Pomislim
Odlomek pod #Berem se zaključi z Jezusovo mislijo: “Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.” A ni to svojevrsten paradoks? V takratni družbi je bilo to nekaj nezaslišanega. Kako naj služabnika počasti Gospodar?
Berem
Razmišljam
Vprašanje v #Pomislim je izjemen in radikalen paradoks – verjetno eden največjih v celotni Novi zavezi.
1. Družbeni šok: Obrnjena piramida časti
V antičnem svetu (tako v rimskem imperiju kot v judovstvu) je bila čast vse. Status je bil natančno določen:
Služabnik (doulos) je bil na dnu. Njegova dolžnost je bila, da zvesto počasti gospodarja in mu izkazuje spoštovanje.
Gospodar ni imel nikakršne dolžnosti, da bi počastil služabnika – služabnik je opravil le to, kar je bila njegova dolžnost.
Ko Jezus reče, da bo Oče (vsemogočni Bog, Stvarnik vesolja) počastil služabnika, popolnoma obrne vso družbeno in religiozno hierarhijo. Bog se v tej izjavi ne obnaša kot vzvišen vladar, ampak kot Oče, ki se skloni k tistemu, ki služi Njegovemu Sinu.
2. Katero “čast” sploh misli Jezus?
Beseda, ki je uporabljena v izvirnem grškem besedilu, je timē (τιμή). Pomeni vrednost, spoštovanje, visoko ceno ali kraljevsko dostojanstvo.
Človek, ki služi Kristusu, se pogosto odpove časti v očeh sveta:
Lahko je nerazumljen, zapostavljen ali celo preziran.
V očeh sveta “izgubi svoje življenje” ali deluje neuspešno.
Paradoks je v tem, da človek, ki se odpove iskanju svetne časti zaradi služenja, prejme edino čast, ki resnično šteje – čast od Boga.
3. Kako Oče “počasti” služabnika?
Ta čast ni zgolj prazno priznanje ali medalja na koncu življenja. Kaže se na več načinov:
S sprejetjem v družino: Služabnik v Božjih očeh ne ostane suženj, ampak postane sin/hči ter sodedič s Kristusom.
Z osebno bližino: Jezus pravi: »Kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.« Oče ga počasti tako, da mu podari isto mesto in isto slavo, kot jo ima Vstali Kristus.
Z večnim dostojanstvom: Medtem ko svetna čast zbledi v trenutku, ko človek umre, Božja čast ostane za večno.
Vsebinska strnitev paradoksa
Svet pravi: “Bodi gospodar, izbori si čast in naj ti drugi služijo.”
Jezus pravi: “Postani služabnik, izgubi svojo čast zaradi ljubljenega Sina in sam Bog ti bo podelil najvišje kraljevsko dostojanstvo.”
H koreninam
1. Moč darovanja in rodovitnost preko odpovedi
Prilika o pšeničnem zrnu razkriva osnovni zakon duhovnega življenja: prava rodovitnost izvira iz darovanja. Pšenično zrno mora zapustiti svojo varno, zaprto obliko in “umreti” v zemlji, da lahko vznikne novo življenje. Jezus s tem napoveduje svojo križano in vstalo ljubezen ter vabi tudi nas, da opustimo svojo sebičnost in zagledanost vase. Kjer se odpovemo svojemu prav ali udobju zarad ljubezni, tam vznikne bogat duhovni sad.
2. Prava vrednost in naravnanost življenja
Opozorilo o “ljubezni” in “sovraštvu” do življenja na tem svetu poudarja razliko med minljivim in večnim. “Ljubiti svoje življenje” pomeni krčevito oprijemanje lastnega ega, nadzora in svetnih dobrin, kar vodi v duhovno praznino (“ostane samo”). “Sovražiti svoje življenje” pa v svetopisemskem jeziku pomeni postaviti Boga na prvo mesto – imeti odmik od zemeljskih navezanosti in živeti z vidika večnosti.
3. Zgled strežbe in osebna hoja za Kristusom
Biti Jezusov učenec ne pomeni le občudovanja njegovih naukov, ampak aktivno hojo za njim (“naj hodi za menoj”). Pravo služenje pomeni deliti Jezusovo pot – tudi takrat, ko ta vodi v preizkušnje ali darovanje. Zvestoba v služenju pa prinaša najvišje priznanje: bližino s Kristusom (“kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik”) in čast, ki jo podarja sam Oče.
Za današnji čas
1. Odgovor na epidemijo osamljenosti: Izstop iz sebe
Danes pogosto živimo v kulturi individualizma, kjer se vse vrti okoli ugodja, samouresničevanja in zaščite lastnega “pogodbenega miru”. Vendar evangelij opozarja, da zrno, ki ne želi umreti, ostane samo. Krčevito oklepaje lastnega udobja in izogibanje kakršnikoli žrtvi vodi v osamljenost in praznino. Pravi smisel in globoko povezanost z drugimi najdemo šele takrat, ko tvegamo in se podarimo.
2. Osvoboditev od stalnega nadzora in “popolne podobe”
Današnji svet od nas zahteva, da stalno gradimo svojo podobo na družbenih omrežjih, tekmujemo za uspeh ter krčevito nadzorujemo svoje življenje (“ljubimo svoje življenje na tem svetu”). Jezus nas vabi k prepustitvi in zaupanju. Ko nehamo zgolj ugajati svetu in se obremenjevati s tistim, kar je minljivo, pridobimo notranjo svobodo ter mir, ki ga svet ne more dati.
3. Vrednost skritega in tihega delovanja
Živimo v svetu, ki ceni hitre rezultate, opaznost in glasne uspehe. Podoba pšeničnega zrna pod zemljo pa spominja, da se najpogostejša in najgloblja sprememba dogaja v tišini in na skrivnem. Tudi ko se nam zdi, da so naša dobra dela, trud v odnosih ali tihe žrtve neopažene ali necenjene, odlomek zagotavlja: nobeno zrno ljubezni se ne izgubi, ampak prinaša trajen sad, ki ga vidi in počasti Oče.
Otrokom, vnukom
1. Zgodba o semenu
Jezus nas uči s primerom pšeničnega semena. Dokler je seme zaprto v vrečki na varnem, se z njim nič ne zgodi. Ko pa ga posadimo v zemljo, se “poslovi” od svoje stare oblike, da iz njega zraste čudovita, visoka rastlina z veliko novimi zrni. Tako je tudi z nami: ko zmeraj mislimo le nase, ostanemo sami. Ko pa posojamo svoje igrače in pomagamo drugim, prinesemo veliko veselja.
2. Prava ljubezen pomeni deliti
Če vse igračke in sladkarije obdržimo le zase (“ljubimo svoje življenje”), se na koncu ne bomo imeli s kom igrati. Jezus nas uči, da je veliko lepše in bolj zabavno, če znamo kaj odstopiti drugim. Ko znamo dati prednost prijatelju ali bratu, postane naše srce polno prave sreče.
3. Biti Jezusov pomočnik
Slediti Jezusu pomeni hoditi po njegovih stopinjah. To pomeni, da delamo dobre stvari, čeprav je včasih težko – na primer, ko moramo pospraviti sobo ali pomagati mamici in atu. A ko tako “služimo” in delamo dobro, je na nas zelo ponosen sam Bog Oče v nebesih!
Vprašanja za pogovor
Kaj se zgodi s pšeničnim zrnom, ko ga posejemo v zemljo?
Kaj misliš, kaj nam želi Jezus povedati s primerom pšeničnega zrna?
Kdaj se moramo čemu odpovedati, da lahko naredimo nekaj dobrega za drugega?
Kako lahko mi »obrodimo sad« – doma, v šoli ali med prijatelji?
Jezus pravi: »Kdor meni služi, naj hodi za menoj.« Kako lahko otrok danes hodi za Jezusom?
=========
- Kaj se zgodi s pšeničnim zrnom, ko ga posejemo v zemljo?
– Zrno pade v zemljo in se na videz izgubi.
– Toda iz njega začne rasti nova rastlina, ki lahko obrodi veliko novih zrn.
– Iz nečesa majhnega lahko nastane nekaj novega in velikega. - Kaj nam želi Jezus povedati s primerom pšeničnega zrna?
– Jezus nam želi povedati, da prava ljubezen pomeni, da ne živimo samo zase.
– Kakor zrno »da« samo sebe, da zraste nova rastlina, lahko tudi mi podarjamo sebe drugim.
– Jezus je to pokazal s svojim življenjem: iz ljubezni je dal samega sebe za nas. - Kdaj se moramo čemu odpovedati, da lahko naredimo nekaj dobrega za drugega?
– Lahko se odpovemo delu svojega prostega časa, da komu pomagamo.
– Lahko delimo svojo igračo ali sladkarijo.
– Včasih se odpovemo temu, da bi bilo vse po naše, in damo prednost drugemu.
– Majhna odpoved lahko drugemu prinese veliko veselja. - Kako lahko mi »obrodimo sad« – doma, v šoli ali med prijatelji?
– Tako, da smo prijazni in pomagamo.
– Da odpustimo, kadar nas kdo prizadene.
– Da opazimo nekoga, ki je osamljen, in ga povabimo medse.
– Naši »sadovi« so lahko ljubezen, dobrota, veselje, potrpežljivost in pomoč drugim. - Jezus pravi: »Kdor meni služi, naj hodi za menoj.« Kako lahko otrok danes hodi za Jezusom?
– Tako, da posluša njegove besede in jih poskuša živeti.
– Da moli in se pogovarja z Jezusom.
– Da je do drugih takšen, kakršen je bil Jezus: dober, usmiljen in pripravljen pomagati.
– Hoditi za Jezusom pomeni, da se vsak dan sprašujemo: »Kaj bi Jezus želel, da naredim?«
Preden nadaljujem
Življenja ne najdemo v tem, kar krčevito zadržimo zase, ampak v tistem, kar z ljubeznijo podarimo drugim.