj bo vaš strežnik.« Kaj bi to lahko pomenilo za nas?
- Kaj lahko ta teden naredim za nekoga, ne da bi pričakoval pohvalo ali nagrado?
1. Zakaj Jezus pravi, da ni dovolj samo lepo govoriti, ampak moramo tudi tako živeti?
Možni odgovori:
- Ker moramo to, kar govorimo, pokazati tudi z dejanji.
- Ni dovolj reči: »Bodi prijazen,« če sem sam nesramen.
- Če govorim, da moramo pomagati drugim, moram biti tudi sam pripravljen pomagati.
- Ljudje bolj verjamejo našim dejanjem kot našim besedam.
- Jezus želi, da smo iskreni in se ne pretvarjamo.
- Dobro je, da se moje besede in moja dejanja ujemajo.
Primer za otroke: Če rečem mlajšemu bratu, naj pospravlja za seboj, sam pa nikoli ne pospravim svoje sobe, moje besede niso prepričljive.
2. Kaj pomeni biti ponižen? Kako se ponižnost pokaže doma, v šoli ali med prijatelji?
Možni odgovori:
- Da se ne hvalim ves čas.
- Da ne mislim, da sem boljši od vseh drugih.
- Da znam priznati, ko se zmotim.
- Da znam reči »oprosti«.
- Da sprejmem pomoč drugega.
- Da znam pohvaliti drugega, ko mu nekaj dobro uspe.
- Da ne potrebujem vedno prvega mesta.
- Da naredim nekaj dobrega, tudi če me nihče ne pohvali.
- Da poslušam tudi druge in ne govorim samo jaz.
Pomembna misel: Ponižnost ne pomeni, da mislim, da ničesar ne znam. Pomeni, da poznam svoje darove, vendar se zaradi njih ne postavljam nad druge.
3. Zakaj si včasih želimo, da bi nas drugi opazili, pohvalili ali občudovali?
Možni odgovori:
- Ker nam je lepo, ko nas kdo pohvali.
- Ker želimo vedeti, da smo nekaj naredili dobro.
- Ker želimo biti pomembni.
- Ker se včasih primerjamo z drugimi.
- Ker želimo biti najboljši.
- Ker smo lahko ljubosumni, če pohvalijo nekoga drugega.
- Ker želimo, da bi bili drugi ponosni na nas.
- Včasih naredimo kaj dobrega predvsem zato, da bi nas drugi videli.
Vprašanje za nadaljevanje: Ali je dobro delo še vedno vredno, če zanj nihče ne izve?
Da. Jezus nas uči, da vrednost dobrega dejanja ni odvisna od aplavza drugih.
4. Jezus pravi: »Največji med vami naj bo vaš strežnik.« Kaj bi to lahko pomenilo za nas?
Možni odgovori:
- Da je velik človek tisti, ki pomaga drugim.
- Da ni največji tisti, ki vsem ukazuje.
- Da lahko pomagam nekomu, ki česa ne zna.
- Da doma pomagam staršem, še preden me prosijo.
- Da v šoli pomagam sošolcu.
- Da vključim v igro nekoga, ki je ostal sam.
- Da odstopim svoje mesto ali dam komu prednost.
- Da opazim človeka, ki potrebuje pomoč.
- Da svojih sposobnosti ne uporabljam samo zase, ampak tudi za druge.
Primer: Kapetan ekipe ni dober kapetan zato, ker lahko vsem ukazuje, ampak zato, ker pomaga, da lahko vsi člani ekipe dajo od sebe najboljše.
5. Kaj lahko ta teden naredim za nekoga, ne da bi pričakoval pohvalo ali nagrado?
Možni odgovori:
- Pospravim nekaj doma, ne da bi mi kdo naročil.
- Pomagam bratu ali sestri pri nalogi.
- Posodim nekaj prijatelju.
- Potolažim nekoga, ki je žalosten.
- Povabim v igro otroka, ki je pogosto sam.
- Pomagam sošolcu, ki nečesa ne razume.
- Nekomu prepustim boljše mesto.
- Naredim majhno dobro delo in nikomur ne povem, da sem ga naredil.
- Molim za nekoga, ki ima težave.
- Zahvalim se nekomu, ki mi pogosto pomaga.
Preden nadaljujem
Hodi po poti tako, da zaradi tebe nekdo začuti toplino.