Pomislim
Kaj pomeni “Usmiljenja hočem in ne daritve?”
Berem
Razmišljam
Bog nam s tem sporoča: »Bolj mi je mar za to, kako ravnaš z ljudmi, ki te razjeze, kako pomagaš sodelavcu v stiski in kako znaš odpustiti, kot pa to, kako popolno opravljaš svoje dolžnosti in kako brezhiben je tvoj zunanji ugled.«
Srce ima prednost pred zunanjo formo (Vsebina nad obredom) »Daritve« v svetopisemskem času so bili zunanji verski obredi – prinašanje živali v tempelj, strogo postenje in natančno izpolnjevanje predpisov. To je bilo tisto, kar se je videlo navzven. »Usmiljenje« pa pomeni stanje srca – sočutje, ljubezen, odpuščanje in pripravljenost pomagati. Bog s tem stavkom sporoča: Ne zanimajo me vaši brezhibni verski obredi, če so vaša srca hladna do soljudi. Zunanja pobožnost je brez pristne ljubezni prazna in brez vrednosti.
Bog ne potrebuje naših darov, človek pa potrebuje našo pomoč Bog je popoln in od človeka ne potrebuje ničesar – ne potrebuje naših darov, našega denarja ali naših formalnih potrditev. Kdo pa vse to potrebuje? Naš bližnji. Bog se v tem stavku popolnoma poistoveti s človekom v stiski. Pravi: Če mi hočeš nekaj podariti, ne prinašaj darov na oltar, ampak bodi usmiljen do tistega, ki trpi ob tebi. Resnično češčenje Boga se vedno preveri v odnosu do sočloveka.
Sprememba pogleda na Boga Farizeji so Boga videli kot strogega računovodjo ali sodnika, ki kljuka, ali so pravila izpolnjena. Jezus s tem stavkom razodeva popolnoma drugačnega Boga: Boga, ki je Oče in ki mu ni do kaznovanja ali slepe poslušnosti, ampak do tega, da bi ljudje živeli v miru in medsebojni povezanosti.
H koreninam
Ali so učenci kradli? (Tukaj ni bilo prekrška)
Glede na Mojzesovo postavo učenci niso kradli. Postava v Stari zavezi je namreč izrecno dovoljevala, da lačen človek med hojo skozi tujo njivo lahko trga klasje z rokami, da se podkrepča. Prepovedano je bilo le žeti. (“Ko prideš v žito svojega bližnjega, smeš z roko osmukati klasje, srpa pa ne prislanjaj k žitu svojega bližnjega!”). Učenci so torej pravno gledano delali nekaj povsem zakonitega.
V čem je bil torej problem? (Vprašanje sobote)
Farizeji Jezusu ne rečejo, da njegovi učenci kradejo, ampak: “Glej, tvoji učenci delajo, kar v soboto ni dovoljeno delati.” Težava je bila v tem, kako so farizeji interpretirali zapoved o sobotnem počitku (šabatu). Božja zapoved pravi le, naj se v soboto ne opravlja nobeno delo. Vendar so judovski verski učitelji skozi stoletja dodali na stotine natančnih pravil (t.i. ustno izročilo), da bi ljudem natančno določili, kaj sploh je delo. V njihovem zakoniku (Mišni) je bilo določenih 39 glavnih kategorij prepovedanega dela v soboto. Med njimi sta bili tudi žetev in vejanje (ločevanje zrnja od plev). Farizeji so dejanje učencev videli takole:
Ko so trgali klasje, so v malem opravljali žetev.
Ko so klasje meli med rokami, da bi odstranili luščine, so opravljali vejanje / čiščenje žita.
Zanje je bilo to formalno opravljanje kmetijskega dela na sveti dan, kar je veljalo za greh.
Človekove osnovne potrebe so nad črko zakona Ko učenci v soboto smukajo klasje, ker so lačni, farizeji v tem vidijo kršitev verskih predpisov. Jezus pa pokaže, da je namen Božjih zapovedi varovanje in podpiranje življenja, ne pa njegovo zatiranje. Zakon (sobota) je bil dan zaradi človeka, da mu služi, ne pa da postane breme, ki spregleda osnovno človeško stisko, kot je lakota. Bogu je zvestoba ljubezni vedno pomembnejša od slepega izpolnjevanja verskih pravil.
Usmiljenje ima prednost pred zunanjo pobožnostjo Jezus navaja preroka Ozeja: »Usmiljenja hočem in ne daritve.« To je globoko duhovno vabilo k spremembi srca. Farizeji so bili ujeti v zunanjo obredno čistost in strogost, pri tem pa so izgubili sočutje in obsodili nedolžne. Odlomek nas uči, da so verski obredi in daritve prazni, če jih ne spremljata usmiljenje in ljubezen do bližnjega v njegovi konkretni slabosti ali potrebi.
Jezus je središče in izpolnitev postave (»Gospodar sobote«) Z besedami, da je tukaj »nekaj, kar je večje ko tempelj« in da je on »gospodar sobote«, Jezus razodeva svojo božansko avtoriteto. Tempelj in sobota sta bila za Jude največji svetinji, Jezus pa sebe postavi nadnju. V duhovnem smislu to pomeni, da resnični mir, počitek in srečanje z Bogom ne izvirajo več iz prostora (tempelj) ali časa (sobota), ampak iz osebnega odnosa z Jezusom Kristusom.
Za današnji čas
Osvoboditev od sodobnih »sobot« (izgorelosti in nenehne storilnosti) Današnji človek pogosto živi v primežu sodobnih zapovedi: nenehne produktivnosti, uspeha, digitalne dosegljivosti in pritiska, da mora vedno nekaj delati. Jezusovo sporočilo o soboti nas opominja, da nismo stroji. Sobota (nedelja) – čas za počitek, odklop in duhovno dimenzijo – je Božje darilo človeku, da si opomore. Sporočilo za danes je: vzemi si čas za postanek in ne bodi suženj lastne storilnosti ali pričakovanj okolice. Življenje je več kot le izpolnjevanje nalog.
Prehod od kritiziranja h konkretnemu sočutju Farizeji so opazovali učence samo zato, da bi jim dokazali napako, spregledali pa so njihovo lakoto. V današnji kulturi (še posebej na družbenih omrežjih) smo hitro nagnjeni k takojšnjemu obsojanju, predalčkanju in iskanju napak pri drugih, pogosto pod krinko »pravičnosti« ali »resnice«. Jezusovo vabilo »Usmiljenja hočem in ne daritve« nas kliče, da pogledamo človeka v njegovi konkretni stiski, namesto da ga merimo s togimi pravili ali lastnimi predsodki. Resnična duhovnost se ne kaže v tem, kako strogi smo do drugih, ampak kako usmiljeni znamo biti.
Iskanje bistva namesto zunanje forme Danes se lahko hitro ujamemo v »obrednost« sodobnega življenja – sledenje trendom, zunanjemu videzu, ritualom zdravega življenja ali celo zgolj formalni tradiciji – pri tem pa izgubimo globino in vsebino. Jezus s tem, ko sebe postavi nad tempelj, človeka vabi k pristnosti. Sporočilo za današnjega človeka je, naj ne išče smisla in miru v zunanjih strukturah ali stvareh, ampak v živih odnosih, v umiritvi in v odkritju tistega, kar je v življenju resnično sveto in večje od vsakdanjega hitenja.
Otrokom, vnukom
Jezus in lačni učenci
Ali si že kdaj dolgo časa hodil ali se igral na igrišču, da ti je začelo močno kruliti v trebuščku? Nekaj podobnega se je zgodilo Jezusovim prijateljem (učencem).
Nekega dne, ko je bila sobota – to je bil za tiste ljudi poseben dan za počitek, ko niso smeli ničesar delati – so dolgo hodili z Jezusom. Bili so že zelo, zelo lačni. Pot jih je vodila mimo velikega polja, kjer je zorelo žito. Ker so bili tako lačni, so med hojo z rokami utrgali nekaj žitnih klasov, jih pomencali med dlanmi, da so olupili zrna, in jih pojedli.
V bližini pa so stali ljudje, ki so se imenovali farizeji. Ti ljudje so bili zelo strogi in so radi opazovali, če kdo dela napake. Takoj so stopili do Jezusa in jezno rekli: »Poglej svoje prijatelje! Danes je sobota, ko se ne sme delati, oni pa si pripravljajo hrano! To ni dovoljeno!«
Jezus pa se ni razjezil. Mirno jim je razložil, da Bog nima rad strogih pravil, ki ljudem škodujejo. Rekel jim je: »Moji prijatelji so lačni. Bogu je veliko bolj pomembno to, da smo prijazni, polni ljubezni in da pomagamo nekomu, ki je lačen, kot pa da se slepo držimo pravil.« Jezus jim je pokazal, da je ljubezen vedno na prvem mestu.
Kaj nas ta dogodek uči?
Bog ima rad dobro srce: Bogu je najbolj všeč, če smo ljubeznivi in pomagamo drugim, ne pa če samo pazimo, kdo bo naredil kakšno napako.
Ljudje so pomembnejši od pravil: Pravila so super (na primer, da pospravimo igrače, sobo, šolska pravila), ampak če je nekdo žalosten ali potrebuje pomoč, moramo najprej poskrbeti zanj.
Počitek je darilo: Tudi Jezus nas uči, da si moramo vzeti čas za počitek, igro in za Boga, ne pa samo hiteti.
Preden nadaljujem
Bodi človek srca, ne pa sodnik.