Pomislim
Jezusovi rojaki so rekli:»Ali ni to tesarjev sin?«. Od tu lahko sklepamo, da Jezusa niso zavrnili zato, ker o njem niso vedeli ničesar, ampak zato, ker so mislili, da o njem vedo vse. Ali se to dogaja tudi danes?
Berem
Razmišljam
Kdor misli, da že vse ve, se odpoveduje radovednosti in čudenju. Jezusovi rojaki niso mogli doživeti čudeža, ker so namesto čudenja izbrali cinični »saj vemo, kdo je to«.
Rešitev za danes leži v duhovni drži, ki ji v vzhodnih tradicijah pravijo »začetnikov um«, v krščanstvu pa ponižnost in odprtost otroka. Pomeni zavestno odločitev:
da v človeku, ki ga že dolgo poznamo, vsak dan znova poskušamo videti nekaj novega,
da dopustimo možnost, da se motimo v svojih hitrih sodbah,
da namesto vprašanja »Ali ni to le …?« raje vprašamo: »Kaj pa, če se v tem skriva še kaj več?«
1. V medosebnih odnosih in družini (Praznoverje navade)
Najlažje »zaklenemo« tiste, ki so nam najbližji.
Partnerstva in družine: Po letih skupnega življenja pogosto mislimo, da natanko vemo, kaj bo partner rekel, kako bo odreagiral ali česa je sposoben. Ko nekdo poskuša spremeniti svoje navade, poiskati novo pot ali izraziti nov del sebe, ga bližnji hitro opomnijo na njegovo preteklost: »Saj te poznam, ti si vedno takšen …«
Rezultat: Človeka prisilimo, da igra vlogo, ki smo mu jo dodelili v preteklosti. Zaviramo njegovo rast, ker ne moremo sprejeti, da se je spremenil.
2. V družbi in na družbenih omrežjih (Kultura etiketiranja)
Današnji ritem zahteva hitro obdelavo informacij, zato ljudi nehote »predalčkamo«.
Digitalni odtis in prve sodbe: Na podlagi enega tvita, poklica, politične pripadnosti, izobrazbe ali rojstnega kraja si o človeku v nekaj sekundah ustvarimo celostno sliko.
Paradoks: Danes imamo o ljudeh ogromno podatkov (kje delajo, kaj objavljajo, s kom se družijo), a zelo malo resničnega spoznanja. Mislimo, da o njih vemo vse, zato jih ne poslušamo več. Njihove ideje zavrnemo še preden jih razmislimo, ker prihajajo iz »napačnega predala«.
3. V duhovnosti in veri (Rutina in dogmatizem)
Morda se to najbolj neopazno dogaja prav na področju vere.
Biti veren že “od malega”: Ljudje, ki so odraščali v verskem okolju, pogosto doživijo občutek, da o veri, Bibliji in Bogu že »vse vedo«. Zgodbe so slišali stokrat, obredi so znani.
Nevarnost: Ko mislimo, da imamo Boga ali vero študijsko in izkustveno »obdelano«, zapremo vrata živemu srečanju. Bog postane zgolj koncept ali tradicija, namesto da bi bil skrivnost, ki nas lahko vsak dan znova preseneti in preobrazi.
H koreninam
Nevarnost “domačnosti” in predsodkov (Oslepljenost za sveto)
Jezusovi rojaki so ga poznali kot “tesarjeva sina”, poznali so njegovo družino in vsakdanje ozadje. Prav ta vsakdanja domačnost pa je postala njihova slepa pega. Ker so ga ukalupili v svoje predstave o tem, kdo naj bi bil, niso zmogli prepoznati njegovega Božjega delovanja.
Odlomek nas vabi k premisleku, kako pogosto zaradi predsodkov ali navade spregledamo Božjo prisotnost ter dobroto v svojih najbližjih ali v čisto običajnih dogodkih vsakdana. Ko nekoga prehitro “predalčkamo”, zapremo vrata presenečenjem in modrosti, ki bi nam jo Bog lahko podaril po tej osebi.
Vera kot pogoj in odprtost za čudeže
Evangelist zapiše pretresljivo ugotovitev: Jezus tam ni storil mnogo čudežev zaradi njihove nevere. Božja moč in ljubezen ne delujeta na silo; Bog spoštuje človekovo svobodo in srce, ki se zapre.
Čudež in duhovna prenova nista le rezultat Božje moči, ampak zahtevata tudi človekovo odprtost in zaupanje (verovanje). Nevera in skepticizem delujeta kot pregrada, ki preprečuje, da bi se Božja milost razodela v polnosti. Vera je torej ključ, ki odpira vrata Božjemu delovanju v našem življenju.
Za današnji čas
Past družbenih etiket in predsodkov v svetu “hitrih sodb”
Rojaki so Jezusa zavrnili z vprašanji: »Ali ni to tesarjev sin? Ali niso njegovi bratje in sestre pri nas?« Človeka so zreducirali na njegov poreklo, družbeni status in poklic ter presodili, da iz tega ne more priti nič velikega.
Sporočilo za danes: Živimo v času hitrih sodb, »predalčkanja« in površinskih etiket. Prehitro presojamo ljudi po njihovi izobrazbi, poreklu, politični pripadnosti ali videzu. Sporočilo odlomka nas poziva, naj pogledamo dlje od etiket. Pogosto prav v ljudeh, ki jih imamo za »običajne«, tiči izjemna modrost, dobrota in potencial za spremembe, ki pa jih zaradi svojih predsodkov ne vidimo.
Skepticizem in ciničnost kot oviri za spremembe in čudeže
Zapis, da Jezus zaradi njihove nevere tam ni storil mnogo čudežev, ponuja premislek o naravi sodobnega človeka. Danes pogosto gojimo kulturo cinizma, stalnega dvoma in pričakovanja, da se mora vse prej dokazati ali nas prepričati.
Sporočilo za danes: Cinizem in zaprtost delujeta kot pregrada za kakršno koli globoko spremembo ali “čudež” – pa naj gre za duhovno prenovo, zdravljenje odnosov ali družbeni napredek. Za uspeh, odpuščanje in rast v življenju nista potrebna le zunanja moč ali trud, temveč tudi naša notranja odprtost, zaupanje ter pripravljenost verjeti v dobro. Če vnaprej zavračamo možnost spremembe, si sami zapiramo vrata do novih spunanj.
Otrokom, vnukom
Predstavljajte si, da Jezus pride na obisk v svoj rodni kraj – tja, kjer je odrastel, se igral in pomagal v mizarski delavnici.
Ko je v shodnici (judovski cerkvi) začel ljudem pripovedovati o Bogu in jih učiti z neverjetno modrostjo, so bili vsi zelo začudeni. A namesto, da bi bili veseli, so začeli šepetati: »Ljudje, saj to je le naš sosed, tesarjev sin! Poznamo njegovo mamo Marijo in njegove sorodnike. Kako ima lahko on takšno modrost?«
Ker so mislili, da ga že popolnoma poznajo, mu niso verjeli in so se nad njim celo jezili. Jezus jim je žalostno rekel, da preroka pogosto spoštujejo povsod drugod, le doma ne. Ker so imeli zaprta srca in mu niso zaupali, tisti dan pri njih ni mogel narediti veliko čudežev.
Nikogar ne podcenjujmo. Tudi v čisto običajnih ljudeh, sošolcih ali prijateljih se lahko skriva nekaj zelo posebnega in dragocenega.
Preden nadaljujem
Ne dovolite, da bi navada in predsodki zakrili lepoto v tistih, ki so vam najbližje. Odprite srce zaupanju – kajti tam, kjer je vera, se dogajajo čudeži