Četrtek, 28. maj 2026

“Pokličite ga!” – Jezusov izziv množici (In naša vloga prepreke)

V zgodbi se zgodi nenavaden zasuk v obnašanju množice. Na začetku tisti, ki hodijo z Jezusom, slepega Bartimaja svarijo, naj umolkne. Ko pa Jezus obstane in reče: »Pokličite ga!«, ti isti ljudje nenadoma spremenijo ploščo in Bartimaju rečejo: »Zaupaj, vstani, kliče te.«

Množica, ki hodi z Jezusom (učenci, verniki, “vzorniki”), je sprva delovala kot zid med trpečim človekom in Bogom. Bartimaja so videli kot motnjo na svoji duhovni poti. Šele ko jih Jezus neposredno sooči in jim ukaže, naj ga pokličejo, postanejo most do Jezusa.

Ta detajl nas postavlja pred ogledalo: Ali s svojim ravnanjem ljudi bližamo Bogu ali jih od njega oddaljujemo?

Moč stanovitne in glasne molitve (Klic iz srca)

Bartimaj se nahaja v temi (je slep) in na robu družbe (sedi kraj pota in berači). Ko izve, da gre mimo Jezus, ne okleva. Njegov klic: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« je klic globoke vere in priznanja Jezusa kot Mesije.

Okolica ga poskuša utišati, kar predstavlja zunanje in notranje glasove dvoma, sramu ali družbenih pritiskov, ki nas pogosto odvračajo od molitve. Bartimaj pa »še veliko bolj vpije«. Njegova stanovitnost nas uči, da v svojih stiskah ne smemo utihniti, ampak moramo kljub oviram vztrajati v iskrenem in srčnem odnosu z Bogom.

Pripravljenost zapustiti staro življenje (Odvržen plašč)

Nenavaden je trenutek, ko Jezus pokliče Bartimaja: »In odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in prišel k Jezusu. « Za berača tistega časa je bil plašč vse, kar je imel – bil je njegovo zavetje, njegova zaščita pred mrazom in prostor, kamor je zbiral vbogajme. Bil je simbol njegove beraške identitete.

S tem, ko Bartimaj odvrže plašč, še preden sploh dejansko spregleda, pokaže popolno zaupanje. Pripravljen je izpustiti svojo staro varnost in identiteto berača, da bi sprejel nekaj povsem novega. Evangelij nas s tem izziva: Kateri je tisti »plašč« (navada, navezanost, strah), ki ga moramo odvreči, da bi lahko svobodno stekli k Jezusu?

Od telesne ozdravitve do duhovnega sledenja

Ko Jezus Bartimaja vpraša, kaj želi, ta preprosto odgovori: »Rabuní, da spregledam!« Jezus mu ne podari le telesnega vida, ampak potrdi njegovo notranjo naravnanost: »Tvoja vera te je rešila.« Odlomek se zaključi z vrstico: »Takoj je spregledal in šel po poti za njim.«

Resnično srečanje s Kristusom človeka ne pusti na istem mestu. Bartimaj ne gre nazaj beračit, ampak postane učenec. Iz človeka, ki je sedel kraj pota, postane nekdo, ki hodi po poti za Jezusom (pot v Jeruzalem, pot križa in vstajenja). Cilj vsakega duhovnega ozdravljenja in milosti ni le udobnejše življenje, temveč dejavno sledenje Kristusu.

Resnično življenje se začne takrat, ko prepoznamo svojo ujetost, zberemo pogum za klic na pomoč in aktivno stopimo naproti spremembi. Je klic k vrnitvi k tistemu, kar je resnično pomembno, in opomnik, da imamo v vsakem trenutku možnost vstati, odvreči staro breme in začeti znova.

Izstop iz “hrupa okolice” in digitalne omame

Bartimaju je okolica govorila, naj bo tiho. Sodobni človek se sooča s podobnim, a subtilnejšim izzivom: nenehnim hrupom informacij, družbenih omrežij, mnenj drugih in potrošniškega tempa, ki utišajo njegov notranji glas in hrepenenje po globljem smislu.

Bartimajev klic nas uči pomembnosti duhovnega upora. Nagovarja nas, da si moramo v svetu, ki nas sili v površnost, upati “zavpiti” – si vzeti čas za tišino, pristno molitev in priznanje lastne ranljivosti, ne glede na to, kaj narekujejo sodobni trendi ali okolica.

Osvoboditev od sodobnih odvisnosti in con udobja (sedanjih beraških plaščev)

Bartimajev plašč je bil njegova varnostna mreža. Danes sodobni človek redko berači za drobiž, pogosto pa berači za potrditvijo, všečki, statusom ali pa se skriva pod “plašči” svojih con udobja, navezanosti, materializma in digitalnih iluzij. Ti plašči nas navidezno ščitijo, a nas hkrati držijo prikovane na mestu.

Bartimajev odvrženi plašč nas sprašuje: Kaj je tisto, na kar se danes krčevito lepim, pa me v resnici ovira, da bi zaživel svobodno? Zgodba nas spodbuja k pogumu, da tvegamo, izstopimo iz lažne varnosti in zaupamo, da nam življenje z Bogom ponuja nekaj neprimerljivo večjega.

Zdravilo za duhovno slepoto in izgubo smeri

Sodobni svet trpi za posebno obliko slepote. Kljub temu, da imamo na voljo vso tehnologijo in znanost, ljudje pogosto tavamo v temi glede lastne identitete, vrednot in smisla življenja. Sedimo “kraj poti”, opazujemo, kako gre življenje mimo nas, in se počutimo nemočne.

Bartimajeva prošnja »da spregledam« je prošnja za jasnost, za vrnitev k bistvenemu. V svetu, polnem relativizma, nas ta odlomek vabi, da prosimo za dar duhovnega vida – da bi znali ločiti bistveno od nebistvenega in da bi, ko enkrat “spregledamo”, znova našli svojo smer ter aktivno hodili po poti vrednot, sočutja in vere.

Bartimaj je že slišal, da Jezus dela čudeže in pomaga bolnim. Zato je začel na ves glas vpiti:

»Jezus, pomagaj mi!«

Ljudje okoli njega so postali slabe volje. Utišali so ga: »Tiho bodi! Ne vpij vsevprek, Jezus nima časa zate!«

Toda Bartimaj se ni dal. Še bolj glasno je zakričal: »Jezus, usmili se me!«

In veste, kaj se je zgodilo? Jezus ni odšel mimo. Ustavil se je. Pogledal je skozi množico in rekel: »Pokličite ga k meni.«

Ljudje so pritekli k Bartimaju in mu rekli: »Bodi pogumen! Vstani, Jezus te kliče!« Bartimaj je bil tako vesel, da je takoj odvrgel svoj plašč, skočil na noge in pohitel k Jezusu.

Jezus ga je ljubeče vprašal: »Kaj želiš, da zate storim?« Slepi mož je odgovoril: »Učitelj, rad bi spet videl!«

Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« In v tistem trenutku se je zgodil čudež! Bartimaj je spregledal! Prvič po dolgem času je videl svetlobo in barve. Bil je tako hvaležen, da ni odšel domov, ampak je veselo stekel za Jezusom.