Pomislim
Jezus je rekel: “Tudi drugi bodo poslušali bodo moj glas”. Jezus govori o glasu, ne o zgledu ali dobrih delih? Zakaj je ravno glas tisti, ki pritegne?
Berem
Razmišljam
Zgled in dobra dela so zunanje kategorije – so nekaj, kar opazujemo z razdalje. Lahko občudujemo dobro delo nekoga, ki ga sploh ne poznamo, ali pa posnemamo zgled zgodovinske osebnosti, ki je že zdavnaj umrla. Glas pa zahteva in ustvarja trenutno prisotnost.
Glas ne prenaša le informacij, ampak prenaša vibracijo, ton, toplino, ritem in čustvo. Ko nekdo spregovori, v njegovem glasu začutimo, ali nas ima rad, ali je miren, ali nas kliče. Jezus ne želi, da bi bili njegovi sledilci le “posnemovalci sistema” ali občudovalci njegove morale. Želi si odnosa. Glas je tisti, ki se dotakne srca, še preden razum sploh analizira dejanja. Zgled nas uči, kaj moramo delati. Glas pa nam pove, kdo smo – da smo ljubljeni in iskani. Zato nas prav glas najbolj pristno in neustavljivo pritegne k Njemu.
1. Glas prebudi najzgodnejši spomin (Psihološki vidik)
Prva stvar, ki jo človek zazna, še preden se rodi in preden sploh lahko karkoli vidi (torej preden lahko opazuje zgled), je glas. Otrok v materinem telesu mesece posluša glas mame. Ko se rodi, ne prepozna obraza ali dobrih del, prepozna pa barvo glasu, ki mu prinaša občutek popolne varnosti. Ko Jezus govori o poslušanju glasu, nagovarja to našo najglobljo, skoraj otroško potrebo po varnosti. Njegov glas v verniku prebudi občutek: “Tukaj sem varen, to je nekdo, ki me pozna.”
2. Glas deluje v temi in v stanju ranljivosti (Eksistencialni vidik)
Zgled je čudovit, ko je vse jasno in ko vidimo pot pred seboj. Kaj pa, ko se v življenju znajdemo v “temni dolini”, v megli preizkušenj, ko ne vidimo niti koraka naprej? Takrat nam zgled ne pomaga, ker je vse okoli nas tema. Takrat potrebujemo glas. Ko se izgubiš v gozdu, ne iščeš nekoga, ki bi ti kazal, kako se hodi (zgled), ampak poslušaš, od kod prihaja klic. Glas pastirja je tisti, ki vodi ovco, ko išče pot ali ko nastane tema. Glas je rešilna vrv, ko odpove vid.
3. Dobra dela je mogoče zaigrati, glasu ne (Vidik pristnosti)
Ljudje smo nezaupljivi in z dobrimi deli nas je mogoče pretentati. Politik lahko naredi veliko dobrih del, pa mu ne verjamemo. Najemnik v priliki lahko navidezno dela vse prav, a ko pride nevarnost, zbeži. Glas pa je izjemno težko ponarediti, saj skozenj nezavedno govori naša bit. V glasu se sliši vsak hripav ton strahu, vsak odtenek laži ali pa čista, pristna ljubezen. Ovce začutijo to pristnost. Jezusov glas pritegne zato, ker je v njem popolna odsotnost sebičnosti in popolna prisotnost ljubezni.
4. Glas kliče po imenu (Vidik osebne identitete)
Malo pred tem odlomkom v istem poglavju Jezus pravi: “Svoje ovce kliče po imenu”. Zgled in dobra dela so vedno splošna – namenjena so množici. Ko nekdo nahrani lačne, nahrani skupino. Glas pa se lahko obrne neposredno k tebi. Ko slišiš glas, ki te pokliče po imenu s tonom, ki te ne obsoja, ampak te sprejema, se tvoja obramba sesuje. To je tisto, kar pritegne: zavest, da nisi le del črede, ampak da te Pastir pozna osebno.
H koreninam
Ljubezen, ki gre do konca.
Osrednje sporočilo celotnega odlomka je popolna, brezpogojna ljubezen, ki se ne umakne pred nevarnostjo. Jezus se ne predstavlja le kot vodnik, ampak kot Pastir, ki za svoje ovce zastavi in daruje lastno življenje. To spreminja naš pogled na Boga: Bog ni daleč, ampak je osebno vpleten v našo usodo in pripravljen iti v smrt, da bi mi živeli.
Odnos namesto dolžnosti (Pastir : najemnik) Jezus jasno razloči med pastirjem in najemnikom. Najemnik dela za plačilo; ko pride nevarnost (volk), gleda na lastno korist in zbeži. Pastir pa deluje iz ljubezni in pripadnosti.
Varnost v osebnen poznavanju »Poznam svoje in moje poznajo mene…« To medsebojno poznavanje je globoko, saj ga Jezus primerja z odnosom med njim in Očetom. Ne gre za površno vednost, ampak za intimno, izkustveno poznavanje. V svetu, kjer se pogosto počutimo spregledane ali le kot številke, nam ta podoba prinaša globoko toolažbo: Pastir pozna tvoje ime, tvoje rane in tvoje skrite želje.
Preseganje meja in odprtost za »druge« »Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva…« Jezusovo srce je večje od naših človeških okvirjev, tradicij in varnih zidov. On želi zbrati vse. To nas spodbuja k preseganju izključevalnosti, predsodkov in delitev. Resnična krščanska drža ni zapiranje v varen krog »izbranih«, ampak poslušanje Jezusovega glasu, ki nas kliče k povezovanju, edinosti in sprejemanju tistih, ki so drugačni ali oddaljeni.
Za današnji čas
Danes nas z vseh strani nagovarjajo sodobni »odrešeniki« in vplivneži, ki obljubljajo hitro srečo, uspeh in varnost, a pogosto izginejo, ko gre kaj narobe. Splošno sporočilo tega odlomka za današnji čas je iskanje sidra v tistem, kar je resnično in trajno. Dobri pastir nas uči, da prava varnost ne izvira iz zunanjega udobja ali sledenja trenutnim trendom, ampak iz globoke, ljubeče zavezanosti, ki je pripravljena iti skozi preizkušnje.
Kriza vodenja in odgovornosti (Prepoznati »najemnike«) Živimo v času, ko v družbi pogosto primanjkuje odgovornih voditeljev – tako na ravni politike, gospodarstva kot tudi v vsakdanjih odnosih. Najemnik iz evangelija je prispodoba za egoizem: vzame korist zase, ko pa pride kriza, zbeži.
Odlomek nas spodbuja k kritični presoji, komu zaupamo in komu sledimo v digitalni in fizični javnosti. Hkrati pa je to vabilo vsakemu izmed nas, da v svojih vlogah (kot starši, prijatelji, sodelavci) ne delujemo kot najemniki, ampak z držo pastirja, ki mu je mar za skupno dobro.
Protiutež epidemiji osamljenosti (»Poznam svoje«) Kljub popolni digitalni povezanosti raziskave kažejo, da je sodobni človek osamljen. Pogosto imamo občutek, da smo le algoritem, številka ali profil na družbenih omrežjih.
Jezusovo zagotovilo »Poznam svoje« je neposredno zdravilo za to stisko. Pomeni, da si viden, slišan in ljubljen v svoji enkratnosti. Resničen odnos ne temelji na “všečkih”, ampak na globoki osebni navzočnosti, kar nas vabi, da tudi sami začnemo ljudi okoli sebe gledati bolj osebno in manj površno.
Klic k preseganju mehurčkov in polarizacije (En korak ven iz »hleva«) Današnja družba je močno razdeljena; družbena omrežja nas zapirajo v t. i. odmevne sobe (mehurčke), kjer poslušamo le tiste, ki mislijo enako kot mi. Tiste zunaj našega kroga hitro označimo za nasprotnike.
Besede »Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva« so klic k dialogu. Jezus nas izziva, da stopimo iz svojih con udobja in predsodkov. V svetu, ki gradi zidove, je to vabilo h gradnji mostov – k poslušanju tistih, ki imajo drugačna prepričanja, življenjske zgodbe ali poglede, z namenom, da bi iskali to, kar nas povezuje (edinost), in ne tega, kar nas ločuje.
Otrokom, vnukom
Ovčka Bina in skriti glas
V sončni dolini pod goro je živela majhna, skodrana ovčka z imenom Bina. Bina je bila zelo radovedna. Rada je skakala čez kamenčke in vohala rožice. A imela je eno težavo: včasih je bila tako zaposlena s svetom okoli sebe, da je pozabila gledati, kje je njena čreda.
Nekega popoldneva je Bina zagledala čudovitega, svetlečega metulja. Tekla je za njim, hop sem in hop tja, dokler se ni sonce začelo skrivati za gore. Nenadoma se je zdanilo mračno in hladno.
Bina se je ozrla okoli sebe. Skozi gosto meglo ni videla ničesar. Ni videla poti, ni videla svojih prijateljic ovčk in ni videla pastirja Luka. Postalo jo je strah. “Kako naj najdem pot domov, če pa nič ne vidim?” je zameketala in se stisnila h grmu. Druge ovčke, pastir in lepa staja so bili predaleč, da bi jih lahko videla.
Nato pa je obstala in zastrigla z ušesi. Zaprla je oči in začela močno, močno poslušati.
Iz daljave, skozi sivo meglo in temo, je poneslo nežen, znan zvok. Pastir Luka je pel njeno najljubšo pesem in klical: “Binaaa, ne boj se, tukaj sem!”
Bina ni potrebovala luči. Ni ji bilo treba videti pastirja z očmi. Njene nogice so natanko vedele, kam morajo iti, saj je njeno srce prepoznalo ta glas. To je bil glas, ki jo je vsak dan hranil, jo božal in ji prinašal varnost. Stekla je naravnost proti zvoku in že čez nekaj časa je začutila toplo pastirjevo roko na svojem kožuhu.
“Našla sem te, ker sem te slišala,” je veselo zameketala Bina in varno zaspala.
Te misli lahko z otroki preberete skupaj in se o njih pogovorite:
Jezus te pozna po imenu: Ti zanj nisi le eden izmed mnogih otrok v množici. Jezus pozna tvoje ime, tvoj nasmeh in tvoje skrite želje. Ko te kliče, kliče prav TEBE.
Ko je okoli tebe tema, samo poslušaj: Če te je kdaj strah, če si žalosten ali če ne veš, kaj storiti, zapri oči in bodi čisto tiho. Jezusov glas ti bo v srcu zašepetal: “Tukaj sem, z nami si na varnem.”
Jezusov glas prinaša mir: Kako veš, da govori Jezus in ne kdo drug? Njegov glas nikoli ne kriči, ne jezi se in te ne straši. Jezusov glas je kot topel objem – ko ga začutiš v mislih, postaneš miren in vesel.
Biti ovčka pomeni imeti rad: Ni ti treba biti najmočnejši ali najpametnejši na svetu. Jezus od tebe želi le eno: da odpiraš svoje srce in poslušaš Njegove lepe besede.
Preden nadaljujem
Ko postane svet preglasen ali pot preveč meglena, zapri oči in prisluhni srcu. Dobri pastir te nikoli ne izpusti izpred oči in Njegov nežen glas te bo vedno znal poklicati po imenu.