Pomislim
Možno je, da bo zaradi razvoja umetne inteligence zelo veliko ljudi izgubilo delo oziroma ne bodo imeli službe. Izgubili bodo možnost, da jim delo daje dostojanstvo! Mnogo delavcev bo stalo na trgu in nihče jih ne bo najel?!
Berem
Razmišljam
Razmislek v #Pomislim se dotika ene najglobljih in najbolj skrb vzbujajočih dilem sodobnega časa: kako ohraniti človekovo dostojanstvo, ko pa delo – ki je tisočletja veljalo za njegov glavni vir – postaja družbeno in tehnološko ogroženo.
Iz Jezusove prilike je razvidno zaporedje darov:
- Prvi dar je, da te nekdo pokliče v vinograd. Človek ni več nekdo, ki »ves dan postopa brez dela«, ampak nekdo, ki je potreben, vključen, poslan.
- Drugi dar je plačilo. Ta zagotovi življenje. Toda gospodar zadnjim ne da samo denarja; najprej jim da možnost, da tudi oni pripadajo vinogradu.
Če bo UI res povzročila, da bo človeškega dela bistveno manj, bi se lahko znašli v družbi, v kateri bo potrebno rešiti drugi problem — plačilo. Z različnimi oblikami socialne države, univerzalnim temeljnim dohodkom, delitvijo produktivnosti itd. bi lahko človeku zagotovili sredstva za življenje.
Toda ostane globlji problem: Kaj pa vinograd? Človek lahko prejema »denarij« (plačilo) in vendar ves dan stoji na trgu, ker ga nihče ne potrebuje.
In to je precej drugačna vrsta revščine.
»Nihče nas ni najel« To je eden najbolj pretresljivih stavkov prilike: gospodar vpraša: »Zakaj postajate tukaj ves dan brez dela?« Odgovorijo: »Ker nas nihče ni najel.«
Ne rečejo: tega ne znamo. Ne rečejo: ker nočemo delati. Ampak: nihče nas ni poklical.
V svetu UI bi ta stavek lahko dobil novo težo. Predstavljajmo si družbo, v kateri stroji ustvarijo dovolj hrane, izdelkov, programske opreme, prevozov, administracije … človek pa reče: »Nihče me ne potrebuje.«
Materialno je morda preskrbljen. Eksistencialno pa je lahko strašno reven.
Krščansko gledano delo človeku ne daje temeljnega dostojanstva. Če bi ga dajalo delo, bi brezposelni, otrok, težko bolan človek ali ostareli imeli manj dostojanstva. Človekovo dostojanstvo je pred delom: izvira iz tega, kdo je pred Bogom.
Toda delo človeku omogoča nekaj drugega, kar je izredno pomembno: da svoje dostojanstvo živi kot sodelovanje, ustvarjanje in darovanje samega sebe.
Zato je razlika med: »Ni ti treba delati, ker bomo poskrbeli zate«
in »Potrebujemo te. Pojdi tudi ti v moj vinograd.« ogromna.
Morda UI razkrije nekaj, kar smo zamešali
Industrijska družba je skoraj spojila tri različne stvari: delo – zaposlitev – dohodek. Toda niso isto.
Mati, ki skrbi za otroka, dela, četudi ni zaposlena. Človek, ki obiskuje osamljenega starostnika, dela nekaj resničnega, četudi za to ne dobi plače. Nekdo, ki neguje vrt, vodi pevski zbor, pomaga sosedu, poučuje otroka ali skrbi za skupnost, sodeluje pri poslanstvu v »vinogradu«, čeprav trg njegovega dela morda sploh ne ovrednoti.
UI bi zato lahko povzročila paradoks: zmanjšala bi potrebo po zaposlenosti, ne pa potrebe po človeškem delu v širšem smislu.
Morda bomo celo morali ponovno odkriti staro vprašanje: Za kaj je človek poklican? — namesto modernega vprašanja: Kakšno službo imaš?
In gospodar naredi nekaj presenetljivega
V priliki je še ena podrobnost, ki se lepo povezuje s tem. Gospodar bi lahko ob petih popoldne rekel:
»Zdaj se jih pa ne splača več najemati. Še eno uro je do konca.« Z ekonomskega vidika so zadnji delavci skoraj nepotrebni.
Toda gospodar gre še enkrat na trg. In ko jih najde, jih ne vpraša po produktivnosti, izobrazbi ali razlogu, zakaj jih doslej nihče ni izbral. Reče: »Pojdite tudi vi v vinograd.«
To omogoča zelo lepo sporočilo prilike: gospodarju očitno ni pomemben samo pridelek. Če bi bil cilj zgolj čim učinkoviteje obrati vinograd, bi bilo pozno najemanje precej nenavadno (neproduktivno).
Pomemben mu je človek, ki še vedno stoji zunaj.
In ravno tu bi lahko bila krščanska kritika prihodnje družbe z UI.
Vprašanje ne bi smelo biti samo: Kako bomo razdelili bogastvo, ki ga bodo ustvarjali stroji?
ampak tudi: Kako bomo uredili svet, v katerem bo vsak človek še lahko slišal: »Tudi ti pojdi v vinograd«?
To pomeni ustvarjati oblike resničnega sodelovanja, odgovornosti, služenja, skrbi, ustvarjalnosti in skupnosti, tudi če za njih v klasičnem gospodarstvu ne bo več velikega povpraševanja.
In tu je še globlja možnost razlage te prilike. Vinograd navsezadnje ni trg dela. Vinograd je Božje kraljestvo. Zato človeka niti najnaprednejša UI ne more napraviti odvečnega v smislu, o katerem govori prilika. Bog človeka ne kliče zato, ker bi mu primanjkovalo delovne sile.
Bog bi lahko svoj »vinograd« uredil brez nas. Pa vendar kliče človeka.
Zato je prvi dar klica pravzaprav še večji, kot je opisan v #Pomislim: »Pojdi tudi ti v vinograd« pomeni: želim, da sodeluješ pri nečem, kar je moje. Želim te zraven.
In zato bi prebrani odlomek v dobi umetne inteligence lahko dobil skoraj preroški pomen. Najhujša prihodnost morda ni tista, v kateri ljudje ne bodo imeli službe. Najhujša bi bila tista, v kateri bi človeku zagotovili plačilo, obenem pa bi mu družba sporočala: »Pravzaprav te ne potrebujemo več.«
Evangelij pa odgovarja: »Pojdi tudi ti v moj vinograd.«
To precej spremeni tudi vprašanje, kaj bi morala Cerkev ponuditi v takšni prihodnosti. Ne samo pomoč ljudem brez zaposlitve, ampak prostor poklicanosti — kraj, kjer človek lahko odkrije, da njegova vrednost ni odvisna od njegove tržne produktivnosti in da kljub temu ostaja nekdo, ki je poklican k resničnemu delu: k odnosu, skrbi, ustvarjanju, služenju in soustvarjanju sveta.
Opomba: Pri razmišljanju mi je pomagala UI.
H koreninam
1. Božja dobrota presega človeško pravičnost Gospodar ni krivičen, ko zadnjim delavcem plača enako kot prvim – ravna z veliko darežljivostjo, ki presega zaslužek. Bog ne meri svoje ljubezni po naših zaslugah ali “delovnih urah”, temveč jo podarja iz čiste dobrote. To nas vabi, da se veselimo Božje radodarnosti tudi do drugih, namesto da bi jo primerjali s svojo.
2. Nevarnost zavisti in godrnjanja Prvi delavci ne trpijo krivice – dobili so točno to, za kar so se dogovorili. Njihova nejevolja izvira iz primerjanja s tem, kar so prejeli drugi. Gospodarjevo vprašanje “Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?” razkriva, da je zavist tista, ki kvari veselje nad prejetim darom. Odlomek nas kliče, naj se osvobodimo primerjanja in namesto tega hvaležno sprejemamo Božje darove.
3. Vsak je poklican, ne glede na čas klica Delavci, najeti ob različnih urah dneva, simbolizirajo ljudi, ki v Božje kraljestvo vstopijo v različnih življenjskih obdobjih – nekateri zgodaj, drugi pozno. Vsi so enako dragoceni in deležni iste milosti. To je spodbuda, da nikoli ni prepozno za odziv na Božji klic, in hkrati opomin tistim, ki so “od začetka”, naj se veselijo, ko se jim pridružijo tudi drugi.
Za današnji čas
Prenehaj primerjati svoje življenje z drugimi V svetu socialnih omrežij in nenehnega merjenja uspeha z drugimi ta prilika udari naravnost v srce. Sodobni človek nenehno gleda, koliko imajo drugi, kaj so dosegli, kako “hitro” so prišli do cilja – in v tem izgublja veselje nad tistim, kar je sam prejel. Sporočilo: tvoja vrednost in tvoj dar nista odvisna od tega, koliko imajo drugi.
Nikoli nisi “prepozen” ali “preveč izgubljen” Sodobni človek se pogosto počuti izključenega – prestar, preveč zaznamovan s preteklostjo, preveč oddaljen od vere ali smisla, da bi se še lahko “vključil”. Delavci ob enajsti uri so simbol vseh, ki mislijo, da je zanje že prepozno. Sporočilo je jasno: dokler je dan, obstaja povabilo, in Bog (ali smisel, dobrota, sprememba) sprejema tudi tistega, ki pride zadnji.
Uspeh ni nagrada za “več urni trud”, ampak sad odnosa V storilnostni kulturi, kjer se vrednost človeka meri po produktivnosti, urah dela in dosežkih, ta prilika ruši logiko “kdor več dela, več zasluži”. Gospodar ne plačuje po opravljenem delu, temveč iz odnosa in dobrote. Sporočilo današnjemu, izčrpanemu, storilnostno naravnanemu človeku: tvoja vrednost ni enaka tvoji produktivnosti.
Za iskalce smisla
1. Smisel se ne meri z zunanjimi merili uspeha Iskalec smisla pogosto misli, da bo smisel našel takrat, ko bo dovolj dosegel, ustvaril ali si zaslužil. Prilika kaže nasprotno: smisel ni nagrada za količino opravljenega dela, temveč izhaja iz odnosa – iz tega, da si povabljen, sprejet, videni. To je osvobajajoče sporočilo za tiste, ki smisel iščejo z dosežki in izgorevajo na poti.
2. Vsak trenutek vstopa je pravi trenutek Iskalec pogosto čuti pritisk, da je “zamudil” – da bi moral smisel najti prej, mlajši, hitreje. Delavci, najeti ob enajsti uri, so dokaz, da vstop v smiselno življenje ni vezan na uro dneva. Pot iskanja sama po sebi ni izguba časa, tudi če je dolga in negotova.
3. Biti opažen v svoji negotovosti je začetek smisla Zadnji delavci stojijo na trgu brez cilja – “ker nas nihče ni najel.” To je natančna slika iskalca smisla: stanje čakanja, negotovosti, brezciljnosti. A prav v tem stanju pride povabilo. Sporočilo je, da smisel pogosto ne pride, ko ga aktivno “zaslužimo”, temveč ko smo pripravljeni biti poklicani – tudi sredi lastne izgubljenosti.
4. Primerjanje ubija smisel, ki si ga že našel Prvi delavci imajo delo, plačilo, jasnost – a jim vse to pokvari primerjava z drugimi. To je opomin iskalcu: tudi ko najdeš smisel, ga lahko izgubiš, če ga začneš meriti glede na to, kaj imajo ali doživljajo drugi.
5. Smisel vinograda je v tem, da si del njega – ne v tem, koliko si prispeval Iskalec smisla pogosto sprašuje “kaj moram narediti, da bo moje življenje imelo smisel?” Prilika obrne vprašanje: smisel ni samo v merjenju prispevka in plačila, temveč predvsem v tem, da si sploh del zgodbe, ki presega tebe .
Otrokom, vnukom
Prilika o delavcih v vinogradu
Jezus pripoveduje o gospodarju, ki je ves dan vabil ljudi, naj pridejo delat v njegov vinograd. Nekateri so začeli zgodaj zjutraj, drugi šele pozneje, nekateri pa čisto proti večeru. Na koncu je gospodar vsem dal enako plačilo.
Tisti, ki so delali ves dan, so se jezili: »Mi smo delali veliko dlje!« Toda gospodar jim je odgovoril, da jim ni storil krivice in da želi biti do drugih dober in radodaren.
Kaj nam Jezus želi povedati?
Bog ima rad vsakega človeka. Vesel je vsakega, ki pride k njemu – tudi če pride pozneje. Njegove ljubezni si ne zaslužimo s tem, da smo boljši od drugih. Bog jo daje kot dar.
Ali se znam veseliti, ko je Bog dober tudi do nekoga drugega?
Mali kviz
- Kam je gospodar povabil delavce?
a) V šolo
b) V vinograd
c) Na igrišče - Kdaj so delavci začeli delati?
a) Vsi ob istem času
b) Nekateri zjutraj, drugi pa pozneje
c) Vsi zvečer - Kaj je gospodar dal delavcem ob koncu dneva?
a) Plačilo
b) Igrače
c) Hrano - Zakaj so bili nekateri delavci nezadovoljni?
a) Ker niso smeli domov
b) Ker so vsi dobili enako plačilo, čeprav so nekateri delali dlje
c) Ker je začelo deževati - Kaj nas Jezus s to priliko uči o Bogu?
a) Bog ima rad samo najbolj pridne.
b) Bog je dober in radodaren do vseh tistih, ki delajo dobro.
c) Bog gleda samo na to, koliko smo naredili. - Kam je gospodar povabil delavce?
a) V šolo
b) V vinograd ✅
c) Na igrišče - Kdaj so delavci začeli delati?
a) Vsi ob istem času
b) Nekateri zjutraj, drugi pa pozneje ✅
c) Vsi zvečer - Kaj je gospodar dal delavcem ob koncu dneva?
a) Plačilo ✅
b) Igrače
c) Hrano - Zakaj so bili nekateri delavci nezadovoljni?
a) Ker niso smeli domov
b) Ker so vsi dobili enako plačilo, čeprav so nekateri delali dlje ✅
c) Ker je začelo deževati - Kaj nas Jezus s to priliko uči o Bogu?
a) Bog ima rad samo najbolj pridne.
b) Bog je dober in radodaren do vseh. ✅
c) Bog gleda samo na to, koliko smo naredili. - Kaj nas Jezus s to priliko uči o Bogu?
a) Bog ima rad samo najbolj pridne.
b) Bog je dober in radodaren do vseh tistih, ki delajo dobro.. ✅
c) Bog gleda samo na to, koliko smo naredili.
Preden nadaljujem
Že to, da si poklican živeti in ljubiti, je tvoja največja nagrada.