Pomislim
V molitvi očenaš med drugim prosimo: “in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.” Kaj pomeni, da nekomu “odpustimo”?
Berem
Razmišljam
Odpuščanje je proces, kjer iz sebe odstraniš tumor grenkobe, da bi lahko ponovno polno živel.
Odpuščanje ni opravičevanje ali zanikanje: Ne pomeni, da rečeš: »Saj ni bilo tako hudo« ali »Saj ni mislil resno«. Če ni bilo hudo, potem sploh nimaš česa odpuščati. Odpuščanje vedno jasno poimenuje zlo: »Bilo je hudo, zelo me je bolelo, a se odločim, da grem naprej.«
Odpuščanje ne pomeni pozabiti: Ljudje nismo računalniki, da bi pritisnili gumb Delete. Spomin ostane, vendar se spremeni naboj tega spomina. Ko odpustiš, se dogodka še vedno spomniš, a te spomin nanj ne peče več v srcu in v tebi ne sproža več želje po uničenju drugega.
Odpuščanje ni nujno sprava (obnova odnosa): Za odpuščanje potrebuješ samo sebe in svojo odločitev pred Bogom ali v svojem srcu. Za spravo pa sta potrebna dva. Lahko nekomu popolnoma odpustiš, a se zaradi lastne varnosti ali njegove neskesanosti odločiš, da z njim nikoli več ne boš pil kave ali imel stikov.
Zavestna odločitev, da se odpoveš želji po povračilu
Odpuščanje se začne z odločitvijo, da se odpoveš pravici do maščevanja. To pomeni, da osebi ne želiš več vračati »milo za drago«, je ne blatiš pred drugimi in ne čakaš privoščljivo na trenutek, ko bo trpela tudi ona. Dolg, ki ga je ta oseba imela do tebe, preprosto »odpišeš«.
Osvoboditev samega sebe (čustveno razstrupljanje)
Dokler nekomu ne odpustiš, s seboj nosiš težko breme: zamero, jezo, grenkobo in prizadetost. Te pretekle rane krojijo tvojo sedanjost. Ko odpustiš, s tem ne delaš usluge tistemu, ki te je prizadel, ampak samemu sebi. Prerežeš nevidno vez, ki te je držala ujetega v preteklosti, in si povrneš svoj notranji mir.
Ločevanje človeka od njegovega dejanja
Odpuščanje pomeni, da na človeka pogledaš širše – ne le skozi lečo napake, ki jo je storil. Priznaš, da je njegovo dejanje napačno in zlobno, vendar hkrati sprejmeš, da je on več kot le to dejanje. Gre za prehod od misli »Ti si zla oseba« k misli »Storil si nekaj slabega, a jaz ne bom dovolil, da to dejanje definira najin odnos ali moje življenje«.
Premik od pozicije žrtve k svobodi
Ko te nekdo prizadane, postaneš žrtev njegovih dejanj. Če pa vztrajaš v tem, da ne neodpustiš, prostovoljno ostajaš v vlogi žrtve. Odpuščanje je dejanje moči: z njim rečeš: »To, kar si mi storil, me je bolelo, vendar nimaš več moči nad mojim razpoloženjem in mojo prihodnostjo.«
H koreninam
Molitev očenaš je sestavljena iz nagovora in sedmih prošenj. Prve tri so usmerjene k Bogu in njegovi slavi, preostale štiri pa k našim človeškim potrebam in stiskam.
Nagovor: »Oče naš, ki si v nebesih«
Boga ne nagovarjamo kot daljnega, strašljivega vladarja, ampak kot ljubečega očeta. Beseda »naš« nas takoj spomni, da nismo sami – vsi ljudje smo med seboj bratje in sestre. »V nebesih« pa označuje Božjo presežnost in veličino; da presega naš zemeljski svet.
1. prošnja: »Posvečeno bodi tvoje ime«
S to prošnjo želimo, da bi vsi ljudje spoznali Boga, ga spoštovali in slavili. Ker pa kristjani nosimo Božje ime v svetu, s tem prosimo tudi, da bi s svojim lepim ravnanjem in življenjem kazali na Božjo ljubezen – da zaradi naših dejanj Božje ime ne bi bilo očrnjeno.
2. prošnja: »Pridi tvoje kraljestvo«
Prosimo, da bi na svetu zavladale Božje vrednote: mir, ljubezen, pravičnost, resnica in sočutje. To je prošnja, da bi Božje kraljestvo raslo že zdaj v naših srcih in med nami, hkrati pa je to hrepenenje po končni dopolnitvi sveta ob koncu časov.
3. prošnja: »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji«
Izražamo zaupanje, da Bog ve, kaj je za nas najboljše – veliko bolje kot mi sami. Prosimo za moč, da bi znali opustiti svoje sebične načrte in sprejeti Božji načrt za svoje življenje, saj je njegova volja vedno usmerjena v naše dobro in rešitev.
4. prošnja: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«
»Kruh« tukaj predstavlja vse, kar človek nujno potrebuje za dostojno življenje: hrano, obleko, streho nad glavo, delo, zdravje in ljubezen. Beseda »danes« nas uči skromnosti in zaupanja za ta trenutek, beseda »naš« pa nas opominja, da moramo tisto, kar imamo, deliti z tistimi, ki kruha nimajo. (V globjem pomenu gre tudi za duhovni kruh – Evharistijo in Božjo besedo).
5. prošnja: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«
Priznavamo, da smo grešni in potrebni Božjega usmiljenja. Vendar pa je ta prošnja pogojna: Boga prosimo, naj nam odpusti v enaki meri, kot smo mi pripravljeni odpustiti tistim, ki so prizadeli nas. Če sami zapremo srce za odpuščanje, Božja milost ne more vanj.
6. prošnja: »In ne vpelji nas v skušnjavo«
Bog nikogar ne napeljuje na greh. S to prošnjo pravzaprav prosimo: »Bog, ne dovoli, da bi zašli na pota, ki vodijo v greh, in ne pusti nas samih, ko se znajdemo pred preizkušnjo.« Prosimo za modrost, da bi prepoznali zlo, in za moč, da bi se mu uprli.
7. prošnja: »Temveč reši nas hudega«
To je krik po osvoboditvi izpod oblasti vsega slabega. Prosimo za rešitev pred osebnim zlom (grehom, obupom), pred družbenim zlom (vojne, krivice, bolezni) in pred Hudičem (Zlom z veliko začetnico), ki želi človeka ločiti od Boga.
Za današnji čas
Očenaš je bil zapisan pred dva tisoč leti, a ko nanj pogledamo skozi lečo današnjega sveta – sveta družbenih omrežij, nenehne naglice, tesnobe in individualizma – postane šokantno aktualen. Je pravzaprav popolna antiteza (protistrup) za sodobni način življenja.
Protistrup za osamljenost in narcisoidnost
»Oče naš …«
Živimo v dobi individualizma, ko je v ospredju »jaz« (moj uspeh, moja podoba, moji profili). Jezus pa molitve ne začne z »Oče moj«, ampak »Oče naš«.
Vsakič, ko rečemo »naš«, se odpovemo sebičnosti. Molitev nas opominja, da brezdomec na ulici, begunec, moj tečni sosed in človek z drugačnimi političnimi pogledi delijo istega Očeta kot jaz. V svetu, ki nas deli, očenaš gradi skupnost.
Iskanje miru v svetu »instant« uspeha
»Zgodi se tvoja volja …«
Danes nas kultura uči: »Bodi sam svoj gospodar, manifestiraj svoje želje, vse mora biti takoj in po tvoje.« Ko se stvari ne izidejo, se pojavita izgorelost in frustracija.
Ta prošnja je radikalno spuščanje nadzora. Pomeni izdih olajšanja: »Bog, jaz ne zmorem nadzorovati vsega sveta, mojega zdravja, ekonomije in prihodnosti. Zaupam, da imaš ti večjo sliko.« To je zdravilo za sodobno tesnobo (anksioznost).
Omejevanje potrošništva in požrešnosti
»Daj nam danes naš vsakdanji kruh …«
Sodobni kapitalizem temelji na tem, da nikoli nimamo dovolj. Potrebujemo več naročnin, boljši avto, več oblek, zaloge za naslednjih deset let.
Prošnja nas uči bivanja v sedanjem trenutku (»danes«) in skromnosti (»vsakdanji kruh« – tisto, kar dejansko rabim, ne vsega, kar si želim). Hkrati pa beseda »nam« (ne »meni«) pomeni: če imam jaz polno shrambo, moj sosed pa je lačen, ta molitev od mene zahteva, da svoj kruh delim.
Kultura odpovedovanja in »cancel culture«
»… kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom …«
Živimo v kulturi javnega linča in t.i. cancel culture (kulture črtanja), kjer se napake ne odpuščajo. Če nekdo stori nekaj napačnega, ga družba takoj označi in izloči. Na osebni ravni pa v sebi kuhamo zamere in gojimo toksične odnose.
Ta del nas strezni. Opominja nas, da smo vsi ljudje krvavi pod kožo in delamo napake. Če želimo, da drugi (in Bog) razumejo naše napake, moramo enako milost pokazati tistim, ki so prizadeli nas. Odpuščanje je edina pot iz začaranega kroga polarizacije in sovraštva.
Boj z odvisnostmi in algoritmi
»In ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega …«
Danes so »skušnjave« oblikovane z vrhunsko tehnologijo. Algoritmi družbenih omrežij so narejeni tako, da nas zasvojijo z dopaminom; spletne trgovine nas vabijo k nenehnemu zapravljanju; pornografija in spletne igre so na dosegu enega klika.
Ta prošnja je priznanje lastne ranljivosti. Pomeni: »Priznam, da sem šibek. Tehnologija, pritiski družbe in moji lastni nagoni so močnejši od moje moči volje. Bog, pomagaj mi postaviti meje in me varuj pred tem, da bi izgubil samega sebe.«
Očenaš torej danes ni le verski obrazec, ampak manifest duhovnega upora proti hitrosti, površnosti, sebičnosti in materializmu sodobnega sveta.
Otrokom, vnukom
Kaj je molitev Očenaš?
Pismo najboljšemu Očetu (začetek): Ko rečemo »Oče naš, ki si v nebesih …«, Boga ne kličemo kot strogega kralja, ampak kot ljubečega očka. To pomeni, da nas Bog posluša z največjo ljubeznijo. Ker pa rečemo Oče naš (in ne moj), to pomeni, da smo vsi ljudje na svetu ena velika družina, bratje in sestre.
Prošnja za vsakdanje stvari (sredina): Ko prosimo za »vsakdanji kruh«, Boga prosimo za vse, kar nujno potrebujemo za lep dan: za hrano, toplo posteljo, objem staršev, zdravje in dobre prijatelje. Jezus nas uči, da smo hvaležni za to, kar imamo danes, in da znamo svoje stvari posojati/darovati tudi drugim.
Brisanje napak in varnostni ščit (konec): Ko molimo »odpusti nam naše dolge …«, Boga prosimo, naj z radirko izbriše naše napake (ko ušpičimo kakšno neumno ali smo trmasti). Ampak pozor! Bog nas prosi, da potem tudi mi obrišemo solze in odpustimo tistim, ki so bili nesramni do nas. Na koncu (»reši nas hudega«) pa Boga prosimo, naj bo kot naš nevidni ščit, ki nas varuje pred strahom, žalostjo in slabimi odločitvami.
Kako se pogovarjati z Bogom? (Brez blebetanja!)
Predstavljajte si, da pridete do mame ali očeta, ker ste lačni, in začnete ponavljati: »Kruh, kruh, prosim kruh, nujno kruh, tisočkrat kruh!« Malo hecno, kajne? Starši so vas slišali že prvič.
Jezus je rekel, da je z Bogom podobno. Ko molimo, nam ni treba »blebetati« – to pomeni, da nam ni treba ponavljati tisočih dolgih in zapletenih besed samo zato, da bi nas Bog uslišal. Bog ni strog učitelj, ki ocenjuje dolžino našega govora. Jezus pravi: Vaš Oče ve, kaj potrebujete, še preden ga sploh prosite!
Molitev je preprosto pogovor z nekom, ki te ima neizmerno rad. In ker so učenci vprašali, kako naj sploh molijo, jim je Jezus dal predlog – molitev Oče naš.
Skrivni zemljevid molitve Oče naš
Ko molimo Oče naš, je tako, kot bi z Jezusom prehodili nekaj pomembnih korakov:
»Oče naš, ki si v nebesih …« – Boga ne kličemo z nekimi uradnimi naslovi, ampak mu rečemo Oče (ali oči). S tem povemo, da smo del njegove velike družine.
»Daj nam danes naš vsakdanji kruh …« – Boga prosimo za tisto, kar nujno potrebujemo za danes. To ni samo hrana, ampak tudi zdravje, streha nad glavo in ljubezen.
»Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo …« – Tukaj Bogu priznamo, da smo kdaj ušpičili kaj čudnega (naredili napako) in nam je žal. A pazi! Jezus je dodal pomemben pogoj: če želimo, da Bog odpusti nam, moramo tudi mi odpustiti tistim, ki so bili nesramni do nas.
»In ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.« – Prosimo za supermoč, da bi se znali prav odločiti, ko nas mika, da bi naredili kaj slabega (npr. se zlagali ali komu ponagajali).
Jezusovo zlato pravilo za konec: Jezus je na koncu še enkrat poudaril: Če boste vi odpustili drugim, bo tudi vaš nebeški Oče odpustil vam. Odpuščanje je kot brisanje šolske table – ko nekomu odpustiš, izbrišeš tisto slabo in spet lahko začneta z lepo, čisto tablo.
Kratka ideja za igro/aktivnost:
Z otroki se lahko igrate igro “Telefončki brez besed”. Poskusite nekomu nekaj povedati z dolgim in zapletenim šepetanjem, nato pa isto stvar povejte z enim samim toplim objemom ali preprosto besedo (npr. “Rada te imam”). Tako bodo otroci lažje razumeli, da Bogu ni pomembna količina besed, ampak to, kar je v srcu.
Preden nadaljujem
V tišini bom zaupal Očetu, sprejel svoj ‘vsakdanji kruh’ z radostjo in stopil korak naprej s srcem, ki je pripravljeno odpuščati.