Pomislim
Jezus je poklical cestninarja Mateja “Hodi za menoj!” Ali ne bi bilo bolj primerno povabilo “Hodi z mano!”?
Berem
Razmišljam
Na prvi pogled se zdi pomislek popolnoma logičen in človeško toploraden. V našem sodobnem razumevanju odnosov je izraz »Hodi z mano« sinonim za enakopravnost, bližino, prijateljstvo in spoštovanje. Sliši se demokratično – kot povabilo na skupno kavo ali sprehod vštric. Nasprotno pa lahko »Hodi za menoj« v modernem ušesu zazveni skoraj avtoritarno, hierarhično, kot ukaz generala vojaku ali gospodarja slugi.
Vendar pa bi bilo povabilo »Hodi z mano« v primeru cestninarja Mateja ne le manj primerno, ampak bi zgrešilo bistvo tistega, kar je Matej v tistem trenutku najbolj potreboval. Jezus namreč Mateja ne vabi na sproščen klepet, ampak ga rešuje iz bivanjskega močvirja. Da bi ga rešil, pa je bila potrebna jasna avtoriteta in temeljit premik vlog, ki jo izrazi ravno besedica »za«.
Terapevtski vidik: Bolnik ne hodi vštric z zdravnikom
Jezus sam v odlomku uporabi prispodobo o zdravniku in bolniku. Če ste hudo bolni ali poškodovani, od zdravnika ne pričakujete, da bo rekel: »Greva skupaj malo hodit in bova videla, kam naju zanese.« Vi potrebujete zdravnika, ki ve, kaj dela, ki stopi pred vas, prevzame pobudo in reče: »Sledi mojim navodilom, jaz te bom peljal skozi proces zdravljenja.« Matej je bil duhovno in družbeno »zlomljen«. Potreboval je nekoga, ki je močnejši od njegovega obupa in njegove preteklosti. »Hodi za menoj« je ponudba varnega vodstva za nekoga, ki je sam svoje življenje pripeljal v slepo ulico.
Razbremenitev krivde: Kdo nosi težo preteklosti?
Če bi Jezus rekel »Hodi z mano«, bi Mateja postavil v vlogo enakopravnega sopotnika, ki na pot prinaša svoj del prtljage. Toda Matejeva prtljaga je bila umazana – bil je javni grešnik in izdajalec. Ko Jezus reče »Hodi za menoj«, se postavi med Mateja in njegovo preteklost (ter med Mateja in besne farizeje).
Ko hodiš za nekom, je tisti spredaj tvoj ščit. Jezus s tem prevzame nase vse puščice obsojanja, ki bi sicer letela v Mateja. Mateju ni treba ničesar dokazovati ali se braniti; njegova edina naloga je, da gleda v Jezusov hrbet in mu sledi.
Zaščita pred vrnitvijo na staro pot (psihološki vidik)
Matej je sedel pri mitnici – to je bil njegov center moči, nadzora in denarja. Če bi hodil z Jezusom vštric, bi še vedno imel možnost, da z enim očesom gleda nazaj proti svoji mitnici in predlaga: »Kaj če bi zavila malo tja, kjer imam še nekaj neporavnanih računov?« Z ukazom »Hodi za menoj« Jezus Mateju zakrije pogled na staro življenje. Ko hodiš zadaj, tvoj pogled zapolnjuje tisti, ki hodi pred teboj. Mitnica izgine iz vidnega polja, pred njim pa se odpre povsem novo obzorje.
Resnično prijateljstvo se rodi šele po hoji za njim
Zanimivo je, da Jezus svojih učencev ne pusti za vedno v podrejenem položaju. Kasneje, pri zadnji večerji, jim reče: »Ne imenujem vas več služabnike … vas sem imenoval prijatelje« . A do tega resničnega, globokega duhovnega prijateljstva se ne da priti čez noč. Matej je moral najprej prehoditi pot učenja (»hodi za menoj«), da se je njegovo srce prečistilo, preobrazilo in postalo sposobno resničnega, svobodnega bivanja z Bogom.
H koreninam
Dogodek, ko je Jezus poklical cestninarja Mateja, nas nagovarja z močnim sporočilom o neskončnem Božjem usmiljenju in brezpogojni ljubezni, ki presega človeške predsodke, družbene oznake in pretekle napake. Jezus ne gleda na človeka skozi prizmo njegove grešnosti ali družbenega statusa, ampak vidi njegovo srce in njegov potencial za prenovo. S tem, ko mizo deli z grešniki in cestninarji, Jezus ruši zidove ločevanja in nam kaže, da je Bog dostopen vsakomur – nihče ni preveč izgubljen, da ne bi mogel biti poklican, in nihče ni preveč grešen, da ne bi mogel izkusiti ozdravljenja. To je vabilo k radikalni odprtosti, spreobrnjenju in zaupanju v Božjo bližino.
Moč takojšnjega odziva: »Hôdi za menoj!«
Matej je sedel pri mitnici – na mestu, ki je predstavljalo njegovo varno, a duhovno prazno življenje, polno družbenega obsojanja. Ko zasliši Jezusov klic, ne odlaša, ne išče izgovorov in ne opravičuje svoje preteklosti. Preprosto vstane in gre. Ta poudarek nas vabi, da se vprašamo, od katerih »mitnic« (navad, navezanosti, strahov) moramo sami vstati, ko začutimo Božji klic k spremembi.
Cerkev kot bolnišnica, ne kot klub popolnih
Farizeji so Jezusu očitali druženje z grešniki, saj so svetost razumeli kot ločevanje od »nečistega«. Jezus pa s prispodobo o zdravniku popolnoma obrne to logiko: zdravnik ne hodi k zdravim, ampak k bolnim. Duhovno življenje ni prostor za tiste, ki mislijo, da so popolni (pravični), ampak za tiste, ki si upajo priznati svojo ranljivost, zlomljenost in potrebo po Božji milosti.
Prednost usmiljenja pred formo: »Usmiljenja hočem in ne žrtve«
Jezus citira preroka Ozeja in postavlja ljubezen ter sočutje nad slepo izpolnjevanje verskih pravil in zunanjih ritualov. Bogu ni mar za hladno zunanje opravljanje dolžnosti, če je srce zaprto za bližnjega. Resnična duhovnost se ne kaže v tem, kako strogo znamo obsojati greh drugih, temveč v tem, koliko usmiljenja in prostora znamo ponuditi tistim, ki so padli.
DODATEK:
Da bi zares razumeli težo Jezusovega klica, moramo nase nadeti očala tistega časa. Dejansko stanje cestninarja Mateja (preden je postal apostol) je bilo z družbenega, verskega in osebnega vidika izjemno zapleteno in težko.
Družbeni izobčenec in izdajalec domovine
Matej (v tistem času znan tudi kot Levi) je delal za rimskega okupatorja. Rimljani so pobiranje davkov prepustili domačinom preko sistema zakupov. Cestninarji so morali rimskim okupatorjem oddati določen znesek, vse, kar so izsilili nad tem, pa je bil njihov dobiček. Zato so Mateja njegovi rojaki judje videli kot narodnega izdajalca, kolaboranta in oderuha, ki se bogati na račun lastnega, že tako revnega naroda. Med ljudmi je bil globoko osovražen in preziran.
Versko izključen in »javni grešnik«
V očeh judovskih verskih voditeljev (farizejev in pismoukov) so bili cestninarji obravnavani v isti kategoriji kot morilci, roparji in prostitutke. Veljali so za ritualno nečiste. Matej zaradi svojega poklica in nenehnega stika s pogani (Rimljani) sploh ni smel vstopiti v tempelj ali sinagogo, da bi molil. Njegov denar je veljal za umazanega, zato ga niso sprejemali niti kot miloščino. Bil je uradno izobčen iz verskega življenja svojega ljudstva.
Materialno preskrbljen, a v dveh svetovih
Z materialnega vidika je bil Matej verjetno zelo premožen mož. Imel je varno in donosno službo, bil je pismen (kar je bila takrat redkost, saj je moral voditi natančne knjige v grščini ali latinščini) in je imel “opravičilo” s strani Rima. Vendar je bil to zlat kletni prostor: imel je denar, ni pa imel prijateljev, ugleda ali mirne vesti.
Sedenje pri mitnici – ujetost v sistem
Evangelij poudarja, da je »sedél pri mitnici«. To ni bil le opis njegovega telesnega položaja, ampak simbol njegovega duhovnega stanja. Mitnica je bila meja, kraj prehodov in carinjenja (verjetno ob Galilejskem jezeru). Matej je bil ujet v točko, kjer je vsak dan gledal ljudi, ki so ga sovražili, on pa je od njih terjal denar. Bil je vklenjen v rutino lastnega slabega slovesa, iz katerega človeško gledano ni bilo izhoda.
Sklep: Dejansko stanje Mateja je bilo stanje globoke osamljenosti in bivanjskega zapora. Bil je človek, ki je imel poln žep in prazno dušo, zapisan na obrobje družbe brez možnosti za rehabilitacijo. Ko je Jezus stopil do njegove mitnice, ni nagovoril uglednega meščana, ampak človeka, ki so se ga vsi izogibali.
Za današnji čas
Današnji človek pogosto živi v primežu nenehnega dokazovanja, pehanja za uspehom in občutka, da mora biti popoln, da bi bil sprejet. Odlomek o Mateju prinaša osvobajajoče sporočilo: Tvoja vrednost ni odvisna od tvoje preteklosti, tvojega družbenega statusa ali mnenja okolice. Jezus ne čaka, da se sami »popravimo« ali postanemo popolni, ampak vstopa v našo realnost – v našo utrujenost, osamljenost in morebitne napačne odločitve. V svetu, ki nas hitro označi in zavrže, nas Bog vabi v odnos takšne, kot smo, z namenom, da nas skozi ljubezen preobrazi.
Izstopi iz svoje »digitalne mitnice« (Sprememba je možna ZDAJ)
Sodobni človek pogosto »sedi pri svoji mitnici« – ujet v rutino zaslonov, navideznega uspeha, materialne varnosti ali pa v kletko lastnih preteklih napak in prepričanja, da se ne more spremeniti. Matejev takojšnji odziv nas uči, da nikoli nismo preveč globoko vpleteni v slab sistem ali slabe navade, da ne bi mogli začeti znova. Klic »Hôdi za menoj!« nas vabi, da odložimo tisto, kar nas zasužnjuje, in tvegamo korak v svobodo, ne glede na to, kaj bodo rekli drugi.
Presegaj kulturo odpovedi in obsojanja (Kdo je moj bližnji?)
Živimo v času velike polarizacije, »kulture odpovedi« (cancel culture) in hitrega spletnega linča, kjer ljudi zlahka popredalčkamo med »prave« in »napačne« (tako kot so farizeji ločevali grešnike). Jezusovo sedenje za mizo s cestnarji je direkten izziv naši sodobni mehurčkasti miselnosti. Vabi nas, da začnemo graditi mostove namesto zidov, da znamo sesti za mizo s tistimi, ki mislijo drugače, živijo drugače ali imajo drugačne vrednote, ter v njih najprej prepoznati človeka, potrebnega bližine.
Iskrenost namesto verskega in moralnega ličenja
Mnogi sodobni ljudje čutijo odpor do duhovnosti ali Cerkve, ker v njej vidijo prostor moraliziranja in dvoličnosti. Jezusovo opozorilo, da ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni, nas poziva k temeljiti pristnosti. Biti veren ali duhovno prebujen ne pomeni igrati vloge brezhibnega človeka, temveč si dopustiti biti ranljiv in si priznati svoje duhovne ali čustvene rane. Le ko si priznamo svojo »bolezen«, lahko namreč izkusimo pravo ozdravljenje in pomagamo zdraviti druge.
Otrokom, vnukom
Jezus in Matej
(Zgodba o novi priložnosti)
Predstavljajte si moža z imenom Matej, ki je imel zelo nenavadno službo – zbiral je denar za vladarje. Ker je bil včasih nepravičen in je ljudem vzel preveč denarja, ga nihče ni imel rad. Bil je zelo osamljen, nihče se ni želel družiti z njim ali praznovati rojstnega dne. Vsi so nanj kazali s prstom in govorili: »On je slab človek!«
Nekega dne pa je mimo njegove mize prišel Jezus. Ni ga grdo pogledal in ni ga okregal. Pogledal ga je z ljubeznijo in mu rekel nekaj čudovitega: »Hodi za menoj!«
Matej je bil tako vesel, da ga je nekdo končno sprejel, da je takoj pustil svoj denar in stekel za Jezusom. Postal je Njegov najboljši prijatelj in učenec.
Tri kratke modrosti za otroke
Jezus ima rad vse ljudi: Jezus ne izbira prijateljev le med tistimi, ki so najbolj popularni ali pridni. Rad ima vsakega otroka – tudi takrat, ko naredimo kakšno napako ali ušpičimo neumnost.
Vedno lahko začnemo znova: Če smo naredili kaj narobe (se skregali, zlagali ali bili sebični), to ne pomeni, da smo za vedno »slabi«. Jezus nam vedno ponudi novo priložnost, da postanemo boljši.
Bodi kot Jezus, ne kot farizeji: Ko vidiš nekoga, ki je osamljen, ki sedi sam na klopci ali s katerim se nihče noče igrati, ne bodi tisti, ki se norčuje. Stopi do njega in mu ponudi svoje prijateljstvo, tako kot je Jezus stopil do Mateja.
Preden nadaljujem
Danes ne bom sodnik, ki ljudi predalčka, ampak zdravnik, ki prinaša bližino.