Pomislim
Prebivalci nekaterih krajev, v katerih je Jezus deloval in naredil veliko čudežev, so se zelo malo spremenili. Jezus jim je to očital. Bilo mu je mar zanje kljub velikemu razočaranju. Ali tudi Božje delovanje doživi neuspeh?
Berem
Razmišljam
Neuspeh ni v Božji moči, ampak v človeškem sprejemanju
Ali je Jezus napačno delal čudeže? Ali njegove besede niso bile dovolj pametne ali prepričljive? Seveda ne. Čudeži so bili popolni, ljubezen čista. Božje delovanje v tem odlomku ne doživi neuspeha na strani “oddajnika” (Boga), ampak na strani “sprejemnika” (človeka).
Bog je ustvaril vesolje z eno samo besedo, človeškega srca pa ne more in ne želi premakniti na silo. Da bi se zgodilo resnično srečanje, sta potrebna dva. Ko človek zapre vrata, se zdi, da je Bog poražen. To nam pove nekaj pretresljivega o Bogu: Bog ima raje neuspeh, kot pa da bi nam vzel svobodo. Ljubezen, ki sili, namreč ni več ljubezen, ampak nasilje.
Razočaranje kot dokaz ljubezni
Če bi bil Jezus le hladen prerok, ki zgolj opravlja svojo dolžnost, ga brezbrižnost mest ne bi ganila. Izrekel bi sodbo in odšel naprej. Njegovo očitno razočaranje in ostro grajanje pa sta pravzaprav preoblečena bolečina.
Razočaran si lahko le nad nekom, ki ga imaš rad in od katerega si nekaj pričakoval. Jezus je v Kafarnaum, Korozin in Betsajdo vložil svoje srce, svoje dolge dneve, svoje molitve. Ko ga ta mesta zavrnejo, nam to razbije podobo bleščečega, nedotakljivega Boga. Bog, ki ga razodeva Jezus, je Bog, ki tvega, da bo ranjen. Je Bog, ki mu je mar do te mere, da pusti svojemu srcu, da krvavi ob človeški mlačnosti.
Paradoks “rodovitnega neuspeha”
Ko gledamo zgodovinsko situacijo v Korozinu ali Kafarnaumu, je izid jasen neuspeh: mesta so ostala zaprta. Vendar pa Božji neuspehi nikoli niso zadnja beseda.
Jezusov največji zemeljski “neuspeh” se je zgodil na Veliki petek na križu, ko so ga vsi zapustili in ko je kazalo, da je njegovo poslanstvo popolnoma propadlo. Pa vendar je prav ta poraz postal kraj največje zmage in odrešenja. Tudi neuspeh v Galileji je Jezusa premaknil naprej – stran od tistih, ki so mislili, da imajo do njega pravico, proti “ubogim in preprostim” (kot beremo le nekaj vrstic kasneje). Božji neuspeh pogosto pomeni le to, da Bog odpira nova, drugačna vrata.
Sklepna misel. Spoznanje, da Jezus pozna občutek razočaranja in neuspeha, nas ne straši, ampak nas z njim globoko povezuje. V naših lastnih trenutkih, ko se nam zdi, da je naš trud v odnosih ali vzgoji propadel, nam ta odlomek šepeta, da hodimo po isti poti, kot jo je hodil On.
H koreninam
V tem odlomku iz Evangelija po Mateju Jezus uporablja močne primerjave med judovskimi mesti, kjer je deloval, in poganskimi ter zgodovinsko grešnimi mesti. Da bi v celoti razumeli globino njegovega očitka, si poglejmo svetopisemski in zgodovinski pomen teh treh skupin mest.
1. Kafarnaum, Korozin in Betsajda: Mesta Jezusovega vsakdana
Ta tri mesta so ležala ob severni obali Galilejskega jezera in so tvorila tako imenovani “evangelijski trikotnik” – območje, kjer je Jezus preživel največ časa med svojim javnim delovanjem in kjer je storil večino svojih čudežev.
Kafarnaum: To ni bilo le poljubno mesto, ampak Jezusovo “lastno mesto” po tem, ko je zapustil Nazaret. Tam je živel pri apostolu Petru, pridigal v tamkajšnji sinagogi in ozdravil nešteto bolnikov (npr. stotnikovega služabnika, Petrovo taščo). Ker je bil Kafarnaum središče njegovega delovanja, je imel ta kraj največjo odgovornost. Jezusovo vprašanje “Se boš mar do neba povzdignil?” se dotika prebivalcev Kafarnauma, saj so zaradi njegove prisotnosti mislili, da so nekaj posebnega, a so kljub temu ostali zaprti za njegovo sporočilo.
Betsajda: Ribiško mesto ob izlivu reke Jordan v Galilejsko jezero. Bila je domovina apostolov Petra, Andreja in Filipa. V njeni bližini je Jezus storil čudež pomnožitve kruha in rib ter ozdravil slepega.
Korozin: Mesto, ki je ležalo nekaj kilometrov severno v hribih nad Kafarnaumom. Čeprav evangeliji ne opisujejo podrobno posameznih čudežev v Korozinu, Jezusove besede potrjujejo, da je tam delal velika dela, ki pa niso obrodila sadov.
Pomen očitka: Ta mesta so imela neposreden dostop do Luči – videla so čudeže iz prve roke in poslušala Božjega Sina. Njihov greh ni bil v aktivnem preganjanju Jezusa, temveč v indiferenci, mlačnosti in pomanjkanju spreobrnjenja (spokorjenja).
2. Tir in Sidon: Bogati poganski sosedi
Tir in Sidon sta bila starodavni, izjemno bogati feničanski pristaniški mesti ob Sredozemskem morju (današnji Libanon).
Zgodovinski sloves: V Stari zavezi sta bili ti mesti simbol materialnega bogastva, trgovskega ponosa in poganstva (od tod je izvirala zloglasna kraljica Jezabela, ki je v Izrael prinesla kult boga Baala). preroki (npr. Izaija, Ezekiel) so jima pogosto napovedovali propad zaradi napuha in malikovanja.
Svetopisemski kontrast: Kljub njunemu slovesu poganskih mest sta Tir in Sidon v evangelijih prikazana kot dovzetna za vero. Ko je Jezus obiskal tiste kraje, je ozdravil hčer feničanske (kanaanske) žene, ki je pokazala izjemno vero.
Pomen očitka: Jezus pravi, da bi se ti dve tradicionalno grešni, poganski mesti takoj spreobrnili v “raševini in pepelu” (tradicionalna znamenja globoke žalosti in kesanja), če bi videli le delček čudežev, ki so jih videli prebivalci Korozina in Betsajde. To je bil hud udarec za judovski ponos.
3. Sodoma: Arhetip skrajne pokvarjenosti
Sodoma (skupaj z Gomoro) je v svetopisemski zgodovini simbol moralnega propada, neprijaznosti do tujcev in Božje sodbe.
Zgodovinski pomen: Zaradi svoje skrajne grešnosti je bila Sodoma uničena z ognjem in žveplom z neba. Postala je sinonim za nepopravljivo hudobijo in najhujšo možno kazen.
Zakaj je Kafarnaum slabši od Sodome? Sodoma je bila uničena, ker v njej ni bilo mogoče najti niti desetih pravičnih. Vendar pa prebivalci Sodome nikoli niso slišali pridigati utelešenega Boga niti niso videli njegovih čudežev.
Pomen očitka: Jezus postavi Kafarnaum pod raven Sodome. Pravi, da bi Sodoma preživela do tistega dne, če bi imela enake priložnosti (čudeže) kot Kafarnaum, saj bi se spreobrnila. Kazen za Kafarnaum bo zato na sodni dan še hujša, saj je večje spoznanje prineslo večjo odgovornost.
Bistvo odlomka: Jezus v tem odlomku ne obsoja grešnikov, ampak tiste, ki so samovšečni, versko samozadostni in ravnodušni. Opozarja, da bližina svetemu (življenje v “svetem mestu” ali poznavanje vere) brez osebnega spreobrnjenja ne rešuje, ampak povečuje človekovo odgovornost pred Bogom.
DODATEK:
Odgovornost do prejetih milosti Jezus ne obsoja mest zato, ker bi bila sama po sebi slabša od poganskega Tira ali grešne Sodome, ampak zato, ker so prejela neprimerljivo več. Več ko človek prejme – duhovnih spoznanj, milosti, uslišanj ali ugodnih življenjskih pogojev – večja je njegova odgovornost. Odlomek nas izziva, da se vprašamo, kaj počnemo s “čudeži” (milostmi in darovi), ki smo jih v življenju že prejeli, saj pasivnost ali navajenost na Božjo bližino prinaša duhovno odgovornost.
Past duhovne samovšečnosti (Kafarnaumov sindrom) Kafarnaum je bil središče Jezusovega delovanja; prebivalci so bili prvi priča njegovim besedam in ozdravitvam. Jezusovo vprašanje “Se boš mar do neba povzdignil?” opozarja na nevarnost duhovnega napuha. Lahko se zanesemo na svoj zunanji verski status, tradicijo ali bližino verskim strukturam, a če to ne spremeni našega srca, ostanemo prazni. Bližina svetemu nas lahko paradoksalno zaslepi, da ne vidimo lastne potrebe po odrešenju.
Pravo spreobrnjenje je sad odnosa, ne le občudovanja Mesta, ki jih Jezus graja, so njegove čudeže nedvomno videla in jih verjetno z zanimanjem občudovala, vendar se niso spokorila (spremenila mišljenja in smeri življenja). Duhovni poudarek je v razlikovanju med vero kot senzacionalizmom (iskanjem čudežev in tolažbe) in vero kot temeljitim spreobrnjenjem. Bog ne išče zgolj občudovalcev njegove moči, ampak ljudi, ki so pripravljeni dopustiti, da ta moč preobrazi njihova ravnanja in medsebojne odnose.
Za današnji čas
Iluzija “duhovnega potrošništva” in iskanja senzacij Živimo v času, ko radi iščemo hitre rešitve, instantne duhovne izkušnje, čustvene viške ali čudeže, ki bi rešili naše težave brez našega truda. Prebivalci Korozina in Betsajde so z navdušenjem opazovali Jezusove čudeže, a njihovo življenje je ostalo nespremenjeno. Sporočilo za danes je: vera ni spektakel ali potrošniško blago za dobro počutje. Resnična duhovnost se ne meri po tem, koliko izrednih dogodkov ali navdihujočih misli “konzumiramo”, ampak po tem, koliko te izkušnje dejansko spremenijo naš odnos do bližnjega, naš egoizem in naše vsakodnevne odločitve.
Nevarnost apatije in navajenosti (Sodobni Kafarnaum) Kafarnaum je trpel za boleznijo, ki je značilna za sodobno krščansko Evropo in tradicionalna okolja: navajenost na svetost. Ko nam je nekaj samoumevno (dostop do zakramentov, krščanske korenine, verska svoboda, obilje gradiva), postanemo duhovno mlačni in imuni za Božji glas. Jezusovo opozorilo Kafarnaumu nas predrami iz tiste nevarne drže, ko mislimo: “Saj sem veren, saj sem dober človek, meni se ni treba spreobračati.” Odlomek nas opominja, da tradicija in pretekle zasluge ne rešujejo; vera je živ, vsakodnevni odnos, ki zahteva budnost tukaj in zdaj.
Odgovornost tistih, ki “vemo in imamo” Danes imamo na voljo več znanja, informacij in možnosti za osebno rast kot katerakoli generacija prej. V svetovnem merilu živimo v okolju materialnega in informacijskega izobilja. Primerjava s Tirom, Sidonom in Sodomo je za nas izjemno resna. Jezus nam sporoča, da bo merilo sojenja sorazmerno z našimi možnostmi. Ljudje, ki nimajo dostopa do vere, duhovnosti ali izobrazbe, a živijo po svoji vesti, so v Božjih očeh pogosto bližje resnici kot mi, ki imamo vse pogoje za duhovno rast, pa ostajamo zaprti v svoj udoben svet. Naša odgovornost za pravičnejši in sočutnejši svet je zato neizmerno večja.
Otrokom, vnukom
Zgodba
“Predstavljajte si, da Jezus pride v tvoje mesto ali vas. Pred tvojimi očmi dela najlepše stvari: ozdravi bolne otroke, pomaga žalostnim, dela čudeže. Vsi ljudje ploskajo in govorijo: ‘Vau, kako je Jezus močan!’
Ampak ko gre Jezus domov, ti ljudje takoj pozabijo nanj. Še naprej se kregajo, so sebični, lažejo in nočejo pomagati drug drugemu. Trmasto vztrajajo pri svojem.
Jezus je bil v mestih Korozin, Betsajda in Kafarnaum zelo žalosten. Rekel jim je: ‘Toliko lepega sem vam pokazal, vi pa še naprej počnete grde stvari. Če bi ti čudeži videli ljudje drugje, ki me sploh ne poznajo, bi takoj rekli ‘Oprostite’ in postali prijazni.’ Jezus je bil žalosten, ker so imeli ljudje zaprta srca, čeprav so imeli Boga tik pred nosom.”
Darila niso sama po sebi umevna (Hvaležnost): Če ti mami in ati kupita najlepšo igračo na svetu, ti pa se potem še naprej cmeriš in nagajaš, bosta žalostna. Jezus je prebivalcem teh mest dal “največja darila” (čudeže), oni pa sploh niso rekli hvala z enim samim dobrim delom.
Ni dovolj samo gledati, treba je sodelovati: To je tako kot pri nogometu ali plesu. Ni dovolj, da samo gledaš trenerja in govoriš, kako je super. Moraš sam stopiti na igrišče in začeti trenirati. Jezus ne želi, da smo samo “gledalci”, ampak da njegove besede preizkusimo v resnici – tako da posodimo igračo, objamemo prijatelja ali pomagamo pospraviti sobo.
Presegati trmo: Jezus nas v tem odlomku uči, da je nevarno postati duhovno “trmast”. Če naredimo napako, je prav, da rečemo ‘oprosti’ in poskusimo znova. Prebivalci tistih mest pa so bili tako ponosni in trmasti, da sploh niso opazili, da delajo kaj narobe.
Preden nadaljujem
Ne bodi le občudovalec Božjih darov, ampak bodi njihovo nadaljevanje.