Nedelja, 12. julij 2026

Pomislim

Sejalec v priliki se zdi nepraktičen ali celo nesposoben, ker meče dragoceno seme na skale in med trnje. Kako si to razlagamo, če vemo, da so v tistem času najprej sejali in šele nato orali?

Berem

Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale.

Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«
Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovóril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: ›Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.‹ Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.
Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.«  (Mt 13,1-23)

Razmišljam

Ko vprašanje v #Pomislim postavimo v zgodovinski kontekst – da je sejalec metal seme na neobdelano polje, ki ga je šele kasneje zaoral –, se podoba »nesposobnega« kmeta v trenutku razblini. Pokaže se kmet, ki dela premišljeno, z vero v to, kar je očem še skrito. V duhovnem smislu opazimo,

  • da Bog vidi polje po oranju, ne pred njim,
  • da je oranje nujno (češrav včasih neprijetno) in
  • da sejalec popolnoma zaupa v skriti potencial.

Bog vidi polje po oranju, ne pred njim

Če bi sejalec sejal šele po oranju, bi metal seme samo tja, kjer je zemlja že mehka in popolna. Ker pa seje pred oranjem, to pomeni, da pogled sejalca seže dlje od trenutnega stanja. On v bodičevju in trdi poti že vidi bodočo mehko brazdo.

To pomeni, da Bog ne čaka, da se sami popravimo, očistimo in uredimo svoje življenje, preden nam spregovori. On seje svojo milost in ljubezen v naš kaos, v našo potrtost, v naše odvisnosti ali dvome. On ne vidi le tistega, kar smo danes (morda polni trnja), ampak to, kar z Njim lahko postanemo po »oranju«.

Plug, ki orje, je lahko boleč, a je nujen

V tistem času je bil plug tisti, ki je obrnil zemljo, podrl trnje in zdrobil suho površino poti, da je seme prišlo v globino. Plug predstavlja življenjske preizkušnje, krize, trenutke streznitve, duhovnega prebujenja ali zavestne odločitve.

Če je seme že v zemlji, potem življenjsko »oranje« (ki je pogosto težko in boleče) ni kazen ali uničenje. Je proces, ki omogoči, da seme, ki je že v nas, končno požene korenine. Brez predhodno posejanega semena bi bilo oranje nesmiselno trpljenje, ki zapusti le prazno, prekopano zemljo. Bog nas najprej napolni s svojo ljubeznijo (seme), da sploh lahko zdržimo težke trenutke (oranje).

Popolno zaupanje v skriti potencial

Kmet, ki meče seme v trnje, s tem izrazi neverjetno spoštovanje do zemlje. Verjame, da je pod trnjem še vedno dobra zemlja.

To popolnoma spremeni naš pogled na druge ljudi in nase. Kako pogosto koga »odpišemo«, češ da je trmast (kamnit) ali pa da ima preveč težav (trnje)? Sejalčeva logika nas uči, da nihče ni dokončno izgubljen primer. V vsakem človeku je plast »dobre zemlje«, le plug priložnosti, ljubezni ali pravega trenutka jo mora še obrniti na plano.

Sklepna misel: Ta zgodovinski detajl nam razodene Boga, ki ni ekonomist, ampak je vztrajen vizionar. Ne seje le tam, kjer je varno in zagotovljeno, ampak tvega. Seje povsod, ker ve, da ima zadnjo besedo plug – Božja milost, ki lahko še tako trdo življenjsko zgodbo spremeni v rodovitno njivo.

H koreninam

Stanje srca določa, kako človek sprejema Božjo besedo Prilika jasno kaže, da Božja beseda (seme) nima težave v sebi – je živa in rodovitna. Ključna razlika je v zemlji, ki predstavlja človekovo srce. Duhovni poudarek je na samorefleksiji: kakšna tla sem danes? Sem »poteptana pot« (nepremišljenost, raztresenost), »kamnita tla« (plitkost, navdušenje brez globoke zakoreninjenosti v preizkušnjah), »trnje« (preplavljenost s skrbmi in materializmom) ali morda že “dobra zemlja”? Odlomek nas vabi k zavestnemu delu na lastni notranjosti, da bi postali/postajali (morda celo ostajali) »dobra zemlja«.

Duhovna odprtost in milost razumevanja Ko Jezus razlaga, zakaj govori v prilikah, poudari pomen notranje naravnanosti. Skrivnosti nebeškega kraljestva niso vprašanje intelektualne sposobnosti, ampak odprtosti srca za spreobrnjenje. Kdor ima iskreno željo po Bogu (»kdor ima«), bo prejel še več duhovnega spoznanja; kdor pa se zapira in ostaja otopel, bo izgubil še tisto malo vere, kar jo ima. Resnično poslušanje zahteva celotnega človeka – ne le ušes, ampak um in srce, ki vodita k ozdravljenju.

Božja velikodušnost in različna rodovitnost Sejalec v priliki seje potratno in velikodušno – seme meče povsod, ne glede na kakovost tal. To razodeva Boga, ki ponuja svojo ljubezen in milost vsakemu človeku brez vnaprejšnjega obsojanja. Ko pa seme pade na dobro zemljo, obrodi različen sad: stotérnega, šestdesetérnega ali tridesetérnega. Duhovni poudarek je v tem, da Bog od nas ne zahteva enakih rezultatov, temveč pristno rodovitnost glede na darove in zmožnosti, ki jih posameznik ima. Pomembno je, da obrodimo sad tam, kjer smo.

Za današnji čas

Boj za pozornost v svetu nenehnih motenj (seme med trnjem) Danes bolj kot kdaj koli prej živimo v svetu »trnja« – to so nenehna obvestila na telefonih, informacijski šum, skrb za uspeh, materialno varnost in ugled. Sporočilo za današnji čas je opozorilo, da lahko ta digitalni in mentalni hrup popolnoma zaduši naše notranje življenje in globlje vrednote. Prilika nas vabi k zavestnemu umiku v tišino in postavljanju meja, da tisto, kar je bistveno, sploh lahko raste.

Kultura hitrih rešitev nasproti dolgoročni stanovitnosti (kamnita tla) Sodobna družba spodbuja hitre rezultate, instantno ugodje in površno navdušenje. Ko pa naletimo na prvo oviro, kritiko ali napor, začetni zagon pogosto hitro usahne. Kamnita tla nas opominjajo, da resnična osebna in duhovna rast zahtevata čas, korenine in pripravljenost vztrajati tudi takrat, ko postane težko ali ko okolica naših prepričanj ne podpira.

Preseganje primerjanja in pritiskov po popolnosti (različna mera sadu) Živimo v kulturi, ki prek družbenih omrežij nenehno sili k primerjanju z drugimi in ustvarja pritisk, da moramo biti vsi maksimalno uspešni na vseh področjih. Jezusovo sporočilo, da lahko dobra zemlja obrodi stoteren, druga pa trideseteren sad, je izjemno osvobajajoče. Pove nam, da uspeh v Božjih očeh ni tekma z drugimi. Pomembno je le, da zvesto in iskreno razvijamo tisto, kar je bilo položeno v nas, ne glede na to, ali so rezultati videti veliki ali majhni.

Otrokom, vnukom

Zgodba o sejalcu in skritem zakladu v naših srcih

Si predstavljate, da bi šli na vrt in začeli metati semena kar vsepovprek – malo na travo, malo na kamenčke, malo med plevel? Verjetno bi vam ati ali mama rekla, da tako ne bo zrastlo nič!

Toda Jezus je povedal prav takšno zgodbo. Predstavljajte si kmeta (sejalca), ki je šel na njivo. V vreči je imel semena in jih sejal. A ker je sejal povsod, so semena pristala na štirih različnih mestih:

  • Prva semena so padla na trdo pot. Tam so samo ležala, zato so priletele ptice in jih v hipu pozobale. Konec je bilo z njimi.

  • Druga semena so padla na kamenje. Tam je bilo čisto malo zemlje. Semena so hitro začela rasti, a ko je posijalo močno vroče sonce, so se posušila, ker njihove korenine niso mogle globoko v zemljo.

  • Tretja semena so padla med bodičasto trnje. Semena so zrastla, a trnje je bilo močnejše, jih stisnilo in zadušilo, da niso mogla narediti nobenega pridelka.

  • Četrta semena pa so padla v čudovito, mehko in s hranili polno zemljo. Tam so pognala globoke korenine, zrastla visoko in obrodila ogromno slastnih sadežev!

Kaj nam želi Jezus s tem povedati?

Jezus ne govori o pravi zelenjavi ali pšenici. Seme je Božja beseda (vse lepo, kar nas Jezus uči: ljubezen, prijaznost, resnica). Zemlja pa je naše srce.

Jezus pravi, da smo ljudje kot ti štirje kraji:

  1. Kot trda pot: To je takrat, ko poslušamo z enim ušesom, z drugim pa ne. Takoj pozabimo, kaj je dobro, in nam je vseeno.

  2. Kot kamnita tla: To je takrat, ko smo takoj veseli in navdušeni (npr. »Jaz bom najboljši prijatelj!«), a ko nam nekdo ponagaja ali ko postane težko, takoj odnehamo.

  3. Kot trnje: To je takrat, ko bi radi naredili kaj lepega, pa imamo v glavi preveč drugih stvari – razmišljamo samo o igricah, novih igračah ali pa smo nenehno zaskrbljeni. Te stvari zadušijo dobroto v nas.

  4. Kot dobra zemlja: To pa je takrat, ko pozorno poslušamo, si to zapomnimo v srcu in potem to res naredimo – pomagamo sošolcu, objamemo mamo, posodimo igrače. Takrat v našem srcu zraste najlepši sad!

Preden nadaljujem

Naj bo tvoje srce danes kot dobra zemlja – ne dovoli, da bi ti hrup in vsakodnevne skrbi ugrabili mir.