Pomislim
Učenca Jakob in Janez sta Jezusa prosila: “Daj nama, da bova sedela v tvojem veličastvu eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Ko ostalih deset učencev sliši, kaj sta storila, postanejo »nejevoljni«. Na prvi pogled se zdi, da so jezni, ker sta bila nesramna. A resnica je verjetno bolj človeška: jezni so, ker so se sami bali vprašati, pa sta jih Jakob in Janez prehitela.
Berem
Razmišljam
Razmislek pod #Pomislim je verjetno klasičen primer psihološke projekcije in tistega, kar je švicarski psiholog Carl Jung imenoval »senca«. Najbolj nas razjezijo tiste napake drugih, ki jih sami nosimo v sebi, pa si jih bodisi ne upamo priznati bodisi si jih ne dovolimo uresničiti.
Mehanizem moralne ogorčenosti (Srečanje z lastno senco)
Ko se je deseterica “spravila” na Jakoba in Janeza, niso bili jezni zaradi teološkega nestrinjanja. Bili so jezni, ker sta brata prekršila »pravila tihega dogovora«. Verjetno so vsi v skupini potihoma sanjali o prestolih (saj so se že prej na poti prepirali, kdo je največji!). Jakob in Janez sta preprosto imela dovolj predrznosti (ali pa poguma), da sta to izrekla na glas. Jeza deseterice je pravzaprav jeza zamujene priložnosti.
Razlika med pravo pravičnostjo in prikritim ljubosumjem
Ta izziv nas sili k radikalni iskrenosti do sebe v vsakdanjem življenju. Kolikokrat v dnevu igramo vlogo »zaščitnika pravičnosti«, v resnici pa smo le ljubosumni?
Ko se sodelavec agresivno izpostavi pred šefom in dobi napredovanje, smo ogorčeni nad njegovo »aroganco«. Ali nas res moti aroganca, ali pa nas boli, ker smo sami preveč prestrašeni, da bi potrkali na šefova vrata?
Ko se nekdo v družbi postavi v središče pozornosti, zavijamo z očmi nad njegovo »egocentričnostjo«. Smo res zaskrbljeni za kulturo dialoga, ali pa bi radi, da bi ljudje poslušali nas?
Kako to rešuje Jezus? (Zdravilo za skupino)
Najlepši del te zgodbe je, kako Jezus reagira na to napetost. Ko vidi, da deseterica kuha mulo in da je ozračje zastrupljeno z nejevoljo, jih ne začne kregati v slogu: »Kako ste lahko ljubosumni!«
Evangelij pravi: »Jezus jih je pa poklical k sebi…«
On ve, da se ta prikrita tekmovalnost lahko reši le v bližini – ko stopijo skupaj in drug drugemu pogledajo v oči. Jezus ne reče, da je želja po veličini slaba. On jo le preusmeri. Reče jim: »Ok, vsi bi radi bili na vrhu. Razumem vas. Ampak pot na vrh v mojem kraljestvu ne poteka s prerivanjem in prehitevanjem, ampak z znižanjem – s služenjem.«
H koreninam
Radikalni paradoks Božjega kraljestva: Oblast kot služenje
Jezus popolnoma obrne človeško logiko moči, ugleda in oblasti. Medtem ko svet teži k hierarhiji in nadvladi (»nad njimi gospodujejo«), je v Božjem kraljestvu edina prava veličina skrita v ponižnosti.
Biti prvi pomeni postati zadnji; biti velik pomeni postati strežnik. Prava duhovna avtoriteta ne izvira iz položaja, ampak iz pripravljenosti pripogniti se k drugemu in mu umiti noge.
Človeška slepota za križ in želja po »poceni milosti«
Prošnja Jakoba in Janeza razkriva globoko človeško nerazumevanje Kristusovega poslanstva. Medtem ko Jezus tretjič napoveduje svoje trpljenje, bičanje in smrt, učenca sanjata o prestolih in slavi. Želita delež pri njegovem veličastvu, ne pa tudi pri njegovem trpljenju.
Jezus nas sooča z realnostjo, da pot do vstajenja vodi skozi Getsemani in Golgoto. »Piti kelih« pomeni sprejeti Božjo voljo tudi takrat, ko je težka. Kristus nas vabi, da ga ne iščemo le zaradi tolažbe in slave, ampak da smo mu pripravljeni slediti tudi v preizkušnjah.
Jezus je zgled popolne podaritve (»Zastonjnost ljubezni«)
Odlomek doseže svoj vrhunec v vrstici, kjer Jezus definira svoje lastno poslanstvo: »Tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«
Bog se ne razodeva kot diktator, ampak kot darovalec. Njegova ljubezen je popolnoma zastonjska in gre do skrajnosti – do darovanja lastnega življenja. Za vernega človeka je to vabilo, da vera ne postane trgovina z Bogom (»kaj bom dobil za to?«), ampak odgovor ljubezni na ljubezen, ki se izraža v darovanju za bližnje.
Za današnji čas
Danes živimo v svetu, ki je obseden z uspehom, vidno podobo, nadzorom in nenehnim iskanjem lastnega ugodja ter uveljavljanja. Jezusov poziv v tem odlomku deluje kot močan duhovni protistrup za sodobni egoizem in tesnobo. Odlomek nas sooča z resnico, da resnična izpolnitev in notranji mir ne prideta iz kopičenja moči, ugleda ali bežanja pred težavami, ampak iz poguma, da izstopimo iz sebe, sprejmemo življenjske preizkušnje in svoje moči zastavimo za dobro drugih. Je vabilo k prehodu iz kulture »kaj bom dobil« v kulturo »kaj lahko podarim«.
Preseganje »kulture selfija« in iskanja prestiža
Jakob in Janez sta želela zagotovljena sedeža na desnici in levici – iskala sta status in potrditev. Danes se to zrcali v nenehnem hlepenju po všečkih, družbenem statusu, nazivih in zunanjem sijaju.
Jezus nas uči, da se resnična vrednost človeka ne meri po tem, koliko ljudi nam ploska ali nam služi (na družbenih omrežjih ali v karieri), ampak po tem, koliko smo sposobni videti človeka poleg sebe in mu pristno pomagati. Prava veličina je tiha in skrita v dejanjih ljubezni.
Pogum za soočanje s trpljenjem v svetu, ki išče trenutno ugodje
Sodobna družba nas uči, da se moramo bolečini, naporu in trpljenju za vsako ceno izogniti ali pa jih odmisliti. Učenca bi rada slavo, a brez »keliha« (trpljenja).
Življenje prinaša preizkušnje, bolezni in izgube. Kristus nas ne uči mazohizma, ampak nam daje zgled, da se težkih situacij ne smemo ustrašiti ali pred njimi zbežati v iluzije. Sprejeti svoj »kelih« pomeni zrelost, da odgovorno sprejmemo težke plati življenja in skozi njih osebnostno ter duhovno zrastemo.
Zdravilo proti osamljenosti je kultura služenja
Živimo v času velike epidemije osamljenosti, ki pogosto izvira iz tega, da drug od drugega pričakujemo, da bo izpolnil naše potrebe. Ko deseterica sliši za prošnjo Jakoba in Janeza, v skupini takoj nastane razdor in nejevolja.
Tekmovalnost in sebičnost uničujeta odnose in ustvarjata osamljenost. Ko Jezus pravi, naj bomo vsem služabniki, ponuja ključ za globoke odnose. Služenje drugemu – skozi čas, poslušanje, pomoč – nas povezuje. Ko prenehamo meriti, kdo bo imel večjo korist, in začnemo preprosto biti tam drug za drugega, se rodi prava skupnost.
Otrokom, vnukom
Jezus nam pokaže, da v življenju niso najbolj pomembni tisti, ki so najbolj glasni, najbolj slavni ali imajo največ igrač. Pravi zmagovalci in junaki so tisti, ki imajo dobro srce in radi pomagajo drugim.
Preden nadaljujem
Danes ne bom tisti, ki bo čakal, da mu bodo drugi stregli – ampak bom tisti, ki s prijazno besedo, potrpežljivostjo ali majhnim dejanjem polepša dan nekomu drugemu.