Sreda, 29. julij 2026

Projekcija lastne stiske na druge

Martina opazka Jezusu (»Ti ni mar?«) razkriva globoko osamljenost in frustracijo. Vendar namesto da bi rekla: »Jezus, utrujena sem in preobremenjena, pomagaj mi,« napade sestro in obtoži Jezusa neobčutljivosti.

Ta vidik dogodka nam sporoča:

• Neizražena utrujenost se spremeni v strup: Ko si ne priznamo lastnih meja in ne prosimo za pomoč na zdrav način, začnemo za svoj nemir kriviti tiste, ki si znajo vzeti počitek.

• Zavist do miru: Marto v resnici ne moti le to, da Marija ne streže, ampak jo vznemirja Marijin mir. Ko smo sami izčrpani in v nemiru, nas svoboda in mir drugega človeka pogosto razdražita.

Zanka nesproščene pasivne agresije

Marta ne pristopi k Mariji tiho in ljubeče, ampak naredi »sceno« pred Jezusom (»Reci ji, naj mi pomaga!«). To je klasičen izraz pasivne agresije, ki jo pogosto vidimo v družinah, župnijah in delovnih kolektivih:

• Vzdihovanje med vsakdanjim delom.

• Poudarjanje utrujenosti, da bi se drugi počutili krive.

• Iskanje avtoritete (v tem primeru Jezusa), da bi potrdila naš prav in kaznovala drugega.

Jezus s svojim odzivom (»Marta, Marta …«) ne potrdi njenega napada. Z nežnim ponavljanjem njenega imena jo ustavi pred njenim sopihanjem in jo vrne k bistvu: njen problem ni Marija, ampak njen lastni notranji nemir.

Kaj je torej glavno sporočilo tega vidika dogodka?

Služenje, ki ne izvira iz notranjega miru in prostovoljne ljubezni, vodi v zagrenjenost.

Če opazimo, da med delom ali prizadevnostjo začnemo s prstom kazati na druge, je to prvi alarmni zvonec. Sporoča nam, da ne delamo več za druge, ampak proti drugim — ali pa preprosto zato, da bi dokazali svojo vrednost.

Ta dogodek nas vabi, da se vprašamo: Ali delam iz svobodne ljubezni ali iz tihe želje, da bi se drugi ob meni počutili krive? Če drsi v drugo, je čas, da odložimo orodje, sedemo in si najprej ponovno povrnemo mir.

DODATNO VPRAŠANJE: Ali ni tudi Marija pretiravala z duhovnostjo? Človek potrebuje oboje.

Vprašanje je povsem na mestu — brez Marte tisti dan nihče ne bi jedel, brez Marije pa bi vsi spregledali bistvo Obiska. Krščanska in filozofska tradicija že stoletja razpravjata o ravnovesju med dejavnim življenjem (vita activa) in premišljevalnim življenjem (vita contemplativa). Oba vidika sta nujna,mčlovek potrebuje oboje.

Vendar pa Jezusov odgovor Marti dobi drug pomen, če podrobneje pogledamo, kje se je v resnici zataknilo:

• Problem ni bil v delu, ampak v nemiru: Jezus Marte ne okara zato, ker streže ali kuha — gostoljubnost je bila v takratni kulturi sveta dolžnost. Okara jo zaradi njenega notranjega stanja: »skrbi in vznemirja te veliko stvari«. Marta je dovolila, da jo je storilnost povsem prevzela, zaradi česar je postala napeta, zamerljiva in je celo Jezusu začela narekovati, kaj naj naredi (»Reci ji, naj mi pomaga!«).

• Marija ni pretiravala, ampak je zadela prioriteto: Sedeti ob nogah učitelja je bil v tistem času uradni položaj učenca. Marija se torej ni predajala ležernemu sanjarjenju, ampak je prepoznala edinstvenost trenutka. Ko je Učitelj v hiši, je prvi korak poslušanje. Brez tega poslušanja delo postane le prazen, izčrpujoč aktivizem.

• Prepotrebna sinteza: Sveti Benedikt je stoletja kasneje to ubesedil v znanem geslu Ora et labora (Moli in delaj). Duhovnost brez dela lahko hitro postane samovšečna ali odmaknjena od realnosti, delo brez duhovnosti oziroma notranjega miru pa vodi v izgorelost in raztresenost.

Marija torej ni pretiravala z duhovnostjo, ampak je postavila prave temelje. Jezusov poziv ni navodilo, naj vsi pustimo delo in le sedimo, temveč opozorilo, naj ne dovolimo, da nas opravila usmerjajo do te mere, da pozabimo, zakaj stvari sploh počnemo.

Notranji mir namesto prevelike zaskrbljenosti: Problem ni v strežbi, temveč v nemiru, raztresenosti in primerjanju z drugimi (»skrbi in vznemirja te veliko stvari«). Duhovno življenje nas vabi, da tudi med vsakodnevnimi dolžnostmi ohranimo umirjeno in naravnano srce.

Izbira tistega, kar ima večno vrednost: Obstaja le »eno potrebno« — živ stik s Kristusom. Vse materialne skrbi in opravila so minljiva, odnos z Bogom pa je »najboljši del«, ki človeku ne more biti odvzet.

Osvoboditev od kulta »pridnosti in uspešnosti«: Živimo v družbi, ki meri vrednost človeka po njegovi produktivnosti in seznamu opravil. Jezus sodobni »Marti« sporoča, da naša bistvena vrednost ne prihaja od tega, koliko naredimo ali kako popolno je vse postreženo, ampak od tega, kdo smo in s kom gradimo odnos.

Zdravilo za razpršeno pozornost in digitalni hrup: Občutek, da nas »skrbi in vznemirja veliko stvari«, je danes z obvestili na telefonih, novicami in nenehnim primerjanjem z drugimi močnejši kot kdaj koli prej. Dogodek nas vabi k “digitalnemu postu” in zavestni izbiri prisotnosti — da si upamo odložiti opomnike in preprosto prisluhniti.

Umetnost postavljanja meja brez krivde: Marija si je vzela čas za tisto, kar je bilo v tistem trenutku res bistveno, čeprav je to pomenilo, da je pustila delo ob strani in tvegala nerazumevanje okolice. Odlomek nas uči, da je ustvarjanje prostora za tišino, duhovnost in umiritev normalna ter nujna izbira, ne pa lenoba.

Morda najlepše sporočilo za današnji čas pa je, da nas Bog ne čaka na koncu našega seznama opravil, ko bo »vse narejeno«, ampak nas vabi, da se ustavimo sredi največje gneče.

Marta je takoj skočila na noge. »Joj, Jezus je tu!« si je rekla. Tekla je v kuhinjo, začela sekljati zelenjavo, pripravljati mizo, nositi pijačo, pometati drobtine … Hiti sem, hiti tja, roke ima polne dela, v glavi pa sto misli.

In kaj je medtem počela njena sestra Marija? Marija je preprosto sedla, čisto blizu Jezusa, ga pogledala v oči in z veseljem poslušala čudovite beseda in zgodbe, ki jih je pripovedoval.

Marta pa je v kuhinji postajala čedalje bolj utrujena in huda. »Sama moram vse narediti! Moja sestra pa samo sedi! Pa še Jezus ji nič ne reče!« je kuhalo v njej. Potihem je stiskala zobe in vse glasneje odlagala posodo.

Na koncu ji je prekipelo. Stopila je pred Jezusa, z rokami v bokih, in rekla: »Jezus! A ti je vseeno, da me je sestra pustila samo delati? Reci ji no, naj mi pride pomagat!«

Marta je pričakovala, da bo Jezus okregal Marijo. A Jezus jo je pogledal z zelo nežnim in toplim pogledom ter tiho rekel: »Marta, Marta … Zelo se trudiš in skrbi te tisoč stvari. A veš, kaj je v resnici najbolj pomembno? Da smo skupaj. Marija si je izbrala nekaj čudovitega — vzela si je čas zase in zame in tega ji nihče ne bo vzel.«

Kaj se iz tega naučimo? 

• Jezus ima rad tvoje srce, ne le tvojih opravil: Prav je, da pospravimo sobo ali pomagamo pri kosilu in še marsikaj— to je super! Ampak Jezus ne meri, kdo je boljši po tem, koliko stvari naredi, ampak po tem, kako radi imamo ljudi okoli sebe.

• Ustavi se in prisluhni: Včasih moramo računalnik, igrače in delo odložiti ter se preprosto pogovoriti s starši, prijatelji ali z Jezusom v molitvi.

• Brez hude krvi: Če pomagamo, pomagajmo z veseljem! Če med delom postajamo jezni na druge, ker »samo sedijo«, je bolje, da se ustavimo, zadihamo in rajši objamemo tistega, ki ga imamo radi.