Pomislim
V Jezusovi priliki o neusmiljenem služabniku piše: “Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.” Skupnosti ni bilo vseeno, kaj se je zgodilo. Ali so kot skupnost ravnali prav?
Berem
Razmišljam
Vprašanje o ravnanju tovarišev (skupnosti) v priliki o neusmiljenem služabniku se dotika bistva krščanskega občestva ter razmerja med pravičnostjo, sočutjem in odgovornostjo.
Skupnost je ravnala prav. Njihov odziv je eden izmed bistvenih poudarkov prilike.
Čut za pravičnost in sočutje do žrtve: Soslužabniki se niso odzvali iz škodoželjnosti ali privoščljivosti do prvega služabnika, ampak iz globoke žalosti (“zelo so se razžalostili”). Ta žalost izvira iz sočutja do soslužabnika, ki je bil zaradi majhnega dolga vržen v ječo, ter iz zgražanja nad krivico.
Neustreznost pasivnosti: Če bi skupnost molčala, bi s tem tiho odobrila nasilje in neusmiljenost. Krščanska skupnost ni pozvana k brezbrižnosti do krivic, ki se dogajajo med njenimi člani.
Iskanje prave avtoritete: Soslužabniki niso vzeli pravice v svoje roke, niso vrnili nasilja z nasiljem niti niso širili govoric. Zadevo so predali gospodarju – tistemu, ki ima edini avtoriteto in moč, da vzpostavi pravičnost in mir.
Varovanje občestva pred dvoličnostjo: Prvi služabnik je prejel nepredstavljivo milost (odpuščen mu je bil ogromen dolg), a je sam zavrnil izkazati minimalno milost drugemu. Skupnost je s svojim dejanjem razkrila to dvoličnost, ki razjeda medsebojne odnose in zaupanje.
Prilika sporoča, da iskreno odpuščanje ne pomeni mižanja pred nepravičnostjo ali zatiranjem. Odpuščanje in prizadevanje za pravičnost v skupnosti hodita z roko v roki.
H koreninam
1. Odpuščanje nima omejitve
Peter sprašuje, kolikokrat naj odpusti, Jezus pa mu odgovori: »Ne do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« S tem ne določa številke, temveč poudarja, da kristjanovo odpuščanje ne sme biti omejeno z natančnim štetjem. Kdor je deležen Božjega usmiljenja, je poklican, da ga znova in znova podarja drugim.
Spomin na prejeto usmiljenje
Služabniku je gospodar odpustil neizmerno velik dolg, vendar sam ni bil pripravljen odpustiti majhnega dolga svojemu soslužabniku. Njegova največja težava ni bila le neusmiljenost, ampak tudi to, da je pozabil na usmiljenje, ki ga je sam prejel. Tudi mi smo vsak dan deležni Božjega odpuščanja, zato naj nas hvaležen spomin na Božje usmiljenje spodbuja, da bomo usmiljeni do drugih.
Odpuščanje mora prihajati iz srca
Jezus ne govori samo o zunanjih besedah ali navideznem odpuščanju, ampak o odpuščanju »iz srca«. To ne pomeni, da moramo zanikati krivico ali dovoliti, da nas kdo še naprej ponižuje. Pomeni pa, da se odpovemo maščevanju, izročimo sodbo Bogu in si prizadevamo za dobro drugega. Odpuščanje je temelj občestva in znamenje, da Božje usmiljenje resnično sprejemamo.
Za današnji čas
Neomejena pripravljenost na opuščanje zamere Število »sedemdesetkrat sedemkrat« ni matematični izračun, temveč simbol neomejenosti. Odpuščanje in opuščanje zamere v vsakdanjem življenju nista enkratno dejanje ali trgovina, temveč trajna naravnanost. Gojenje zamere ali nenehno preštevanje tujih napak dolgoročno najbolj obremenjuje tistega, ki jo nosi v sebi.
Prepoznavanje nesorazmerja v odnosih Prilika s kontrastom med ogromnim dolgom (10.000 talentov) in drobižem (100 denarjev) opozarja na človeško nagnjenost k dvojnim merilom. Od drugih pogosto pričakujemo razumevanje, potrpežljivost in druge priložnosti za lastne spodrsljaje, medtem ko smo do napak drugih izjemno strogi in neprizanesljivi. Iskren odnos zahteva enako mero prizanesljivosti do okolice, kot jo pričakujemo zase.
Sočutje kot družbena odgovornost Zgodba jasno pokaže, da je prejeta dobrota ali prizanesljivost odgovornost, ki jo je treba širiti naprej. Ko človek doživi razumevanje ali novo priložnost – najsi bo v družini, na delovnem mestu ali v družbi –, je spodbujen, da enak odnos prenese na sočloveka. Usmerjenost zgolj v lastne pravice brez občutka za sočutje uničuje medčloveške vezi in ustvarja okolje brezupnega obračunavanja.
Iskalcem
Neodpuščanje je oblika samozastrupitve in izgube svobode: V zgodbi neusmiljeni služabnik na koncu pristane v ječi. To je izjemno močna metafora za notranje stanje človeka, ki goji zamero. Ko nočemo odpustiti ali izpustiti preteklih krivic, same sebe zapremo v mentalno ječo preteklih dogodkov. Zamere, obtoževanje in maščevalnost nas vežejo na tistega, ki nam je prizadejal škodo. Odpuščanje zato ni usluga drugemu, ampak edina pot do lastne čustvene svobode in notranjega miru.
Sprevideti moramo lastno privilegiranost in krog empatije: Kralj v zgodbi odpusti nepredstavljiv dolg, ki ga služabnik nikoli ne bi mogel odplačati. V sekularnem jeziku je to opomnik, da nihče od nas ni “samorastnik”. Vsi živimo od stvari, ki si jih nismo zaslužili ali prigarali sami: od toleranc in potrpežljivosti, ki so nam jih izkazali starši, prijatelji in partnerji, do družbenih pogojev ali naklonjenosti usode. Ko se zavedamo, koliko potrpežljivosti in napak je svet že odpisal nam, postane neizmerno težje biti neusmiljen in malenkosten do napak drugih.
Etika zahteva doslednost – ne moreš zahtevati tistega, česar nisi pripravljen dati: Glavni problem služabnika je njegova popolna dvoličnost: zase zlahka sprejme milost in potrpežljivost, do drugega pa nastopi s pozicije absolutne moči in pravice. Za iskalca smisla je to neposreden poziv k etični integriteti. Če v življenju pričakujemo razumevanje, odpuščanje, toleranco in drugo priložnost od sodelavcev, partnerjev ali družbe, moramo biti prvi, ki smo to pripravljeni ponuditi drugim.
Otrokom, vnukom
Odpuščam
Jezus danes govori o odpuščanju. Peter ga vpraša, kolikokrat mora odpustiti človeku, ki ga prizadene. Jezus mu odgovori: »Sedemdesetkrat sedemkrat.« S tem ne želi, da štejemo do 490, ampak nam pove, naj bomo vedno pripravljeni odpustiti.
Nato Jezus pove zgodbo o služabniku, ki mu je kralj odpustil ogromen dolg. Toda ta isti služabnik ni hotel odpustiti prijatelju, ki mu je dolgoval veliko manj. Jezus nas s tem uči: če smo sami deležni odpuščanja in usmiljenja, naj ju podarjamo tudi drugim.
»Bog mi odpušča in mi daje novo priložnost. Tudi jaz lahko odpustim drugemu in mu dam novo priložnost.«
Mali kviz
- Kaj je Peter vprašal Jezusa?
a) Kolikokrat naj moli?
b) Kolikokrat naj odpusti svojemu bratu?
c) Kolikokrat naj pomaga prijatelju? - Kaj je Jezus odgovoril Petru?
a) Odpusti samo enkrat.
b) Odpusti do sedemkrat.
c) Odpusti sedemdesetkrat sedemkrat. - Kaj je kralj naredil služabniku, ki mu ni mogel vrniti velikega dolga?
a) Odpustil mu je dolg.
b) Dal mu je še več denarja.
c) Poslal ga je domov po denar. - Kako je služabnik ravnal s soslužabnikom, ki mu je dolgoval denar?
a) Tudi on mu je odpustil dolg.
b) Ni mu hotel odpustiti in ga je dal vreči v ječo.
c) Povabil ga je na večerjo. - Kaj nas Jezus s to zgodbo predvsem uči?
a) Da moramo vedno šteti, kolikokrat smo odpustili.
b) Da je najpomembneje, da nam nihče ničesar ne dolguje.
c) Da naj iz srca odpuščamo drugim, kakor je tudi nam odpuščeno.
- Kaj je Peter vprašal Jezusa?
a) Kolikokrat naj moli?
b) Kolikokrat naj odpusti svojemu bratu? ✅
c) Kolikokrat naj pomaga prijatelju? - Kaj je Jezus odgovoril Petru?
a) Odpusti samo enkrat.
b) Odpusti do sedemkrat.
c) Odpusti sedemdesetkrat sedemkrat. ✅ - Kaj je kralj naredil služabniku, ki mu ni mogel vrniti velikega dolga?
a) Odpustil mu je dolg. ✅
b) Dal mu je še več denarja.
c) Poslal ga je domov po denar. - Kako je služabnik ravnal s soslužabnikom, ki mu je dolgoval denar?
a) Tudi on mu je odpustil dolg.
b) Ni mu hotel odpustiti in ga je dal vreči v ječo. ✅
c) Povabil ga je na večerjo. - Kaj nas Jezus s to zgodbo predvsem uči?
a) Da moramo vedno šteti, kolikokrat smo odpustili.
b) Da je najpomembneje, da nam nihče ničesar ne dolguje.
c) Da naj iz srca odpuščamo drugim, kakor je tudi nam odpuščeno. ✅
Preden nadaljujem
Ko odpustim, ne spremenim le odnosa do drugega – tudi v svojem srcu naredim prostor za mir.