Torek, 19. maj 2026

Pomislim

Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Ali ni Jezus izbral učencev?

Berem

(Jn 17,1-11)
Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, prišla je ura; proslavi svojega Sina, da tvoj Sin tebe proslavi, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Proslavil sem te na zemlji, dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim.

In zdaj me ti, Oče, proslavi pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili in si jih dal meni; in tvojo besedo so ohranili. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal.
Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje in proslavljen sem v njih. Že nisem več na svetu, oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi.«

Razmišljam

Razmišljajva o stavku v #pomislim.

Jezus na učence ne gleda kot na naključne spremljevalce ali kot na “svoj projekt”, ampak kot na ljudi, ki prihajajo iz Očetove skrivnosti. To pomeni, da je pred vsakim človekovim odgovorom vere že Božja pobuda. Bog prvi kliče, izbira, zaupa in podarja.

V tem je skrit pomemben duhovni poudarek: človek ni zgolj na svetu, ampak nekdo, ki je “dan” Jezusu iz Božje ljubezni. Vsak ima zato neizmerno dostojanstvo.

Zanimivo je tudi, da Jezus reče: »katere si mi dal od sveta.« Učenci ostajajo ljudje tega sveta — s slabostmi, strahovi in omejitvami — vendar so iz sveta poklicani v drugačen odnos. Ne pripadajo več samo logiki sveta, ampak Očetovi resnici.

Ta stavek lahko današnjemu človeku pove tudi nekaj zelo osebnega: »Nisi izgubljen v množici. Bog te pozna in te izroča Kristusu kot dragocen dar.«

Jezus ne govori o učencih kot o bremenu, ampak kot o nečem dragocenem, kar mu je Oče zaupal. Tak pogled popolnoma spremeni način, kako gledamo drug na drugega — v družini, skupnosti, Cerkvi. Drugi človek ni motnja ali tekmec, ampak nekdo, ki je zaupan naši ljubezni in skrbi.

H koreninam

  • Večno življenje je odnos z Bogom
    Jezus ne govori o večnem življenju predvsem kot o nečem, kar pride po smrti, ampak kot o osebnem poznavanju Boga in Jezusa Kristusa: »da poznajo tebe, edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa«. Vera zato ni le izpolnjevanje pravil, ampak živ odnos z Očetom po Jezusu Kristusu. Kdor živi iz tega odnosa, že zdaj okuša nekaj večnosti.
  • Jezus dokonča poslanstvo v poslušnosti Očetu
    Jezus pravi: »Dokončal sem delo, ki si mi ga dal.« Njegova slava ni v moči ali uspehu po človeških merilih, ampak v zvestobi Očetovi volji. Tudi kristjan je povabljen, da svoje življenje razume kot poslanstvo — zvesto izpolnjevanje dobrega, ki mu ga Bog zaupa vsak dan.
  • Jezus moli za svoje učence
    Posebej ganljivo je, da Jezus v odločilnem trenutku misli na svoje učence in prosi zanje. S tem pokaže, da nihče od nas ni sam v veri. Kristus še danes posreduje za svoje ljudi in jih izroča Očetovi ljubezni. To daje globoko tolažbo v trenutkih negotovosti ali preizkušenj.

 

 

 

 

Za današnji čas

  • Resnična izpolnitev ni v uspehu, ampak v odnosu z Bogom. Današnji človek pogosto išče vrednost v dosežkih, statusu ali potrditvi drugih. Jezus pa pove, da je bistvo življenja v tem, da poznamo Boga in živimo iz odnosa z njim. Notranji mir in smisel ne prideta iz zunanjega uspeha, ampak iz duhovne povezanosti z Izvorom življenja.
  • Zvestoba in odgovornost imata trajno vrednost
    Jezus pravi, da je dokončal delo, ki mu je bilo zaupano. To je močno sporočilo v času, ko veliko ljudi hitro obupa ali izgubi smer. Odlomek spodbuja, naj človek vztraja v dobrem, odgovorno živi svoje poslanstvo — v družini, službi, odnosih in veri — tudi kadar je težko ali nevidno.
  • Človek ni sam in pozabljen
    Jezus moli za svoje učence in jih izroča Očetu. Današnji človek se pogosto sooča z osamljenostjo, negotovostjo in občutkom nepomembnosti. Evangelij pa sporoča, da je vsak človek dragocen, ljubljen in vključen v Božjo skrb. Tudi v času stisk obstaja nekdo, ki človeka pozna, spremlja in zanj moli.

 

Otrokom, vnukom

Jezus pravi, da smo zanj zelo dragoceni. Bog nas pozna po imenu in nas ima rad kot poseben dar. Tudi ko smo žalostni, prestrašeni ali naredimo kaj narobe, nas Jezus ne zapusti. Vedno nas spremlja in želi, da ostanemo blizu njemu, v dobroti, molitvi in ljubezni do drugih.

Preden nadaljujem

Naj ne pozabim: nisem sam na poti.
Zavedal se bom, da me tudi med skrbmi, delom in utrujenostjo Bog vidi kot dragocen dar.

Danes bom vsem prinašal prijazno besedo.