Pomislim
Žena (v odlomku pod #Berem) je prosila za zdravje svoje hčerke. Najprej je naletela na Jezusov molk, nato na zavrnitev oziroma je bila postavljena v dolgo “čakalno vrsto”. Večina ljudi bi verjetno v takem primeru odstopila ali se užalila. Kaj v njeni drži je prebilo zid do Jezusa?
Berem
Razmišljam
Kaj je ženi omogočilo, da ni odstopila?
Vsi poznamo tisti občutek, ko na svojo sprošnjo dobimo le tišino, čakanje ali celo zavrnitev.
Večina med nami bi v takšni situaciji hitro odstopila, se užalila ali se umaknila v grenkobo: »Če ni takoj, nikoli ne bo.”, “Kako si drznejo takole z mano?« ali »Nič ne deluje, nimam sreče«
Žena se ni umaknila niti se ni zapletla v dokazovanje svojega prav.
- Vztrajnost: Žena vztraja, sprejme Jezusovo prispodobo in odgovori z izredno vero. V njenem ravnanju lahko danes vidimo tudi ustvarjalnost, psihološko prožnost, sposobnost, da se ob zavrnitvi ne zlomi.
Veliko zaupanje v Jezusa: Njena drža razkriva, da je kljub Jezusovemu navideznemu zunanjemu hladu zaupala v njegovo dobroto in moč – da je že ‘drobtinica’ dovolj, da reši njeno hčer.
Izraz “prebiti zid” je uporabljen namenoma kot izziv za razmišljanje. Napačno bi bilo sklepati, da je ženo Jezus nameraval zavrniti, ona pa da je premagala njegov odpor in ga pripravila do spremembe odločitve. Središče odlomka je razkritje njene izjemne vere in hkrati postopno razkrivanje širine Božjega odrešenjskega načrta.
1. Žena se ni odzvala z užaljenim umikom
Ko ti nekdo reče nekaj, kar zveni kot zavrnitev (ali celo žalitev), sta pogosta odziva napad ali umik. Ona se ni odzvala ne z napadom ne z umikom.Ona ni izbrala ničesar od tega.
Ni začela dokazovati (»Jaz nisem noben pes!«), niti ni odkorakala stran. V njenem ravnanju lahko danes vidimo notranjo trdnost: neprijetnih besed ne uporabi kot razlog za umik, ampak nadaljuje pogovor.
2. Osredotočenost na ljubezen, ne na lastno udobje
Ženo je vodila ljubezen do hčere. Ljubezen do drugega nam lahko da moč, da vztrajamo tudi tam, kjer bi zaradi sebe že odnehali. Za svojo hčer je bila pripravljena tvegati – tudi to, da izpade neprijetna, vztrajna ali celo “smešna”.
3. Vera, usmerjena v Jezusa
V odlomku je stopnjevanje ženine drže: najprej Jezusa kliče »Gospod, Davidov sin«, nato pride pred njega, se mu pokloni in reče »Gospod, pomagaj mi!«, na koncu pa sprejme njegovo prispodobo: »Tako je, Gospod …«. Žena je vztrajala zato, ker je zaupala prav Jezusu.
Sklep: Kaj je ženi omogočilo, da ni odstopila? Odgovor je podal Jezus sam: »O žena, velika je tvoja vera!«
H koreninam
Razmerje med Judi in pogani
V Jezusovem času je med Judi in pogani (nepripadniki izraelskega ljudstva) vladala globoka verska, kulturna in družbena ločnica. Judi so sebe imeli za izvoljeno Božje ljudstvo, medtem ko so pogane pogosto gledali z nezaupanjem in odklanjanjem. Izraz »psi«, ki se pojavi v odlomku, odraža takratno tradicionalno judovsko razlikovanje med »otroki« (izraelskim ljudstvom) in pogani. Jezusovo začetno zavračanje in besede njegovih učencev (»Odpravi jo, ker vpije za nami«) ponazarjajo to ustaljeno mejo ter prvotno usmerjenost Jezusovega javnega delovanja k Izraelovemu ljudstvu.
Glavno sporočilo odlomka je univerzalnost Božje ljubezni in moč ponižne ter vztrajne vere:
Preseganje meja: Kánaanska žena s svojo globoko vero, vztrajnostjo in ponižnostjo (ko sprejme Jezusovo prispodobo in se odpove vsakršnemu napuhu) razodeva oziroma pokaže, da Božja milost in odrešenje nista omejena le na eno ljudstvo.
Vztrajna vera: Jezus javno pohvali njeno vero (»O žena, velika je tvoja vera!«) in njeno hčer ozdravi. S tem pokaže, da je ponižna vera tista, ki odpira vrata Božji dobroti, ne glede na človekovo poreklo ali družbeni status.
Ponižnost in prevzem svoje resnične pozicije
Ob Jezusovi navidezno grobi primerjavi (»Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom«) bi večina ljudi odreagirala z užaljenostjo, ponosom ali umikom. A ženska naredi nekaj izjemnega: ne oporeka Jezusu. Ne reče: »Nisem pes!«, ampak sprejme realnost svojega položaja: »Tako je, Gospod, pa vendar…«
V duhovnem življenju je to premik iz obrambnega mehanizma v popolno sprejemanje resnice o sebi. Ona se ne bojuje za svoj prav, za svoj status ali dostojanstvo pred drugimi. Nima lažnega ponosa.
Resnična vera ne izvira iz tega, da Bogu dokazujemo, kaj si zaslužimo, ampak iz sposobnosti, da stojimo v resnici v svoji majhnosti. Ponižnost ni razvrednotenje sebe, temveč jasen pogled na to, kdo smo mi in kdo je Bog – ter spoznanje, da je že ena sama Božja »drobtinica« več kot dovolj za našo rešitev.
Jezusov molk kot prostor za zorenje vere (in ne zavrnitev)
Prva Jezusova reakcija je molk, druga pa postavitev meje (»Poslan sem le k izgubljenim ovcam…«). Pogosto beremo ta del tako, kot da se je Jezus šele po zaslugi žene »premislil«. A v duhovnem smislu Jezusov molk ni zavrnitev, ampak pedagoški prostor za zorenje.
Če bi Jezus ženski takoj ustregel, bi ostala pri svoji začetni, nekoliko povprečni in površinski prošnji. Z “navidezno” zavrnitvijo in molkom pa jo je prisilil, da je izbrskala najgloblje plasti svoje vere, ponižnosti in iznajdljivosti.
Ko Bog v našem življenju »molči« ali ko se vrata zapirajo, to ni vedno znak zavrnitve ali odsotnosti. Božji molk je pogosto vabilo k poglobitvi. Prisotnost ovir nas prisili, da prestopimo iz površinske vere v globoko, ustvarjalno in neomajno zaupanje.
Za današnji čas
Odloči se za odvozlavanje, ne za užaljenost
Živimo v kulturi hitre užaljenosti, kjer vsako kritiko ali zavrnitev dojemamo kot napad na svojo vrednost.
Ko se je ženska soočila z neprijetno in celo ponižujočo primerjavo, ni reagirala z jezo, ponosom ali umikom. Ni zapravljala energije za dokazovanje, kako krivična je situacija (in družbena klima), ampak je z duhovitostjo in ponižnostjo našla izhod ter dosegla svoj cilj.
Sporočilo: Ko naletiš na zavrnitev ali neprijetno opazko, je tvoja največja moč v tem, kako odreagiraš. Egotistična užaljenost zapre vrata, medtem ko prožnost duha, samozavedanje in kanček samorefleksije omogočajo, da tudi iz neugodne situacije potegneš nekaj dobrega.
Tišina in ovire niso vedno znak, da moraš odnehati
Živimo v svetu hitrih rešitev in takojšnjih potrditev. Ko naletimo na tišino ali zaprta vrata, hitro sklenemo, da nima smisla nadeljevati.
Prva reakcija na ženino prošnjo sta bila tišina in zavrnitev. A namesto, da bi to vzela kot dokončen “ne”, je v tej tišini našla moč, da je postala še bolj odločna in ustvarjalna pri svojem navdihu.
Sporočilo: Ko se življenje ne odzove takoj na tvoje želje ali ko naletiš na gluha ušesa, to ne pomeni nujno poraza. Včasih so ovire in tišina le preizkus tvoje odločnosti – opomnik, da zbrskaš iz sebe več moči, kot si mislil, da jo imaš, ter pri tistem, kar ti je res pomembno, vztrajaš do konca.
Otrokom, vnukom
Žena, ki je zaupala Jezusu
Neka žena je prišla k Jezusu in ga prosila, naj pomaga njeni hčerki, ki je zelo trpela. Čeprav se je sprva zdelo, da Jezus njene prošnje ne bo uslišal, žena ni obupala. Vztrajala je, ker je močno verovala, da ji Jezus lahko pomaga.
Jezus je videl njeno veliko vero in zaupanje ter ji povedal, da se bo zgodilo, kakor si želi. Njena hčerka je ozdravela.
Predlog vprašanj za pogovor
- Zakaj kanaanska žena ni obupala, čeprav ji Jezus sprva ni odgovoril?
- Kaj nam ta žena pokaže o zaupanju v Jezusa?
- Kaj naredimo mi, kadar Boga nekaj prosimo, pa se zdi, da nas ne usliši takoj?
- Kanaanska žena je bila za Jude tujka. Kaj nas ta zgodba uči o sprejemanju ljudi, ki so drugačni od nas?
- Jezus ji reče: »O žena, velika je tvoja vera!« Kaj pomeni imeti veliko vero in kako jo lahko krepimo?
- Zakaj kanaanska žena ni obupala, čeprav ji Jezus sprva ni odgovoril?
– Ker je zelo ljubila svojo hčer.
– Ker je verjela, da ji Jezus lahko pomaga.
– Ker je zaupala Jezusu tudi takrat, ko je bilo težko. - Kaj nam ta žena pokaže o zaupanju v Jezusa?
– Da lahko Jezusu zaupamo tudi takrat, ko ne razumemo, kaj se dogaja.
– Da smemo vztrajno moliti.
– Da Bog sliši naše prošnje, čeprav ne odgovori vedno takoj ali tako, kot pričakujemo. - Kaj naredimo, kadar Boga nekaj prosimo, pa se zdi, da nas ne usliši takoj?
– Bogu povemo, kaj nas skrbi.
– Poskušamo mu zaupati in sprejeti, da ve, kaj je za nas dobro. Zgodi naj se njegova volja. - Kaj nas zgodba uči o sprejemanju ljudi, ki so drugačni od nas?
– Da je vsak človek dragocen.
– Da ne smemo nikogar izključevati.
– Da lahko pomagamo tudi tistemu, ki ni naš prijatelj ali je drugačen od nas.
– Da je Božja ljubezen namenjena vsem ljudem. - Kaj pomeni imeti veliko vero in kako jo lahko krepimo?
– Verjeti, da je Jezus z nami.
– Zaupati Bogu tudi takrat, ko nam je težko.
– Moliti in poslušati Božjo besedo.
– Prositi Jezusa, naj nam pomaga verovati.
Preden nadaljujem
Ne dovoli, da zunanji molk ali zaprta vrata utišajo tvojo notranjo moč. Največje ovire ne premagamo z jezo ali dokazovanjem svojega prav, ampak z mehkobo ponižnega srca in odločnostjo ljubezni.