Pomislim
Jezus pravi: “Zdaj pa grem k tebi; in o tem govorim na svetu”. Očitno je Jezus to celotno molitev molil na glas. Do takrat je vedno molil na samem, v tišini. Kako to? Zakaj je sedaj molil na glas pred učenci?
Berem
Razmišljam
Skupaj razmisliva o vprašanju v #pomislim.
S tem, ko slišijo Jezusa moliti, dobijo največje možno zagotovilo, da so varni, saj slišijo Boga Sina, ki pri Bogu Očetu posreduje neposredno zanje.
Če bi Jezus to molil v tišini, bi učenci ostali v nevednosti glede tega, kako globoko so zapisani v Božje srce.
Slišati Jezusa moliti pomeni prejeti vzorec, kako naj kasneje molijo oni sami, ko bodo ustanavljali Cerkev.
Molitev kot oporoka in tolažba
Jezus ve, da so učenci prestrašeni, zmedeni in potrti, ker jim je ravno povedal, da odhaja. Ko človek odhaja, so njegove zadnje besede najpomembnejše – so njegova oporoka. Jezus ne želi, da bi si učenci njegove zadnje trenutke zapomnili le po strahu, izdaji in mraku. Zato jim podari nekaj najsvetejšega, kar ima: pogled v svoj odnos z Očetom. S tem, ko slišijo njegovo molitev na glas, dobijo največje možno zagotovilo, da so varni, saj slišijo Boga Sina, ki pri Bogu Očetu posreduje neposredno zanje.
»Učna ura« o tem, kdo so in kam gredo
Jezus sam eksplicitno pove, zakaj moli na glas: zato, da bi oni to slišali, dokler je še z njimi na svetu. Ta molitev je namenjena njihovim ušesom. Jezus pred njimi ubesedi njihovo identiteto in poslanstvo:
Slišati morajo, da »niso od sveta«.
Slišati morajo, da jih bo Oče »obvaroval hudega«.
Slišati morajo, da so »posvečeni v resnici«. Če bi Jezus to molil v tišini, bi učenci ostali v nevednosti glede tega, kako globoko so zapisani v Božje srce.
Uvod v novo obdobje: Jezusova navzočnost se spreminja
Do sedaj je bil Jezus njihov fizični varuh (»Dokler sem bil med njimi, sem jih varoval…«). Zdaj odhaja. S tem ko moli na glas k Očetu, učence uči, kako bodo živeli odslej. Preusmerja njihov pogled s svoje zemeljske navzočnosti na nebeškega Očeta. Slišati Jezusa moliti pomeni prejeti vzorec, kako naj kasneje molijo oni sami, ko bodo ustanavljali Cerkev.
H koreninam
Biti »v svetu«, a ne »od sveta«
Jezus jasno opredeli položaj učenca: kristjan ni poklican v osamo ali umik iz družbe, temveč v dejavno prisotnost sredi sveta, ne da bi ob tem prevzel miselnost sveta.
Naše poslanstvo je sredi vsakdanjih obveznosti, politike in dela, vendar mora naš vrednostni sistem ostati zasidran v Božji besedi. Jezusova prošnja »ne, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega« nas opominja, da je naša prisotnost v svetu namerna in potrebna.
Enotnost po vzoru odnosa med Bogom in Sinom
Jezus ne prosi le za prijateljsko povezanost med učenci, ampak za radikalno enotnost, ki izvira iz samega Boga: »…da bodo eno kakor midva.« Krščanska enotnost ni zgolj človeška toleranca, ampak odsev ljubezni med Očetom in Sinom. Ta enotnost je varovalo pred svetom in hkrati najmočnejše pričevanje.
Za današnji čas
Današnji čas zaznamujejo osamljenost, poplava informacij (kjer je težko ločiti resnico od laži) in nenehen pritisk po prilagajanju okolici.
Pristnost namesto prilagajanja (Biti »v svetu«, a ne »od njega«)
Sodobni človek je pod nenehnim pritiskom družbenih omrežij, trendov in mnenj večine. Jezusovo sporočilo nas spodbuja, da ohranimo svojo hrbtenico in identiteto.
Pritiski po tem, da bi »ustrezali« kalupom, so ogromni. Odlomek nas uči, da naša vrednost ne izvira iz odobravanja sveta (ki nas lahko hitro »zasovraži«, če nismo po njegovi meri), ampak iz zavedanja, komu pripadamo. Biti v svetu pomeni delovati v njem, a ne dovoliti, da svet diktira našo notranjo vrednost.
Iskanje objektivne Resnice v svetu »post-resnice«
V dobi, ko vsak trdi, da ima svojo resnico, Jezus pravi: »Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.«
Brez trdne točke podpore človek postane žrtev manipulacij in lastnega nemira. Sporočilo odlomka je, da obstaja globlja, duhovna Resnica (Božja beseda), ki osvobaja. To ni le nabor pravil, ampak sidro, ki človeku v kaosu informacij omogoča, da ohrani trezno glavo in mirno srce.
Povezanost kot zdravilo za individualizem
Jezusova prošnja »da bodo eno« je neposreden odgovor na epidemijo osamljenosti in ekstremnega individualizma našega časa.
Čeprav smo digitalno povezani bolj kot kadarkoli, smo si ljudje pogosto tuji. Odlomek nas opominja, da polnosti veselja ne moremo doseči sami. Poklicani smo h gradnji skupnosti, ki temelji na globlji povezanosti, ne le na skupnih interesih. Enotnost, o kateri govori Jezus, je vabilo k preseganju egoizma v prid solidarnosti in sožitja.
Ključna misel za danes: Kristus ne prosi za naš umik v varno osamo, temveč nas opremlja z notranjo prostostjo, da sredi hrupa in izzivov sodobnega sveta živimo polno in brez strahu.
Otrokom, vnukom
Lučke v temi Jezus pravi, da njegovi učenci niso “od sveta”. To ne pomeni, da so z drugega planeta! Pomeni pa, da so drugačni. Če so vsi okoli tebe jezni ali nagajivi, si ti tisti, ki prineseš nasmeh in prijaznost. Si kot majhna lučka v temi. Jezus nas pošilja v svet, da bi vsem pokazali, kako lep je svet, če živimo po Božji resnici.
Preden nadaljujem
Živim v svetu, a moj mir in moje veselje nista od tega sveta. Danes ne bom iskal varnosti v okoliščinah, ampak v zavesti, da sem varovan v Božjem objemu.