Sreda, 8. julij 2026

Moč ozdravljenega spomina (Brazgotina, ki ne boli več)

Ljudje imamo naravno težnjo, da svoje pretekle napake, sramotne trenutke in padce skrijemo pred svetom. Želimo si preteklost z “lepšim življenjepisom”. Matej naredi ravno nasprotno.

S tem nam sporoča, da ko te Jezus pokliče in ti odpusti, tvoja preteklost izgubi moč, da bi te sramotila. Njegova identiteta ni več v tem, da je grešnik, ampak da je rešen grešnik. Cestninar Matej ne piše te besede s slabo vestjo ali občutkom krivde, ampak z mirom človeka, čigar rane so postale svetleče brazgotine. Njegova preteklost zanj ni več grožnja, ampak dokaz Božje ljubezni.

Svojo preteklost spremeni v “odskočno desko” za druge

Predstavljaj si nekoga, ki prvič bere ta evangelij. Morda je to človek, ki je v življenju močno zgrešil pot, se počuti umazanega, zavrženega in prepričanega, da zanj ni več upanja. In potem na seznamu Jezusovih najožjih izbrancev naleti na pripis: »… in cestninar Matej«.

Matej nam s tem sporoča: »Če je Jezus izbral mene, največjega grešnika v mestu, potem ima prostor tudi zate.« S tem, ko je izpostavil svoj nekdanji sramotni poklic, je odprl vrata vsem, ki se počutijo nevredne. Svoja pretekla bremena je spremenil v orodje tolažbe za druge. Njegov podpis je sporočilo upanja: nihče ni predaleč, da ga Jezus ne bi mogel najti.

Ponižnost in hvaležnost

Matej bi zlahka postal »veliki apostol Matej« in pozabil na prah Kafarnauma, iz katerega ga je Jezus poklical. Vendar se zaveda, da je vse, kar ima zdaj – njegovo dostojanstvo, njegovo poslanstvo, njegovo prijateljstvo z Jezusom – čisti dar (milost).

Z besedo »cestninar« ohranja živo hvaležnost. To je njegov način, da reče: »Nič od tega si nisem zaslužil. Vse je Njegovo darilo.« Ta oznaka ga varuje pred duhovnim ponosom in samozadostnostjo. Ve, od kod je prišel, zato še toliko bolj ceni, kje je zdaj.

Misel za osebno življenje: Matej nas izziva, da pogledamo svoje “stare identitete” ali napake, ki jih morda še vedno skrivamo pred drugimi in pred sabo. Sporoča nam, da Bog ne potrebuje naše brezmadežne preteklosti, ampak našo iskreno sedanjost. Tisto, zaradi česar smo se včasih najbolj sramovali, lahko v Božjih rokah postane naše najmočnejše pričevanje.

Skupnost različnih (in grešnih), ki jih združuje Kristus

Če pozorno pogledamo seznam apostolov, opazimo neverjetno pestrost, celo nasprotja:

• Matej je bil cestninar (kolaborant z rimskimi okupatorji, ki so ga Judje imeli za izdajalca).

• Simon Gorečnik (Zelot) je bil radikalen judovski domoljub, ki se je boril proti Rimljanom in takšnim, kot je bil Matej.

• Na koncu seznama je Juda Iškarijot, za katerega besedilo že vnaprej pove, »ki ga je tudi izdal«.

Cerkev in apostolska skupnost nista skupnost popolnih ali enako mislečih ljudi. Jezus v isto ekipo pokliče politične nasprotnike in ljudi s težko preteklostjo ter nepredvidljivo prihodnostjo. Resnična duhovna edinost ne temelji na človeški simpatiji, ampak na skupnem središču, ki je Jezus. Dejstvo, da je Juda naveden med njimi, pa nas opominja na skrivnost človeške svobode in Božje potrpežljivosti.

Pedagogika postopnosti in osredotočenost (»Izgubljene ovce Izraelove hiše«)

Jezus naroči dvanajsterim, naj zaenkrat ne hodijo k poganom ali Samarijanom, ampak najprej k »izgubljenim ovcam Izraelove hiše«. To se na prvi pogled zdi izključujoče, a skriva globoko duhovno modrost.

Gre za Božjo pedagogiko postopnosti in zvestobe. Bog drži svojo obljubo, ki jo je dal izvoljenemu ljudstvu; odrešenje mora najprej pognati korenine tam, kjer je bila zemlja pripravljena skozi tisočletja prerokov. Za nas to pomeni duhovno načelo osredotočenosti: ne moremo rešiti celega sveta, če zanemarimo tiste, ki so nam najbližje in so nam prvi zaupani (družina, domača skupnost, lastno okolje…). Šele ko se oznanilo utrdi »doma«, ima moč, da se razlije med vse narode, kar se zgodi kasneje po Jezusovem vstajenju.

Premagovanje polarizacije v skupni rasti (Lekcija apostolskega seznama)

Živimo v času ekstremne družbene in politične polarizacije, ko se ljudje hitro zapiramo v mehurčke enako mislečih in izključujemo tiste z drugačnimi pogledi. Na seznamu apostolov pa najdemo cestninarja (kolaboranta) in zelota (radikalnega domoljuba) – dva človeka, ki bi se v tistem času v javnosti najraje obmetavala s kamni.

Jezus nas uči, da je mogoče graditi skupnost kljub razlikam. Odlomek nas izziva, da:

• Presežemo delitve na “naše” in “vaše” ter začnemo sodelovati za višji cilj.

• Sprejmemo dejstvo, da v skupnosti (župniji, družini, delovnem mestu) niso vsi ljudje po naši meri, a imajo vsi svoje mesto v Božjem načrtu.

• Se zavedamo lastne krhkosti; tudi med nami so ljudje, ki delajo napake ali celo izdajo (kot Juda), pa to ne pomeni, da je celotno poslanstvo propadlo.

“Najprej k izgubljenim ovcam” – Pomen bližine in osredotočenosti

V dobi globalizacije in družbenih omrežij imamo občutek, da moramo reševati probleme celega sveta, medtem ko pogosto spregledamo človeka tik ob sebi. Jezusovo naročilo, naj gredo najprej k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, je poziv k vrnitvi h koreninam in k tistim, ki so nam najbližje.

To nas uči dveh stvari:

• Zvestoba lastnemu okolju: Naše prvo misijonsko področje so naši družinski člani, sosedje, sodelavci in tisti “tradicionalni” kristjani, ki so se morda oddaljili od vere ali pa so obtičali v duhovni praznini (sodobne “izgubljene ovce”).

• Strategija malih korakov: Ne moremo spremeniti celotne družbe naenkrat. Odlomek nas spodbuja, da začnemo tam, kjer smo – z drobnimi dejanji ljubezni, pristnimi pogovori in prinašanjem miru v svoje najožje okolje.

Poglejmo si tri pomembna sporočila, ki nam jih ta dogodek prinaša za danes:

Jezus nam daje “supermoč”, da lahko delamo dobro

Ko je Jezus poslal svoje prijatelje v svet, jim ni dal denarja ali orožja, ampak jim je dal posebno moč: moč, da ozdravljajo bolne in toolažijo žalostne.

 Jezus danes računa tudi nate! Tudi ti si del njegove ekipe. Morda ne moreš z enim dotikom ozdraviti zlomljene noge, ti je pa Jezus dal “supermoč”, da z lepo besedo potolažiš sošolca, ki joče, objameš mamico, ko je utrujena, ali pomagaš nekomu, ki je osamljen. Ko delaš dobro, delaš z Jezusovo močjo.

V Jezusovi ekipi je prostor za VSE (tudi za tiste, ki so si različni)

Če dobro poslušamo imena Jezusovih pomočnikov, ugotovimo nekaj zanimivega. Med njimi je bil Matej, ki je pobiral davke in ga nihče ni maral, in Simon, ki je bil strastni borec. V navadnem življenju ti možje sploh ne bi govorili med seboj, morda bi se celo sprli. A Jezus jih je izbral skupaj.

Jezus ne izbira samo tistih, ki so najmočnejši, najlepši ali najbolj pridni v šoli. Rad ima vse. To nas uči, da moramo v svojo družbo in igro sprejeti vsakega – tudi tistega sošolca, ki je morda malo drugačen, tiho sedi v kotu ali nam gre včasih na živce. V Jezusovi ekipi smo lahko vsi prijatelji!

Začni pri tistih, ki so ti najbližje

Jezus je svojim učencem naročil: “Najprej pojdite k izgubljenim ovčkam domačega ljudstva.” Preden so šli na dolga potovanja v tuje dežele, so morali pomagati ljudem, ki so živeli blizu njih.

Včasih si želimo narediti nekaj velikega – na primer rešiti planet ali pomagati ljudem na drugem koncu sveta. To je lepo! A Jezus pravi: Začni doma. Poglej okoli sebe. Kdo v tvoji bližini potrebuje pomoč? Morda tvoj bratec ali sestrica, ki ne zna pospraviti igrač? Morda babi in dedi, ki sta osamljena? Tvoje poslanstvo se začne v tvoji sobi, v tvoji družini in v tvojem razredu.