Pomislim
Jezus pravi farizejem: “»Mojzes vam je zaradi vaše trdosrčnosti dovolil ločiti se od svojih žená, od začetka pa ni bilo tako.” Kako pa je bilo “od začetka”? Tudi v “Slava Očetu…” molimo “…kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj”?
Berem
Razmišljam
Povezava med Jezusovim stavkom o zakonu in vrstico iz molitve Slava Očetu (»kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in …«) razkriva globoko duhovno resnico o tem, kaj Sveto pismo sploh misli z besedo »začetek«.
V obeh primerih »začetek« ne pomeni le kronološkega začetka časa, ampak izvirno resnico, Božji namen in čistost, ki nista okuženi z grehom in sebičnostjo.
1. Kako je bilo »od začetka« v raju (1. in 2. poglavje Prve Mojzesove knjige)?
Ko Jezus reče »od začetka pa ni bilo tako«, poslušalce (in danes bralce) usmeri v svet pred padcem človeka. V tem »začetku« so odnosi imeli štiri ključne značilnosti:
Popolna harmonija in zaupanje: Mož in žena sta bila pred Bogom »oba naga, pa ju ni bilo sram«. To pomeni, da med njima ni bilo mask, strahu pred zavrnitvijo, skrivanja ali potrebe po obrambi. Bila sta popolnoma odprta in varna drug ob drugem.
Enakovrednost in dopolnjevanje: Ženska je ustvarjena iz moškega rebra – ne iz noge, da bi bila poteptana, in ne iz glave, da bi gospodovala, ampak iz njegovega boka, da mu je enakovredna partnerica in bližnja.
Nerazdeljena edinost (»Eno telo«): Odnos med možem in ženo ni bil pogodbena zveza dveh oseb, ampak globoka preobrazba v edinost, ki ji ne grozijo izgovori ali iskanje »izstopnih vrat«.
Odsotnost trdosrčnosti: V srcu človeka še ni bilo ponosa, zamer, nepotrpežljivosti in potrebe po premagovanju drugega.
2. Povezava z molitvijo Slava Očetu: »Kakor je bilo v začetku…«
V molitvi Slava Očetu izgovarjamo:
»Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.«
Ta »začetek« v molitvi in Jezusov »od začetka« izvirata iz iste teološke logike:
A. Začetek kot večni Božji ideal
V molitvi izpovedujemo, da so Božja slava, ljubezen in dobrota največ, kar sploh lahko “obstaja”, nekaj, kar ni mogoče preseči. Božja ljubezen je bila popolna »v začetku« (ob stvarjenju sveta), je popolna »zdaj« in bo taka »vekomaj«. Ko Jezus pravi, da »od začetka ni bilo tako«, nas opominja, da se Božje merilo ljubezni skozi čas ni spremenilo. Spremenilo se je le človeško srce.
B. Vračanje k izviru (Prenova)
Tako pri razmišljanju o zakonu kot pri molitvi gre za vračanje k izviru. Zaradi greha in človeške šibkosti (»trdosrčnosti«) v svetu nastajajo razdori, ločitve, konflikti in sebičnost. A s Kristusovim prihodom nismo več obsojeni na to trdosrčnost!
Molitev in Jezusov nauk nas vabita, da se ne sprijaznimo s stanjem zlomljenosti (»tako pač je v svetu«), ampak da v svoje odnose in življenje vsak dan znova kličemo tisto prvotno Božjo lepoto in veselje, ki sta bila prisotna »v začetku«.
Povzetek:
»Od začetka« pomeni svet, kakršnega si je zamislila Božja ljubezen – svet brez ran, zamer in ločevanja. Ko Jezus govori o začetku ali ko o njem molimo v Slava Očetu, nas spominja, da je naša prava narava ljubezen, zvestoba in edinost, ne pa zaprtost in trdosrčnost.
H koreninam
1. Vrnitev k Božjemu prvotnemu načrtu (Preskok od zakona k milosti)
Farizeji Jezusa sprašujejo o zakonodaji in pravnih izjemah (»Ali je dovoljeno …?«), Jezus pa jih usmeri nazaj k Stvarniku in prvotnem Božjem namenu. Poudari, da zvestoba in nedeljivost v zakonu nista zgolj človeška dogovora ali pravna pogodba, ampak preobrazba: »Nista več dva, ampak eno telo.« Duhovni poudarek nas vabi, da v odnosih ne iščemo zgolj izgovorov in pravic, temveč odkrivamo Božji načrt ljubezni.
2. Premagovanje »trdosrčnosti«
Ko Jezus pojasni, zakaj je Mojzes dovolil ločitveni list, izpostavi človeško trdosrčnost. Poraz odnosov, ločitve in nezvestoba pogosto izvirajo iz zaprtosti srca, ponosa ter nezmožnosti za opuščanje lastnega ega. Jezus ne postavlja zgolj strožjega pravila, ampak razkriva, da resnična zvestoba zahteva mehko, sočutno in prenovljeno srce, ki je sposobno odpuščati.
3. Skupni poklic v ljubezen (Zakon in celibat zaradi nebeškega kraljestva)
Odlomek se zaključi z odzivom učencev in Jezusovim govorom o samskosti oz. celibatu. Jezus pokaže, da imata tako zakon kot samskost zaradi nebeškega kraljestva skupni imenovalec: podaritev samega sebe. Obema stanovoma je skupno, da sta dar (»katerim je dano«) in odziv na Božji klic. Ne gre za izogibanje odgovornosti (kot so sprva mislili učenci), ampak za radikalno podaritev življenja Božji ljubezni.
Za današnji čas
1. Od kulture “uporabi in zavrzi” k trajnemu zavezništvu
Živimo v svetu hitrih rešitev, potrošništva in trenutnih občutkov, kjer se tudi odnosi pogosto obravnavajo kot nekaj, kar lahko zamenjamo, ko postane naporno. Jezusovo sporočilo nas opominja, da globoka izpolnitev in edinost ne nastaneta čez noč, ampak zahtevata zvestobo, čas in delo. Graditi odnos kot »eno telo« pomeni prehod od mentalitete »kaj lahko iz tega dobim« k zavezi »kaj lahko podarim«.
2. Zdravljenje sodobne “trdosrčnosti”
Trdosrčnost se danes izraža kot individualizem, nezmožnost poslušanja, pomanjkanje potrpežljivosti in hitro obsojanje. Ko v odnosih nastopijo krize, nas odlomek spodbuja, da namesto iskanja krivcev ali pravnih izhodov raziščemo svoje srce: kje sem postal trd, ponosen ali nepripravljen odpuščati? Preobrazba odnosov v družbi se začne z mehkobo in ponižnostjo posameznikov.
3. Vsak življenjski stan je priložnost za podarjanje
V svetu, ki uspeh pogosto meri s samostojnostjo, užitkom ali svobodo brez obveznosti, Jezus ponuja drugačno logiko: življenje dobi smisel takrat, ko ga podarimo. Ne glede na to, ali je človek poročen, samski po spletu okoliščin ali pa živi samskost iz duhovnih razlogov (zaradi nebeškega kraljestva) – noben stan ni manj vreden. Vsak je klic k pristni ljubezni, služenju in presegavanju lastnega ega.
Otrokom, vnukom
Ljubezen, zvestoba in obljuba
Nekateri ljudje so Jezusa spraševali o zakonu in ločitvi. Jezus jim je povedal, da je Bog ustvaril moža in ženo, da bi se imela rada, si bila zvesta in si pomagala skozi življenje.
Jezus nas uči, da prava ljubezen ni samo lep občutek. Pomeni tudi zvestobo, spoštovanje, potrpežljivost in skrb za drugega. Ko nekomu nekaj obljubimo, se trudimo svojo obljubo držati tudi takrat, ko ni lahko.
Jezus pove tudi, da niso vsi ljudje poklicani v zakon. Vsak človek lahko na svoj način živi v ljubezni do Boga in drugih.
Sporočilo za otroke:
💞 Prava ljubezen pomeni, da drugega spoštujemo, mu stojimo ob strani in smo mu zvesti. Bog nam pomaga, da se učimo tako ljubiti.
1. Zakon med ženo in možem je nekaj svetega in lepega
Ko se odrasla moški in ženska imata zelo rada in se odločita za poroko (in za zakonsko skupnost), jima Bog pomaga, da postaneta kot ena ekipa ali »eno telo«.
“Jezus nas uči, da je ljubezen med mamo in očetom nekaj posebnega. Ko se poročita, jima Bog da poseben blagoslov zakramenta svetega zakona, da bi si pomagala in skupaj premagovala ovire.”
“Tako kot v prijateljstvu ali pri igri, se tudi odrasli včasih skregajo ali imajo težak dan. Jezus nas uči, naj ne obupamo takoj, ampak naj se trudimo za mehkobo v srcu, si odpuščamo in si stojimo ob strani.”
Tudi če se odrasli včasih razidejo, ker ne znajo več živeti skupaj, ima Bog še vedno rad vse – mamo, očeta in otroke – in jih nikoli ne zapusti.
2. Duhovniški ali redovniški poklic
Moški in ženske, ki začutijo poseben Božji klic in se odločijo, da si ne bodo ustvarili lastne družine, ampak bodo postali »družina« za vse ljudi, gredo po poti duhovnega poklica.
Duhovniki, redovniki in redovnice se odločijo za samskost zato, ker žele vso svojo energijo, čas in molitev nameniti Bogu in vsem ljudem – da pomagajo revnim, učijo, tolažijo žalostne in skrbijo za druge. Jezus pravi, da je to poseben dar.
Kakor je poročen človek poklican, da ljubezen uresničuje v svoji družini, tako sta duhovnik ali redovnica poklicana, da to isto ljubezen prinašata drugim ljudem. Obe poti sta lepi in enako dragoceni v Božjih očeh.
3. Odločitev za “živeti sam”
a) Samski po lastni izbiri (brez duhovniškega ali redovniškega poklica)
To so ljudje, ki se zavestno odločijo, da se ne bodo poročili ali imeli svoje družine, ampak bodo živeli samsko življenje. Tako kot duhovniki ali redovnice se lahko človek odloči, da bo živel sam. Takšni ljudje imajo veliko srce in svojo ljubezen ter čas pogosto podarijo mnogim drugim – nečakom, prijateljem, bolnim ali svojemu delu, s katerim pomagajo svet narediti boljši.
b) Samski po spletu okoliščin (ki si želijo družine, a je nimajo)
To so ljudje, ki so se želeli poročiti in ustvariti družino, pa niso našli pravega življenjskega sopotnika, so doživeli izgubo ali pa jim življenjske okoliščine tega niso dopuščale.
Življenje ne gre vedno po naših načrtih, a vsak človek je dragocen in ima pomembno mesto v Božjih očeh ter v družbi.
Včasih si nekdo zelo želi imeti moža ali ženo, pa se v življenju stvari ne izidejo tako. Tudi če so zaradi tega včasih žalostni, jih ima Bog neizmerno rad. Predvsem pa niso sami – so del naše širše družine, naših skupnosti in prijateljstev, kjer jih imamo radi takšne, kot so.
Skupni poudarek: Ni pomembno, ali je nekdo poročen, duhovnik, redovnik ali redovnica, samski po izbiri ali samski po spletu okoliščin – vrednost človeka ni odvisna od njegovega stanovskega položaja, ampak od tega, koliko ljubezni nosi v srcu in kako jo deli z drugimi. Za vsakega človeka ima Bog pripravljeno posebno pot poklicanosti.
Prav je, da molimo za to, da odkrijemo pot, na katero nas kliče Bog.
Predlog vprašanj za pogovor
- Kaj pomeni, da ima Bog za vsakega človeka posebno pot oziroma poklicanost?
- Kaj je po vašem najlepše pri poklicanosti moža in žene v zakonu in družini?
- Zakaj se nekateri odločijo, da bodo svoje življenje posebej posvetili Bogu kot duhovniki, redovniki ali redovnice?
- Kako lahko človek, ki živi samsko, svoje življenje podarja Bogu in drugim ljudem?
- Kako lahko človek odkrije, na katero življenjsko pot ga kliče Bog?
- Kaj pomeni, da ima Bog za vsakega človeka posebno pot oziroma poklicanost?
– Pomeni, da ima Bog vsakega človeka rad in ga vabi, da svoje življenje živi v ljubezni.
– Nekoga lahko pokliče v zakon in družino, drugega v duhovništvo ali redovništvo, nekdo pa lahko živi samsko in svoje življenje podarja drugim.
– Pomembno je, da vsak odkriva, kako lahko s svojim življenjem ljubi Boga in ljudi. - Kaj je najlepše pri poklicanosti moža in žene v zakonu in družini?
– Da se imata rada in da sta si zvesta.
– Da drug drugemu pomagata v lepih in težkih trenutkih.
– Da skupaj ustvarjata dom in skrbita za družino.
– S svojo ljubeznijo lahko kažeta tudi nekaj Božje ljubezni do človeka. - Zakaj se nekateri odločijo svoje življenje posebej posvetiti Bogu kot duhovniki, redovniki ali redovnice?
– Ker začutijo, da jih Bog vabi, naj mu na poseben način podarijo svoje življenje.
– Duhovniki služijo Bogu in ljudem, oznanjajo evangelij ter podeljujejo zakramente.
– Redovniki in redovnice svoje življenje posvečajo molitvi, služenju Bogu in pomoči ljudem.
– Na Božji klic odgovorijo s svojim »da«. - Kako lahko človek, ki živi samsko, svoje življenje podarja Bogu in drugim ljudem?
– Tako, da svoj čas in sposobnosti uporablja za dobro drugih.
– Lahko pomaga družini, prijateljem, bolnim, osamljenim ali ljudem v stiski.
– Tudi samski človek je poklican k ljubezni in lahko živi polno, rodovitno življenje v služenju Bogu in ljudem. - Kako lahko človek odkrije, na katero življenjsko pot ga kliče Bog?
– Tako, da moli in Boga vpraša: »Kaj želiš, da naredim s svojim življenjem?«
– Da opazuje svoje darove, želje in to, pri čem lahko naredi veliko dobrega.
– Pomagajo mu lahko tudi pogovori s starši, duhovnikom, redovnico, učitelji ali drugo osebo, ki ji zaupa.
– Poklicanost pogosto odkrivamo počasi, zato je pomembno poslušati Boga, biti potrpežljiv in mu zaupati.
Preden nadaljujem
Ne dovoli, da ti vsakdanje skrbi zaprejo srce. Kjer koli si in v kakršnem koli stanu živiš – izberi ljubezen, ki ne išče sebe, ampak gradi mostove.