Pomislim
Jezus je v shodnici v Nazaretu bral Sveto pismo. Končal je z odlomkom iz preroka Izaija, nato pa “je knjigo zaprl, jo dal služabniku in sédel.” Vsi v shodnici so nepremično strmeli vanj. Kaj so v tistem trenutku tišine – še preden je sploh karkoli rekel – razumeli iz njegovih kretenj?
Berem
Razmišljam
Evangelij neposredno opisuje le Jezusova dejanja, ne pove pa, kaj so poslušalci iz njih natančno sklepali. Zato lahko njihov odziv razlagamo na podlagi takratne prakse v sinagogah in nadaljevanja pripovedi, vendar je treba nekatere razlage razumeti kot verjetne oziroma simbolne, ne kot popolnoma dokazana zgodovinska dejstva.
Sprememba ritma: dogaja se nekaj nevsakdanjega
Jezus je prebral izjemno močan mesijanski odlomek iz Izaije. Nato je zvitek zaprl, ga vrnil služabniku in sedel. Ta sprememba dejanja je ustvarila napetost in pričakovanje. Poslušalci so vedeli, da bo po branju sledila razlaga, niso pa še vedeli, kakšen pomen bo Jezus pripisal prebranemu besedilu.
Jezus je pri branju končal pri besedah o »letu Gospodove milosti«. V primerjavi z besedilom iz preroka Izaija ni nadaljeval z besedami o »dnevu maščevanja našega Boga«. Zato lahko domnevamo, da je bila njegova prekinitev branja ravno na tej točki pomembna: poudaril je čas Božje milosti in odrešenja, ki se je začel uresničevati z njegovim prihodom.
Vendar ni verjetno, da je Jezus dramatično prekinil stavek. Evangelij preprosto pravi, da je zvitek zaprl in ga vrnil služabniku. Pomen njegovega dejanja postane jasen šele, ko pove:
“Danes se je to pismo spolnilo, kakor ste slišali.”
Sedenje kot drža učitelja
V judovskem okolju so Sveto pismo običajno brali stoje, razlagati pa sede. Jezus je torej s sedenjem zavzel držo učitelja in nakazal, da bo zdaj razložil prebrano. Sinagoga je bila prostor molitve, branja Svetega pisma in poučevanja; pri branju ali nagovoru je lahko sodeloval tudi obiskovalec.
Toda Jezus ni nastopil samo kot eden izmed učiteljev ali vaški učenjak. Njegova razlaga je presegla običajno razlago prerokbe. Ni rekel, da se bo Izaijeva prerokba nekoč v prihodnosti izpolnila, ampak:
“Danes se je to pismo spolnilo, kakor ste slišali.”
S tem je razodel, da se prerokba izpolnjuje v njem. On je Maziljenec, na katerem počiva Gospodov Duh, in on je poslan, da prinese dobro novico ubogim, osvoboditev ujetnikom, vid slepim in svobodo zatiranim.
Sedenje je torej lahko pomenilo, da Jezus prevzema učiteljsko držo. Polni pomen njegove avtoritete je razodel z besedami in s svojim poznejšim delovanjem.
Vsa pozornost je usmerjena k Jezusu
Ko je Jezus zvitek vrnil služabniku in sedel, je bila pozornost vseh usmerjena k njemu. Evangelist pravi: »Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj.«
To pomeni, da so poslušalci pričakovali razlago. Čakali so, kaj bo povedal o prebranem Izaijevem besedilu.
Seveda pa ne moremo trditi, da je Jezus s tem, ko je zvitek vrnil, sporočil: »Zdaj glejte mene.« Jezus sebe ne postavlja nasproti Svetemu pismu. Prav nasprotno: on je tisti, v katerem se Sveto pismo izpolnjuje. Zvitek je bil vrnjen, vendar je bila njegova vsebina zdaj razložena v luči Jezusove osebe.
Lahko bi rekli: Ko je Jezus zvitek vrnil in sedel, je pozornost skupnosti usmeril k razlagi prebranega. Njegova razlaga pa je razodela, da se preroška beseda izpolnjuje v njegovi osebi.
Pričakovanje: »Ali se to nanaša nanj?«
Prisotni so poznali vsebino Izaijevega odlomka. Šlo je za obljubo Božjega maziljenca, ki bo prinesel odrešenje ubogim, osvoboditev ujetnikom in leto Gospodove milosti. Zato so lahko slutili, da Jezus pripravlja nekaj pomembnega. Morda so se spraševali:
»Ali bo ta človek, ki ga poznamo od otroštva, povedal, da se ta prerokba nanaša nanj?«
Toda tega iz njegovih kretenj niso mogli z gotovostjo vedeti. Njegova gesta je ustvarila pričakovanje, Jezusove besede pa so prinesle razodetje: “Danes se je to pismo spolnilo, kakor ste slišali.”
Tišina je bila torej trenutek pričakovanja, v katerem je Jezus prešel od branja prerokbe k njenemu dokončnemu razkritju.
Resnični pomen tišine
V kratkem premoru med zaprtjem zvitka in Jezusovimi prvimi besedami so poslušalci čakali na razlago Božje besede. Toda Jezus je storil več kot to: pokazal je, da je on sam središče izpolnitve prerokbe.
Ne gre za nasprotje med preteklostjo in sedanjostjo, kakor da bi bil zvitek samo preteklost, Jezus pa njegova zamenjava. Gre za prehod od obljube k izpolnitvi:
- Izaijeva prerokba je bila izrečena v preteklosti.
- Jezus jo je sedaj razglasil kot izpolnjeno.
- Njegova oseba je ključ, ki razodeva njen polni pomen.
Preroki so napovedovali odrešenje, Jezus pa je oznanil, da je čas odrešenja že prišel. Zato ima beseda »danes« osrednji pomen. Božja obljuba ni več samo oddaljeno pričakovanje; v Kristusu je postala navzoča stvarnost.
DODATEK: Sinagoga in njen bogoslužni okvir
V Jezusovem času je imela judovska shodnica oziroma sinagoga vlogo prostora zbiranja, molitve, branja Svetega pisma in poučevanja. Sinagoga ni bila isto kot jeruzalemski tempelj in Jezusovo nastopanje tam ni bilo tempeljsko duhovniško opravilo. Šlo je za skupnostno bogoslužje, osredotočeno na Božjo besedo in molitev.
Branje in poučevanje
Pri bogoslužju v sinagogi so brali iz Svetega pisma, nato pa je sledila razlaga. Bralec je običajno stal, učitelj pa je pogosto sedel. Evangelist Luka zato zelo natančno opiše Jezusovo gibanje: vstal je, da bi bral, nato pa sedel, da bi razlagal.
Ni pa mogoče z gotovostjo določiti vseh podrobnosti poteka v vsaki sinagogi prvega stoletja. Verjetno je bilo branje Tore osrednjega pomena, pogosto pa je sledilo tudi branje iz preroških knjig. Tudi navzočnost prevajalca v aramejščino je zgodovinsko verjetna, vendar ni mogoče dokazati, da je bil enak običaj v vsaki skupnosti.
Prav tako je bolje biti previden pri trditvi, da je imel vsak navzoči pravico do formalne razprave. Iz nadaljevanja evangelija jasno vidimo, da so se poslušalci na Jezusove besede odzvali – najprej z občudovanjem, pozneje z jezo , vendar to še ne pomeni, da je bila po vsaki razlagi predvidena uradna razprava.
Jezusovo dejanje v Nazaretu
Jezusovo dejanje lahko povzamemo tako:
- Vstal je, da bi bral – nastopil je kot oznanjevalec Božje besede.
- Prebral je mesijanski odlomek iz Izaija – predstavil je poslanstvo Maziljenca.
- Končal je pri »letu Gospodove milosti« – poudaril je čas Božjega odrešenja.
- Zvitek je zaprl in ga vrnil služabniku – zaključil je branje.
- Sedel je – zavzel je držo učitelja.
- Vse oči so bile uprte vanj – skupnost je pričakovala razlago.
- Razodel je: »Danes se je to Pismo spolnilo« – pokazal je, da se prerokba izpolnjuje v njem.
Napetost torej ni izvirala samo iz treh tihih kretenj – »zaprl, izročil, sedel« –, ampak predvsem iz povezave med njegovim branjem, njegovim sedenjem in besedami, ki so sledile.
H koreninam
Povezava s Staro zavezo
Oba lika – vdova iz Sarepte in Sirec Naáman – sta starozavezni osebnosti, ki nista pripadala izraelskemu narodu, ampak sta bila tujca oziroma pogana. Jezus ju v evangeliju uporabi kot ključna primera, da razkrije pomembno resnico o Božjem delovanju: Božja milost ni omejena na narodnost, poreklo ali zunanjo pripadnost, ampak je namenjena vsem ljudem. To pa ne pomeni, da je Izrael zavržen. Izrael ostaja ljudstvo, ki mu je Bog izročil obljube in iz katerega je po telesu izšel Kristus; Božji darovi in klic Izraelu niso preklicani.
Kdo sta bila?
Vdova iz Sarepte (1 Kr 17): V času hude lakote je prerok Elija prišel k poganski vdovi v Sarepto, sidonsko mesto. Čeprav je imela le še zadnjo pest moke in malo olja za svoj zadnji obrok s sinom, je zaupala Božji besedi, ki ji jo je posredoval prerok, in z njim delila hrano. Zaradi Božje dobrotljivosti ji moke in olja ni zmanjkalo. V njenem ravnanju lahko prepoznamo vero, zaupanje in pripravljenost, da sprejme Božji dar.
Sirec Naáman (2 Kr 5): Bil je vpliven vojskovodja sirske kraljeve vojske, vendar je zbolel za kožno boleznijo, ki jo Sveto pismo imenuje gobavost. Na prigovarjanje mlade izraelske služabnice je poiskal pomoč pri izraelskem preroku Elizeju. Ko je opustil svoj ponos in po prerokovem navodilu sedemkrat potopil svoje telo v Jordan, je bil ozdravljen. Ozdravljenje ni bilo posledica čarobne moči reke, ampak Božjega delovanja po preroški besedi. V krščanskem izročilu je Naámanovo očiščenje pogosto razumljeno tudi kot podoba očiščenja od greha in novega življenja.
Kakšna je povezava z Jezusovim sporočilom?
Jezus ju navede v shodnici v Nazaretu z zelo jasnim namenom.
Božja milost ni človeška lastnina
Jezus opomni svoje rojake, da je bilo v Izraelu v času Elija veliko vdov in v času Elizeja veliko gobavcev, vendar sta bila Božjega daru deležna prav tujca. S tem pokaže, da si nihče ne more Božje naklonjenosti prisvojiti kot pravice zaradi rojstva, porekla ali zunanje pripadnosti.
Božja milost je vedno nezaslužen Božji dar. Človek si je ne more prislužiti, lahko pa jo v veri in ponižnosti sprejme ali pa jo zaradi nevere in samozadostnosti zavrne. Cerkev uči, da Božja milost dosega vse ljudi in da Božja previdnost nikogar ne izključuje iz možnosti odrešenja.
Opozorilo pred predsodki in nevero
Nazarčani so Jezusa sprva občudovali, nato pa so se spotaknili ob njegovo domače poreklo: »Ali ni to Jožefov sin?« Mislili so, da ga poznajo, zato niso bili pripravljeni sprejeti, da po njem deluje Bog.
Z zgodbama o vdovi in Naámanu Jezus razkrije njihovo nevero in napačna pričakovanja. Ne pravi, da Bog Izraelcev ne ljubi, ampak pokaže, da pripadnost Božjemu ljudstvu brez vere in poslušnosti ne koristi. Božji dar lahko sprejme tudi človek, ki ga imajo drugi za tujca, če se na Božji klic odzove z zaupanjem.
Ponižnost in zaupanje
Vdova je bila pripravljena izročiti Bogu tisto malo, kar je imela. Naáman pa je moral opustiti svoj ponos in sprejeti preprosto prerokovo navodilo. Oba sta se morala odpreti Božjemu načinu delovanja, ki je bil drugačen od njunih pričakovanj.
Zato njuna primera vabita k veri, ki ni samo občudovanje ali besedno priznanje Boga, ampak konkretno zaupanje in poslušnost. Ponižnost ni poniževanje človeka, ampak priznanje, da je odrešenje Božji dar.
Duhovna sporočila odlomka
Uresničitev Božje obljube tukaj in zdaj – »danes«
Ko Jezus po branju Izaijeve knjige reče: »Danes se je to Pismo spolnilo,« ne govori samo o oddaljenem dogodku v prihodnosti. Razkriva, da se je Božja obljuba izpolnila v njegovi osebi in poslanstvu. On je maziljeni Mesija, ki prinaša evangelij ubogim, osvoboditev, ozdravljenje in Božjo naklonjenost.
Beseda »danes« ima zato najprej kristološki pomen: v Jezusu je Božje odrešenje že navzoče. Hkrati nas vabi, da Božje besede ne odlagamo na nedoločen jutri, ampak jo sprejmemo v svojem sedanjem življenju. Božja milost deluje tudi v našem »danes«, vendar vedno na način, ki ga določa Božja modrost.
Past domačnosti in zaprtost srca
Nazarčani so se zataknili pri vprašanju: »Ali ni to Jožefov sin?« Njihova težava ni bila samo v tem, da so Jezusa poznali, ampak v tem, da so si o njem ustvarili predstavo, ki je niso bili pripravljeni preseči.
To je opozorilo pred duhovno slepoto domačnosti. Tudi mi lahko Boga ne prepoznamo po ljudeh, besedah ali dogodkih, ki so nam preveč znani in preprosti. Človek lahko posluša Božjo besedo, vendar jo zavrne, če od Boga pričakuje samo potrditev lastnih predstav.
Univerzalnost Božje ljubezni in odprtost za vse
Z navajanjem zgodb o vdovi iz Sarepte in Sircu Naámanu Jezus pokaže, da Božja ljubezen presega človeške meje. Odrešenje je namenjeno vsem narodom, čeprav ima Izrael v zgodovini odrešenja posebno in nepreklicno mesto. Cerkev zato oznanja Kristusa vsem ljudem in je znamenje ter orodje edinosti človeškega rodu z Bogom.
To sporočilo je Nazarčane tako razjezilo, da so ga hoteli pahniti v prepad. Evangelist pa pravi, da je Jezus šel po sredi med njimi in odšel. Iz tega lahko sklepamo, da njegovo poslanstvo ni bilo ustavljeno z zavrnitvijo. Človeški bes in nasprotovanje ne moreta preprečiti izpolnitve Božjega načrta.
Sklep
Evangelist Luka nas uči, da Jezus prinaša izpolnitev Božjih obljub in odrešenje vsem ljudem. Vdova iz Sarepte in Naáman kažeta, da Božji dar sprejme tisti, ki se z vero in ponižnostjo odpre Božji besedi. Nazarčani pa opozarjajo na nevarnost domačnosti, predsodkov in samozadostnosti.
Za današnji čas
1. Ne spreglej vrednosti v tistem, kar ti je preveč domače
Nazarečani niso mogli sprejeti Jezusove modrosti samo zato, ker so ga poznali od malega kot »Jožefovega sina«. Preveč so bili ujeti v svoje predstave o njem.
Sporočilo: Pogosto spregledamo ideje, talente ali modrost ljudi okoli sebe (partnerjev, sodelavcev, otrok, sosedov) zgolj zato, ker smo jih »predalčkali«. Prav tako lahko zaradi navade prenehamo ceniti dobre stvari v svojem življenju. Ne dovoli, da ti predsodki ali domačnost zameglijo pogled na dejansko vrednost nečesa ali nekoga.
2. Dobre ideje in pomoč ne poznajo naših »taborov« ali meja
Z zgodbama o vdovi in vojskovodji odlomek opozarja, da pomoč, modrost in plemenitost pogosto pridejo od tam, od koder jih najmanj pričakujemo – od »tujcev« ali ljudi zunaj našega kroga.
Sporočilo: V današnjem polariziranem svetu hitro sedemo v svoje »mehurčke« in zavračamo tiste, ki ne mislijo kot mi. A resnica, dober svetovni nazor ali iztegnjena roka pomoči nimajo ekskluzivne lastninske pravice. Biti odprt pomeni prisluhniti in sprejeti dobro od koga koli – ne glede na njegovo ozadje, prepričanje ali pripadnost.
3. Za spremembo je potreben pogum za delovanje »danes«
Ko Jezus reče: »Danes se je to izpolnilo,« ne odlaša. Ko pa domačinom pove neprijetno resnico, ga ti nočejo poslušati in ga poskušajo utišati, a on mirno odide naprej po svoji poti.
Sporočilo: Velike spremembe, prenova ali osebna rast se ne zgodijo »nekoč v prihodnosti«, ampak z odločitvijo v sedanjem trenutku. Poleg tega pa: ko delaš to, kar je prav, ali govoriš resnico, se boš včasih soočil z odporom okolice. Ko se to zgodi, ne vstopaj v nepotrebne konflikte – imej pogum in mirno »štiri korake naprej« nadaljuj svojo pot.
Otrokom, vnukom
Jezus v domačem kraju
Jezus je prišel v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je šel v shodnico in prebral odlomek iz Svetega pisma. Ljudem je povedal, da se Božja obljuba uresničuje prav po njem. Sprva so ga občudovali, potem pa so se začeli spraševati: »Ali ni to Jožefov sin?« Težko so verjeli, da je nekdo, ki ga tako dobro poznajo, poslan od Boga. Ko jim je Jezus povedal, da je Božja ljubezen namenjena vsem ljudem, so se razjezili in ga hoteli pregnati. Jezus pa je mirno odšel svojo pot.
Sporočilo otrokom: Jezus nas uči, naj sprejmemo njega in druge z odprtim srcem, saj ima Bog rad prav vse ljudi.
Vprašanja za pogovor
- Kam je Jezus prišel in kaj je tam naredil?
- Zakaj ljudje v Nazaretu niso hoteli verjeti Jezusu?
- Kaj nam Jezus pove o tem, koga ima Bog rad?
- Zakaj so se ljudje razjezili na Jezusa?
- Kako lahko mi pokažemo, da sprejemamo in imamo radi tudi tiste, ki so drugačni od nas?
- Kam je Jezus prišel in kaj je tam naredil?
Odgovor: Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V shodnici je bral iz Svetega pisma in govoril ljudem o Bogu. - Zakaj ljudje v Nazaretu niso hoteli verjeti Jezusu?
Odgovor: Ker so ga poznali že od prej in so ga videli samo kot Jožefovega sina. Težko so verjeli, da ga je poslal Bog. - Kaj nam Jezus pove o tem, koga ima Bog rad?
Odgovor: Bog ima rad vse ljudi, ne samo tistih, ki so nam blizu ali so nam podobni. - Zakaj so se ljudje razjezili na Jezusa?
Odgovor: Ker jim ni bilo všeč, kar jim je povedal. Težko so sprejeli, da je Božja ljubezen namenjena vsem ljudem. Mislili so, da je Božja ljubezen namenjena samo Izraelcem. - Kako lahko mi pokažemo, da sprejemamo tudi tiste, ki so drugačni od nas?
Odgovor: Tako, da smo prijazni, nikogar ne izključujemo, pomagamo drug drugemu in se trudimo imeti radi vse ljudi, kakor nas uči Jezus.
Preden nadaljujem
Bodi dovolj pogumen, da sprejmeš resnico – tudi ko pride iz najbolj nepričakovanih ust.