Pomislim
Jezus je rekel svojim učencem: “Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.” Kja to pomeni?
Berem
Razmišljam
1. Zgodovinsko in jezikovno ozadje (Kaj je to pomenilo takrat?)
V Jezusovem času sta bila pojma »zavezati« (asar) in »razvezati« (kattar) uveljavljeni strokovni izraz pri judovskih rabinih. Pomenila sta dve stvari:
Pravno in moralno presojo (dovoljeno / prepovedano): Ko je rabin nekaj »zavezal«, je pomenilo, da je določeno vedenje ali pravilo prepovedal; ko je nekaj »razvezal«, je to dovolil ali odvezal odgovornosti.
Članstvo v skupnosti (sprejem / izključitev): »Zavezati« je pomenilo nekomu izreči izobčenje ali mejo zaradi nespreobrnjenja, »razvezali« pa so nekoga, ko so ga po kesanju znova sprejeli v občestvo.
Ko Jezus uporabi te besede, učencem (in širši skupnosti) daje duhovno avtoriteto za presojo, odpuščanje in usmerjanje življenja v skupnosti.
2. Tri ravni razlage tega stavka
A. Odpuščanje grehov in sprava (Duhovni vidik)
Najbolj neposredna razlaga se nanaša na odpuščanje in spravo. To, kar se zgodi med nami na zemlji v medosebnih odnosih in v občestvu, ima neposredne posledice v Božjih očeh. Ko človek odpre svoje srce, prizna napako in se spravi z bratom (ali mu skupnost podeli odvezo), je ta vez speta ali sproščena tudi v nebesih. Odpuščanje na zemlji prinaša resnično odvezo pred Bogom.
B. Odgovornost skupnosti (Cerkve)
Jezus ne daje avtoritete posamezniku za uveljavljanje lastne volje ali samovoljno obsojanje, temveč skupnosti, ki deluje v njegovem duhu. Skupnost ima nalogo in odgovornost, da varuje resnico in ljubezen. Če se skupnost zedini v presoji (npr. pri reševanju hudih konfliktov), Bog to odločitev potrjuje. Nevarnost in odgovornost sta veliki: kar človek uniči ali ne reši na zemlji, ostane nerešeno in obremenjeno tudi duhovno.
C. Osebna svoboda ali vezanost (Psihološko-duhovni vidik)
Ta stavek velja tudi za posameznika in njegova notranja stanja:
Zavezati (ostati ujet): Če nekomu ne odpustimo, ga »zavežemo« s svojo zamerlivostjo – hkrati pa s tem “zavežemo” tudi sebe. Ostajamo ujetniki preteklosti, kar duhovno zapira nebesa (naš mir).
Razvezati (osvoboditi): Ko se med seboj spravimo, ko odpustimo in odvežemo drugega njegovega dolga, s tem sprostimo nebeški blagoslov in mir v lastno življenje.
Povzetek v enem stavku
To, kako ravnate drug z drugim na zemlji – zlasti v odpuščanju, sprejemanju in reševanju konfliktov –, ima neposredno težo v Božjih očeh in in odmev v večnosti.
H koreninam
1. Diskretnost in varovanje dostojanstva (»Med štirimi očmi«)
Jezus nas uči, kako ravnati ob konfliktih in grehu bližnjega. Prvi korak ni opravljanje, javno obsojanje ali iskanje zaveznikov, temveč osebni pogovor na štiri oči.
Cilj opomina ni prevlada ali dokazovanje lastnega prav, ampak rešitev odnosa in »pridobitev brata«.
Ljubezen do bližnjega se kaže v tem, da varujemo njegovo dostojanstvo tudi takrat, ko se zmoti.
Naslednje stopnje so, poleg osebnega pogovora, še:
- pogovor ob navzočnosti ene ali dveh prič,
- predložitev zadeve skupnosti in na koncu
- sprejetje njegove izbire.
2. Moč skupnosti in sprave (»Kar koli boste zavezali…«)
Odlomek poudarja, da odnosi v skupnosti niso le človeška stvar, ampak imajo neposreden duhovni in večnostni odmev.
Sprava, gradnja mostov in odpuščanje v skupnosti (Cerkvi) imajo božansko potrditev.
Odgovornost za edinost ni le na posamezniku, ampak na celotni skupnosti, ki je poklicana k potrpežljivemu reševanju konfliktov.
3. Živa Kristusova navzočnost v edinosti (»Kjer sta dva ali so trije…«)
Eno najbolj spodbudnih obljub najdemo na koncu tega odlomka: Jezus ni prisoten le v velikih množicah ali mogočnih zgradbah, ampak tam, kjer se ljudje povežejo v njegovem imenu.
Skupna molitev in srčna skupnost imata posebno moč, saj v njej deluje sam Kristus.
Povezanost med verniki odpira vrata Očetovemu uslišanju prošenj.
DODATEK: Katere so predlagane stopnje pridobitve brata, ki je grešil?
Jezus v odlomku predlaga zelo premišljen, postopen in sočuten proces reševanja konfliktov. Njegov cilj ni kaznovanje ali izključitev, temveč obnovitev odnosa in rešitev človeka.
Postopek poteka v štirih zaporednih stopnjah, ki postopoma širijo krog vpletenih, če prejšnji korak ne obrodi sadov:
1. Osebni pogovor med štirimi očmi
Dejanje: Pojdi neposredno k bratu in ga posvari na samem.
Namen: Varovanje dostojanstva drugega. Problem se rešuje diskretno, brez javnega sramotenja ali širjenja novic (opravljanja).
Cilj: Če te posluša, si brata pridobil in zadeva je končana.
2. Pogovor ob navzočnosti ene ali dveh prič
Dejanje: Če osebni pogovor ne uspe, vzemi s seboj še enega ali dva človeka.
Namen: Priče ne služijo za napad ali postavljanje ultimata, ampak za objektivnost. Pomagajo jasno ugotoviti dejstva (»da se vsa zadeva ugotovi«) ter prinašajo modrost in nepristranskost, ki lahko pomaga razjasniti nesporazum.
3. Predložitev zadeve skupnosti
Dejanje: Če brat ne posluša niti prič, se zadeva predloži širši skupnosti.
Namen: Skupnost ima večjo duhovno in moralno težo. Celotno občestvo poskuša bratu pomagati prepoznati napako ter ga z ljubeznijo in molitvijo pozvati k spreobrnjenju.
4. Sprejetje njegove izbire (»Naj ti bo kakor pogan ali cestninar«)
Dejanje: Če zavrne tudi skupnost, se odnos spremeni.
Namen: To ne pomeni sovraštva ali maščevanja, temveč skrajno postavljanje meje in priznanje realnosti: človek se je sam odločil izstopiti iz občestva.
Duhovni vidik: Ravnati z njim »kakor s poganom ali cestninarjem« pomeni gledati nanj kot na nekoga, ki potrebuje ponovno oznanilo in spreobrnjenje – točno tako, kot je Jezus z ljubeznijo in odprtostjo pristopal k poganom in cestninarjem, da bi jih rešil.
Za današnji čas
1. Rešuj spora neposredno, ne za hrbtom
V svetu družbenih omrežij, opravljanja in hitrega javnega obsojanja je poziv k zasebnemu pogovoru med štirimi očmi izjemno aktualen.
Ko te kdo prizadene, je prvi korak iskrena komunikacija z njim, ne pa ustvarjanje “drame” ali nabiranje podpornikov za hrbtom.
S tem varujemo dostojanstvo drugega in damo odnosom priložnost za celjenje, ne da bi razplamtevali nepotrebne vojne.
2. Ne odpiši človeka ob prvem nesporazumu
Postopnost (najprej sam, nato s pomočjo tretjega, nato s širšo skupnostjo) nas uči potrpežljivosti v odnosih.
Današnji človek prepogosto uporabi kulturo črtanja (cancel culture) ali preprosto prekine stike ob prvem konfliktu.
Odlomek nas opominja, naj damo odpisovanju in zapiranju vrat prednost šele takrat, ko so izčrpane vse poti varne in modre mediacije.
3. Moč iskrene skupnosti in sodelovanja
Niti najbolj samostojen posameznik ne more vsega nositi sam. Sporočilo o moči dveh ali treh, ki se zedinijo, opominja na dragocenost prave pripadnosti.
Osamljenost je ena največjih stisk sodobnega človeka.
Pristna povezava z drugimi – pa naj bo to družina, prijatelji ali skupina z istimi vrednotami – prinaša moč, ki presega zgolj seštevek posameznikov. Kjer je edinost, se dogajajo spremembe.
Otrokom, vnukom
Pogovor, odpuščanje in skupnost
Jezus nas uči, kaj naj naredimo, kadar nas kdo prizadene ali naredi kaj narobe. Namesto, da se jezimo, opravljamo ali se prepiramo, najprej mirno stopimo do njega in se pogovorimo. Tako mu damo možnost, da napako popravi in se z nami spravi.
Jezus nas spodbuja, da skrbimo drug za drugega in si pomagamo živeti v miru, ljubezni in odpuščanju.
Obljubi nam tudi nekaj čudovitega: kjer sta dva ali trije zbrani v njegovem imenu, je Jezus med njimi.
Povzetek:
Ko pride do prepira, se pogovorimo, poslušajmo drug drugega in se trudimo pobotati. Kjer smo skupaj v ljubezni in Jezusovem imenu, je Jezus z nami.
Vprašanja za pogovor
- Kaj lahko naredimo, če nas prijatelj prizadene ali naredi nekaj narobe?
- Zakaj je bolje, da se s človekom najprej pogovorimo, kot da o njem govorimo drugim?
- Kaj nam lahko pomaga, da se po prepiru pobotamo in si odpustimo?
- Jezus pravi, da je med nami, kadar smo zbrani v njegovem imenu. Kaj mislite, kaj to pomeni?
- Kaj lahko vsak izmed nas naredi, da bo v naši družini, razredu ali skupini še več miru in prijateljstva?
- Kaj lahko naredimo, če nas prijatelj prizadene ali naredi nekaj narobe?
– Lahko mu mirno povemo, kaj nas je prizadelo.
– Poskušamo ga poslušati in razumeti, zakaj je tako ravnal.
– Ne vračamo mu z jezo ali maščevanjem.
– Če težave ne moremo rešiti sami, lahko za pomoč prosimo odraslega, ki mu zaupamo. - Zakaj je bolje, da se s človekom najprej pogovorimo, kot da o njem govorimo drugim?
– Ker lahko težavo rešimo neposredno z njim.
– Morda bomo ugotovili, da je šlo samo za nesporazum.
– Če o nekom grdo govorimo drugim, ga lahko še bolj prizadenemo.
– Jezus nas uči, naj poskušamo graditi prijateljstvo, ne pa širiti prepira. - Kaj nam lahko pomaga, da se po prepiru pobotamo in si odpustimo?
– Da znamo reči: »Oprosti.«
– Da znamo sprejeti opravičilo in odpustiti.
– Da priznamo tudi svojo napako in ne krivimo vedno samo drugega.
– Pomaga nam lahko tudi molitev, v kateri Jezusa prosimo, naj nam pomaga odpustiti. - Jezus pravi, da je med nami, kadar smo zbrani v njegovem imenu. Kaj to pomeni?
– Da je Jezus z nami, ko skupaj molimo.
– Z nami je tudi, ko se trudimo živeti tako, kot nas je učil.
– Jezusa ne moremo videti z očmi, lahko pa verujemo, da je navzoč med nami.
– Še posebej ga lahko prepoznamo tam, kjer so ljubezen, odpuščanje, pomoč in dobrota. - Kaj lahko vsak izmed nas naredi, da bo v naši družini, razredu ali skupini več miru in prijateljstva?
– Lahko smo prijazni in spoštljivi do drugih.
– Pomagamo tistemu, ki potrebuje pomoč.
– Ne izključujemo nikogar iz igre ali družbe.
– Po prepiru naredimo prvi korak in se opravičimo.
– Včasih lahko že prijazna beseda, nasmeh ali majhno dobro dejanje prinese več miru med ljudi.
Zaupaj pa Bogu in Jezusu, svojim staršem in domačim, učiteljem v šoli in pri verouku, vedno samo tistim, ki jih poznaš. Nikoli ne zaupaj ljudem, ki jih ne poznaš. Jezus to popolnoma razume.
Preden nadaljujem
Skupnost ni prostor, kjer so vsi enaki, ampak krog, kjer se nihče ne počuti sam – zlasti takrat, ko se zmoti ali ko mu je najtežje.