Pomislim
Farizeji vprašajo Jezusa, katera je največja zapoved v postavi. Jezus odgovori z dvema zapovedma, ki ju vzame iz dveh različnih Mojzesovih knjig: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Zakaj ju poveže? Kaj je v tej povezavi novega?
Berem
Razmišljam
1. Nerazdružljiva povezanost: dve zapovedi kot eno vodilo
V takratnem judovstvu so učitelji Postave poznali številne zapovedi in razpravljali o tem, katere so pomembnejše oziroma katera je največja. Farizeji zato Jezusa vprašajo: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?«
Jezusov odgovor je presenetljiv, ker na vprašanje po eni zapovedi odgovori z dvema, ki ju vzame iz dveh različnih Mojzesovih knjig:
- »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.«
- »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Jezus teh zapovedi torej ne izumi. Obe sta že navzoči v Stari zavezi. Tudi povezava med odnosom do Boga in odnosom do človeka ni povsem nova: že preroki so opozarjali, da češčenje Boga brez pravičnosti in usmiljenja do človeka ni pristno.
Jezusova novost je predvsem v tem, da obe zapovedi z najvišjo avtoriteto postavi skupaj in ju predstavi kot povzetek in merilo celotne Postave. Prva je največja, druga pa ji je »podobna«. Ljubezni do Boga in ljubezni do človeka zato ni več mogoče obravnavati kot dveh med seboj neodvisnih področij.
Vertikala – odnos do Boga – se mora pokazati v horizontali – odnosu do človeka. Hkrati ljubezen do človeka v ljubezni do Boga dobi svoj najgloblji temelj.
Jezus tako ne pravi: »Prej je bila Postava, zdaj pa je ljubezen.« Nasprotno: pokaže, da se najgloblji smisel Postave razkrije prav v ljubezni.
2. Bližnji kot »lakmusov papir« vere
Človek lahko pride v skušnjavo, da svojo zvestobo Bogu presoja predvsem po zunanjih znamenjih: molitvah, obredih, verskih dolžnostih in izpolnjevanju predpisov. Toda že starozavezni preroki so opozarjali, da bogoslužje, ki ga ne spremljata pravičnost in usmiljenje, izgubi svojo pristnost.
Jezus z nerazdružljivo povezavo obeh največjih zapovedi to še posebej jasno poudari: ljubezen do bližnjega postane nepogrešljiv preizkus pristnosti človekove ljubezni do Boga.
Ne moremo trditi, da ljubimo Boga, hkrati pa ostajati brezbrižni do človeka ob sebi. To misel pozneje zelo neposredno izrazi Prvo Janezovo pismo: kdor ne ljubi brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, ki ga ne vidi.
To ne pomeni, da molitev, bogoslužje, zakramenti ali druge oblike pobožnosti niso pomembne. Nasprotno. Pristna pobožnost se ne more ustaviti pri verskih dejanjih, ampak mora postajati vidna tudi v odnosu do bližnjega.
Zato bi lahko rekli: odnos do človeka je neke vrste »lakmusov papir« moje vere. Pri človeku ob meni se pokaže, koliko je moja ljubezen do Boga postala resničnost mojega življenja.
3. Ljubezen postane ključ za razumevanje celotne Postave
Jezus svoj odgovor zaključi z izjemno pomembno izjavo: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa Postava in Preroki.«
S tem ne odpravlja Postave in ne pravi, da druge zapovedi niso več pomembne. Pokaže pa njihov najgloblji smisel.
Ljubezen postane interpretacijski ključ za razumevanje vseh drugih zapovedi.
Posamezne zapovedi zato ne smemo razumeti ločeno od njihovega najglobljega cilja: človeka voditi v pravi odnos z Bogom in z bližnjim. Postava ni sama sebi namen. Usmerja človeka k življenju v ljubezni.
Jezus tako iz množice posameznih zapovedi pokaže njihovo notranje središče. Na vprašanje, kaj je v vsej Postavi najpomembnejše, odgovori: ljubiti.
Ne gre za odpravo zapovedi, ampak za njihovo izpolnitev in razkritje njihovega najglobljega pomena.
4. Kdo je moj bližnji?
V starozaveznem okolju izraz »bližnji« pogosto označuje rojaka oziroma člana iste skupnosti. Vendar že Stara zaveza presega ozke narodnostne meje. V isti Mojzesovi knjigi, iz katere Jezus vzame zapoved ljubezni do bližnjega, je Izraelcem naročeno tudi:
»Tujec, ki biva med vami, naj vam bo kakor domačin, kakor eden izmed vas. Ljubi ga kakor samega sebe.«
Jezus to smer radikalno poglobi. To je posebej jasno v priliki o usmiljenem Samarijanu. Na vprašanje »Kdo je moj bližnji?« ne odgovori z natančno določitvijo skupine ljudi, ki jih moramo ljubiti.
Vprašanje pravzaprav obrne: ne sprašuj samo, kdo je dovolj blizu, da ga moram ljubiti, ampak komu sem jaz pripravljen postati bližnji.
Bližnji tako ni samo človek, ki mi je podoben, pripada mojemu narodu, veri ali družbenemu krogu. Kristjan je poklican postati bližnji tudi tujcu, oddaljenemu, izključenemu in celo sovražniku.
Ljubezen zato nima več varnih meja, znotraj katerih bi lahko rekel: »Do sem sem dolžan ljubiti, od tod naprej pa ne.«
5. Jezus ljubezni ne samo razloži – ampak jo živi
Tu pa se pokaže še globlja Jezusova novost. Jezus ne pride samo zato, da bi pravilno razvrstil zapovedi in povedal, kateri dve sta najpomembnejši. Sam postane uresničitev tega, kar oznanja.
Njegovo življenje je v celoti obrnjeno k Očetu in hkrati v celoti podarjeno človeku. V njem se vertikala in horizontala srečata. Zato bo svojim učencem pozneje lahko rekel:
»Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj.« (Jn 13,34)
Merilo ljubezni tako ni več samo zapoved »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«, ampak Jezus sam: »kakor sem vas jaz ljubil.«
Na križu se to dokončno razodene. Jezusova popolna izročitev Očetu je hkrati popolna podaritev za človeka. Ljubezen do Boga in ljubezen do človeka se v njem srečata v enem samem dejanju ljubezni.
H koreninam
1. Ozadje dogodka
Dogajanje v Jeruzalemu
Dogodek se odvija v Jeruzalemu v zadnjem obdobju Jezusovega javnega delovanja. V 21. in 22. poglavju Matejevega evangelija se napetost med Jezusom in različnimi verskimi ter političnimi skupinami stopnjuje. Jezusu postavljajo vprašanja, s katerimi preizkušajo njegovo avtoriteto in nauk.
Neposredno pred odlomkom o največji zapovedi nastopijo saduceji, ki Jezusa vprašajo o vstajenju mrtvih. Ker sami vstajenja niso sprejemali, mu predstavijo primer žene, ki je bila po vrsti poročena s sedmimi brati, in vprašajo, čigava žena bo ob vstajenju.
Jezus jim odgovori, Matej pa dogodek sklene z besedami, da so množice strmele nad njegovim naukom.
Farizeji nastopijo z novim vprašanjem
Ko farizeji slišijo, da je Jezus saduceje prisilil k molku, se zberejo. Eden izmed njih, učitelj postave, Jezusu postavi vprašanje, da bi ga preizkusil: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?«
Vprašanje o tem, katere zapovedi so pomembnejše in kako povzeti zahteve Postave, v judovskem okolju ni bilo nenavadno. Matej pa izrecno pove, da učitelj postave Jezusa s svojim vprašanjem preizkuša. Evangelist ne pove natančno, kakšno past je imel v mislih.
Jezus odgovori z besedami, ki so dobro znane vsakemu vernemu Judu: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« Gre za zapoved iz Pete Mojzesove knjige. Toda Jezus se pri tem ne ustavi. Na vprašanje po eni največji zapovedi takoj doda drugo:
»Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« To zapoved vzame iz Tretje Mojzesove knjige.
Nato obe poveže z odločilno trditvijo: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«
Jezus torej ne prinaša dveh zapovedi, ki ju Stara zaveza ne bi poznala. Njegov odgovor je zakoreninjen prav v Postavi. Posebna moč njegovega odgovora pa je v tem, da ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega postavi skupaj kot notranje središče celotne Postave.
2. Kdo so farizeji, saduceji in učitelji postave?
Farizeji
Farizeji so bili pomembno judovsko versko gibanje Jezusovega časa. Velik pomen so pripisovali zvestobi Božji postavi in njenemu uresničevanju v vsakdanjem življenju. Poleg pisane Tore je imelo pri njih pomembno mesto tudi izročilo razlag Postave. Verjeli so v vstajenje mrtvih, angele in prihodnje življenje.
Evangeliji opisujejo številne Jezusove razprave s farizeji. Jezus ne kritizira njihove želje po zvestobi Bogu ali resnega jemanja Postave. Ostro pa opozarja na nevarnost, da bi zunanje izpolnjevanje verskih predpisov postalo pomembnejše od notranje spreobrnjenosti, pravičnosti, usmiljenja in zvestobe.
Zato farizejev ne smemo preprosto razumeti kot ljudi, ki so poznali samo pravila, Jezus pa naj bi jim nasproti postavil ljubezen. Tudi Stara zaveza zelo jasno govori o ljubezni, usmiljenju in pravičnosti.
Jezus predvsem razodeva, kaj je najgloblje srce Postave.
Saduceji
Saduceji so bili povezani predvsem z jeruzalemsko duhovniško in aristokratsko elito ter s templjem. Tori – petim Mojzesovim knjigam – so pripisovali posebno avtoriteto in niso sprejemali nekaterih naukov in izročil, ki so jih zagovarjali farizeji.
Med najpomembnejšimi razlikami je bilo vprašanje vstajenja mrtvih. Saduceji ga niso sprejemali, zato prav o njem Jezusa sprašujejo neposredno pred odlomkom o največji zapovedi.
Pismouki oziroma učitelji postave
Pismouki oziroma učitelji postave so bili izobraženi poznavalci in razlagalci Svetega pisma, posebej Mojzesove postave. Ukvarjali so se z njenim preučevanjem, razlaganjem, poučevanjem in uporabo pri konkretnih verskih ter pravnih vprašanjih.
Nekateri so bili povezani s farizejskim gibanjem, vendar izraza pismouk in farizej ne pomenita istega.
V prebranem odlomku prav učitelj postave kot poznavalec Tore Jezusu zastavi vprašanje o največji zapovedi.
3. Duhovni poudarki odlomka
Ljubezen do Boga in ljubezen do človeka sta nerazdružljivi
Na vprašanje o največji zapovedi Jezus najprej odgovori: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.«
Toda takoj nadaljuje: »Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Jezus s tem obe zapovedi postavi v izredno tesno povezavo. Ljubezen do Boga se ne more zapreti samo v človekovo notranjost, molitev ali bogoslužje. Če je resnična, mora dobivati konkretno obliko tudi v odnosu do ljudi.
To ne pomeni, da so molitev, bogoslužje, zakramenti in druge oblike pobožnosti manj pomembni. Prav nasprotno: odnos z Bogom je izvir krščanske ljubezni.
Toda pristna ljubezen do Boga se mora pokazati tudi v ljubezni do človeka.
Bližnji tako postane nekakšen »lakmusov papir« moje vere: v odnosu do konkretnega človeka se pokaže, ali vera ostaja samo pri besedah ali pa resnično spreminja moje življenje.
Boga ljubimo s celotnim svojim bitjem
Jezus pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.«
Besed »srce«, »duša« in »mišljenje« ni treba razumeti kot strogo ločene dele človeka. Njihovo naštevanje predvsem poudarja celovitost človekovega odgovora Bogu. Bog ne želi samo enega dela našega življenja.
Ne želi samo naših čustev, medtem ko bi razum ostal zunaj vere. Ne želi samo našega razuma, medtem ko bi bilo srce drugje. Prav tako ne želi samo nekaj trenutkov našega tedna, ki jih namenimo molitvi ali bogoslužju.
Zapoved pravi: »z vsem«. Ljubezen do Boga zato vključuje naš razum, voljo, čustva, želje, odločitve in dejanja – skratka celotno življenje.
Ljubezen je notranje središče Postave
Jezus svoj odgovor sklene: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«
S tem ne pravi, da druge Božje zapovedi niso pomembne ali da jih lahko nadomestimo s splošnim občutkom ljubezni.
Nasprotno: pokaže nam njihov najgloblji smisel. Božje zapovedi in ljubezen si ne nasprotujejo. Zapovedi kažejo ljubezni pot, ljubezen pa jim daje notranje življenje.
Zato Jezus ne uči: »Pravila niso pomembna, pomembna je samo ljubezen.«
Njegova misel je globlja: Božje zapovedi moramo razumeti in živeti iz ljubezni do Boga in bližnjega.
Če verske zapovedi izpolnjujem tako, da zaradi tega postajam ošaben, zviška gledam na druge ali se imam za boljšega od njih, problem ni v Božji zapovedi. Problem je v tem, da sem izgubil njen notranji smisel.
Pravo izpolnjevanje Božje volje človeka vodi v vedno globljo ljubezen do Boga in bližnjega.
Jezus ne odpravlja Postave, ampak razodeva njeno srce
Zato ne bi bilo pravilno Jezusovega odgovora razumeti kot nasprotje:
Stara zaveza = pravila
Jezus = ljubezen.
Ljubezen do Boga in bližnjega je navzoča že v Stari zavezi. Prav obe zapovedi, ki ju Jezus navede, prihajata iz Mojzesove postave. Tudi preroki so vedno znova opozarjali, da zunanje bogoslužje brez pravičnosti, usmiljenja in zvestobe Bogu izgublja svojo pristnost. Jezus torej Postave ne zavrže. Razodene njeno srce.
Iz množice posameznih zapovedi pokaže njihovo notranjo povezanost in cilj: človeka pripeljati v pravi odnos z Bogom in z drugim človekom.
Od vprašanja »Katera zapoved?« do vprašanja »Kako ljubim?«
Učitelj postave začne s teološkim vprašanjem: Katera zapoved je največja?
Jezusov odgovor pa človeka počasi pripelje od teorije k življenju. Če je prva zapoved ljubiti Boga z vsem svojim bitjem in če ji je druga – ljubiti bližnjega kakor samega sebe – tako tesno podobna, potem vprašanje ni več samo:
Ali poznam najpomembnejšo zapoved? Ampak: Ali jo živim?
Morda je prav to eden najpreprostejših in hkrati najzahtevnejših preizkusov krščanskega življenja.
Kajti Jezus nam ni dal samo odgovora na vprašanje, katera zapoved je največja.
Pokazal nam je tudi, kakšen naj postaja človek, ki to zapoved zares živi.
Za današnji čas
1. Pravila niso sama sebi namen
Ko Jezus pravi, da na ljubezni do Boga in bližnjega »stoji vsa postava in preroki«, množico posameznih zapovedi usmeri k njihovemu notranjemu središču.
To ne pomeni, da pravila niso pomembna ali da lahko vsak ravna tako, kot se mu zdi. Pravila, zakoni in moralne norme so potrebni, ker varujejo vrednote, brez katerih skupno življenje ni mogoče: človekovo dostojanstvo, pravičnost, odgovornost, zaupanje in dobro drugih.
Težava nastane, kadar pravilo postane samo sebi namen in ob njem pozabimo na človeka.
Ali pravila, ki jih upoštevam in zagovarjam, služijo pravičnosti, odgovornosti in dostojanstvu človeka – ali pa jih včasih uporabljam samo zato, da imam prav, da obsojam druge ali da zaščitim lastne interese?
Ni dovolj samo vprašanje: »Ali sem ravnal po pravilih?«
Pomembno je tudi: »Kaj je moje ravnanje povzročilo drugemu človeku? Sem ravnal pravično, odgovorno in človeško?«
2. Drugega jemlji tako resno kakor samega sebe
Jezus pravi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«
To ni samo poziv k prijaznosti. V tej zapovedi je skrita precej zahtevna sprememba pogleda: dobro drugega človeka naj mi ne bo nepomembno samo zato, ker ni moje dobro.
Vsak človek pozna svoje želje, strahove, bolečino, potrebe in hrepenenje po spoštovanju. Jezus nas vabi, naj podobno resno vzamemo tudi življenje človeka, ki stoji pred nami.
Pri tem nam pomaga empatija – sposobnost, da skušamo pogledati na položaj tudi z očmi drugega. Toda ljubezen je več kot samo empatija. Drugega lahko spoštujem in mu želim dobro tudi takrat, ko ga ne razumem popolnoma ali ko se z njim ne strinjam.
Preden nekoga obsodim, zavrnem ali prezrem, se lahko vprašam: Kako bi si želel, da bi drugi ravnal z menoj, če bi bil jaz v njegovem položaju?
In še zahtevnejše: Ali znam človeku priznati enako dostojanstvo, tudi kadar mi ni všeč, se z njim ne strinjam ali od njega ne morem pričakovati ničesar v zameno?
Kakovost družbe se ne pokaže samo v velikih načelih, ampak predvsem v tem, kako ravnamo s konkretnim človekom pred seboj.
3. Kaj je v resnici na prvem mestu mojega življenja?
Prva Jezusova zapoved se glasi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.«
Za vernega človeka je njen pomen jasen: Bog naj bo središče človekovega življenja.
Človeku, ki v Boga ne veruje ali glede vere ni prepričan, pa lahko ta Jezusova zahteva zastavi nekoliko drugačno, vendar zelo resno vprašanje:
Kaj je v resnici središče mojega življenja?
Vsak človek namreč nečemu namenja največ svojega časa, energije, pozornosti in želja. To je lahko družina, delo, kariera, denar, uspeh, ugled, varnost, užitek, drugi ljudje, neka ideja ali prepričanje.
Ni vse, kar nam je pomembno, tudi vredno tega, da postane središče našega življenja.
Čemu v resnici dajem svoje »srce, dušo in mišljenje«?
Kaj najbolj določa moje odločitve?
Česa se najbolj bojim izgubiti?
Za kaj porabljam največ svojega časa in energije?
In predvsem:
Ali je to, okoli česar gradim svoje življenje, res vredno takšnega mesta?
Jezusovo vprašanje tako tudi nevernega človeka lahko pripelje do razmisleka o hierarhiji njegovih vrednot.
4. Živi celovito – naj bodo vrednote in dejanja povezani
Jezus govori o ljubezni »z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem«.
Teh izrazov ni treba razumeti kot natančen opis posameznih delov človeka. Njihovo bistvo je v besedi »vse«. Gre za celotnega človeka.
To odpira vprašanje notranje skladnosti. Človek lahko nekaj razglaša za pomembno, vendar živi popolnoma drugače. Lahko govori o družini, a ji nikoli ne nameni časa. Lahko govori o poštenosti, a jo opusti, ko mu škoduje. Lahko zagovarja spoštovanje drugih, a je žaljiv do ljudi, s katerimi se ne strinja.
Ali moje življenje odraža vrednote, za katere pravim, da so mi pomembne?
Ne gre za to, da moramo vse, česar se lotimo, početi stoodstotno. Gre za nekaj globljega: da ne živimo razdeljeno – eno mislimo, drugo govorimo in tretje delamo.
Človekova celovitost se pokaže takrat, ko se njegove vrednote, besede, odločitve in dejanja vedno bolj ujemajo.
Otrokom, vnukom
Največja zapoved
Nekega dne so Jezusa vprašali, katera Božja zapoved je najpomembnejša. Jezus je odgovoril, da sta najpomembnejši dve:
Ljubi Boga z vsem svojim srcem in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.
Jezus nas tako uči, da je najpomembnejša ljubezen. Boga ljubimo, ko mu zaupamo, se mu zahvaljujemo in se z njim pogovarjamo v molitvi. Ljubezen do drugih pa pokažemo tako, da smo prijazni, pomagamo, odpuščamo, delimo in opazimo človeka, ki potrebuje našo pomoč.
Sporočilo za otroke:
❤️ Ljubi Boga, imej rad sebe in bodi dober do drugih. Vsak dan lahko z majhnimi dejanji pokažeš veliko ljubezni.
Vprašanja za pogovor
- Kaj pomeni ljubiti Boga »z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem«?
- Jezus pravi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Kdo vse je lahko naš bližnji?
- Kako lahko pokažemo ljubezen do bližnjega doma, v šoli ali med prijatelji?
- Ali moramo biti dobri tudi do nekoga, ki nam ni všeč ali nas je prizadel? Kako lahko to naredimo?
- Zakaj sta ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi povezani? Ali lahko zares ljubimo Boga, če nismo dobri do drugih?
- Kaj pomeni ljubiti Boga »z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem«?
– Da je Bog za nas pomemben in mu zaupamo.
– Da se ga spomnimo ne samo pri molitvi, ampak tudi v vsakdanjem življenju.
– Ljubezen do Boga pokažemo z molitvijo, hvaležnostjo in tudi tako, da delamo dobro. - Jezus pravi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Kdo vse je lahko naš bližnji?
– Naši starši, bratje, sestre, prijatelji in sošolci.
– Tudi človek, ki ga ne poznamo, a potrebuje pomoč.
– Bližnji je lahko tudi nekdo, ki je drugačen od nas ali nam ni posebej všeč. Vsak človek je lahko naš bližnji. - Kako lahko pokažemo ljubezen do bližnjega doma, v šoli ali med prijatelji?
– Doma pomagamo staršem ali sorojencem.
– V šoli pomagamo sošolcu, ki česa ne zna.
– Opazimo otroka, ki je sam, in ga povabimo k igri.
– Poslušamo druge, delimo, se zahvalimo in znamo reči »oprosti«. - Ali moramo biti dobri tudi do nekoga, ki nam ni všeč ali nas je prizadel? Kako lahko to naredimo?
– Jezus nas uči, naj poskušamo biti dobri do vseh.
– To ne pomeni, da moramo dovoliti, da nekdo z nami grdo ravna. Lahko pa se trudimo, da mu ne vračamo hudega s hudim.
– Lahko mu odpustimo, se z njim mirno pogovorimo ali prosimo odraslega za pomoč. - Zakaj sta ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi povezani?
– Ker Bog ljubi vsakega človeka.
– Če imamo radi Boga, se trudimo imeti radi tudi ljudi, ki jih ima rad on.
– Zato ljubezni do Boga ne pokažemo samo z besedami in molitvijo, ampak tudi s tem, kako ravnamo z drugimi. - Kaj naredimo, ko se nekdo do nas obnaša vsiljivo ali celo nasilno?
Preden nadaljujem
Bog ne stanuje v zaporedju pravil, ampak v prostoru med ljudmi.