Torek, 26. maj 2026

Pomislim

Jezus je rekel: “Nikogar ni, ki bi zapustil hišo … ali njive zaradi mene in zaradi evangelija in bi ne prejel stokrat toliko: zdaj v tem življenju hiš in … in njiv, …” A ni to paradoks? Kaj je Jezus mislil s to obljubo?

Berem

Tisti čas je začel Peter govoriti Jezusu: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive zaradi mene in zaradi evangelija in bi ne prejel stokrat toliko: zdaj v tem življenju hiš in bratov in sester in mater in otrok in njiv, sredi preganjanja, v prihodnjem veku pa večnega življenja. Mnogi prvi pa bodo poslednji in poslednji prvi.«  (Mr 10,28-31)

Razmišljam

Jezus ne obljublja le duhovnih dobrin (kot so mir, ljubezen, milost), ampak dobesedno omenja hiše in njive – materialno resničnost, hrano, varnost, prostor pod soncem.

Očitno Bog ni sovražnik našega zemeljskega blagostanja (kar pogosto mislimo).  Krščanstvo ni beg iz tega sveta. Ko človek Boga postavi na prvo mesto, ne postane siromak, ampak dobi dar, da lahko v materialnih stvareh uživa na popolnoma nov, svoboden način.

Dokler krčevito grabimo »svojo« hišo in »svojo« njivo, nas te stvari posedujejo in nas je strah, da jih bomo izgubili. Ko pa jih duhovno »zapustimo« (izpustimo navezanost nanje) in rečemo: »Gospod, vse to je tvoje, jaz sem le upravitelj,« se zgodi čudež. Svet okoli sebe začnemo doživljati kot dom (stokrat več hiš) in stvarstvo kot dar (stokrat več njiv).

H koreninam

Resnična svoboda se začne z »zapustiti«

Petrova izjava »Glej, mi smo vse zapustili…« izraža človeško potrebo po gotovosti, a Jezus jo takoj preusmeri v globlji pomen. Krščanstvo zahteva radikalno nenavezanost.

  • Zapustiti hišo, družino ali njive ne pomeni zavrženja teh darov, temveč osvoboditev srca.

  • Ko človek izpusti tisto, kar mu daje lažni občutek varnosti, naredi prostor za Boga. To je tveganje vere, ki pa edino prinaša resnično duhovno svobodo.

Božja matematika: Stokratna povračilnost sredi preizkušenj

Jezus obljublja, da nihče ne bo ostal prikrajšan. Njegov odgovor prinaša paradoks, ki je ključen za duhovno življenje:

  • Nova družina in skupnost: Kdor zapusti svoje, v Cerkvi (skupnosti vernikov) prejme stokrat več bratov, sester in mater.

  • Realnost preganjanja: Jezus ne olepšuje resničnosti; obljublja stokratno plačilo, a dodaja »sredi preganjanja«. Duhovno življenje ni pot brez težav, ampak pot, kjer sta Božja tolažba in milost vedno močnejši od zunanjih stisk. Končni cilj pa ostaja neskončen: večno življenje.

Obrat človeške logike (Božja pravičnost)

Sklepni stavek »Mnogi prvi pa bodo poslednji in poslednji prvi« popolnoma sesuje človeška merila uspeha in ugleda.

  • V Božjih očeh zunanji status, količina opravljenega dela ali človeške zasluge ne štejejo nič brez ponižnosti.

  • Prvi so tisti, ki se imajo pred Bogom za zadnje, ki se ne ponašajo s svojim »odpovedovanjem« (kot je sprva morda poskusil Peter), ampak vse prejemajo kot dar. Božje kraljestvo deluje na zakonu ljubezni in milosti, ne pa na zakonu zaslužkarstva.

Za današnji čas

Izstop iz tekme za »imeti« v svobodo »biti« (Sodobni odmik)

V današnjem svetu nas družba nenehno prepričuje, da je naša vrednost odvisna od tega, koliko stvari si lastimo, kakšen status imamo in kako uspešni smo videti na družbenih omrežjih.

Jezusovo vabilo k »zapuščanju« nas danes kliče k duhovnemu razstrupljanju. To pomeni zavestno odlaganje tistega, kar nas zasužnjuje: pretirane skrbi za materialno varnost, odvisnosti od potrditve drugih in nenehno hitenje. Ko znamo nekaj »izpustiti« (telefon, potrebo po nadzoru, nakupovanje), šele zadihamo v svobodi in damo prostor odnosom, miru in Bogu.

Iskanje pristne skupnosti sredi sodobnih »preganjanj« (Povezanost v odtujenosti)

Živimo v paradoksu: nikoli nismo bili tehnološko bolj povezani in hkrati nikoli bolj osamljeni. »Preganjanja« današnjega časa pogosto niso fizična, ampak psihična in duhovna – tesnoba, izgorelost, občutek nesmisla in pritisk, da moramo biti popolni.

Ko se zaradi svojih vrednot, vere ali preproste človeške dobrote počutimo izolirane, nam Jezus obljublja »stokrat več hiš in bratov«. To nas spodbuja, da ustvarjamo in iščemo pristne, globoke skupnosti (v družini, župniji ali med prijatelji), kjer si upamo biti ranljivi. Božje plačilo danes se uresničuje skozi ljudi, ki nam v stiski ponudijo varno zavetje in oporo.

Merilo srca namesto merila produktivnosti (Resnična vrednost)

Naš čas časti tiste, ki so »prvi«: najglasnejše, najvplivnejše, tiste na vrhu hierarhije ali tiste, ki največ ustvarijo. Če ne delaš in ne napreduješ, hitro dobiš občutek, da si »poslednji«.

Stavek »poslednji bodo prvi« je veliko olajšanje za sodobnega človeka. Bogu ni mar za tvoj življenjepis (CV), tvoj bančni račun ali to, kako popolno je tvoje življenje na zunaj. Bog gleda skrito zvestobo, tiho potrpežljivost, skrb za bolnega sorodnika ali iskreno opravičilo. Ta obrat logike nas uči, da se razbremenimo pritiska popolnosti in začnemo ceniti majhna, očem skrita dejanja ljubezni, ki imajo v Božjih očeh večno vrednost.

Otrokom, vnukom

  • Jezus ni pozabljiv: Kadar z nekom deliš svojo igračo ali čas, se ti morda zdi, da si nekaj izgubil. A Jezus obljublja, da ti bo povrnil z veliko večjim veseljem in novimi prijatelji.

  • Božja velika družina: Ko hodimo z Jezusom, nikoli nismo sami. Vsi dobri ljudje okoli nas postanejo kot naši bratje in sestre.

  • Največji zaklad: Najpomembnejše stvari (kot so ljubezen, dobrota in prijateljstvo z Jezusom) se ne dajo kupiti z denarjem, trajajo pa večno!

Preden nadaljujem

Božja matematika je drugačna od naše: ko nekaj izpustiš iz rok, ne ostaneš praznih rok, ampak šele narediš prostor za tisto, kar te bo resnično napolnilo.