Pomislim
Bog je rekel Mojzesu: ›Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov‹? Vendar: Ti očaki so bili ljudje z velikimi napakami (Abraham je lagal, Izak je bil pasiven, Jakob pa je bil prevarant). Kako, da jih Bog omenja Mojzesu?
Berem
Razmišljam
Ko se predstavljamo ljudem, radi izpostavimo svoje uspehe in skrijemo svoje napake. Bog dela ravno obratno. Ko se predstavi Mojzesu (ki je bil, mimogrede, takrat prav tako begunec, ker je ubil človeka v Egiptu!), mu ponudi svojo “vizitko”, na kateri piše: Jaz sem Bog lažnivca, pasivneža in prevaranta. Bog se ne sramuje naše preteklosti.
Preobrazba kot merilo svetosti
Bog ne omenja Abrahama, Izaka in Jakoba zaradi njihovih grehov, ampak zaradi tega, kar je iz njih naredil. Bog v njih ni videl le trenutnega stanja (greha), ampak njihov potencial. Omenja jih kot potrditev svoje zvestobe: “Mojzes, poglej, kaj vse sem prestal s temi tremi možmi, pa jih nisem zapustil. Tako tudi tebe ne bom zapustil.”
Bog zgodovine in procesa
S tem, ko Bog našteje tri generacije (očeta, sina in vnuka), pokaže, da deluje na dolgi rok. On je Bog procesa. Človeka ne spremeni čez noč, ampak skozi celo življenje, ki je polno vzponov in padcev.
H koreninam
Bog je Bog življenja in ne smrti: Osrednje sporočilo odlomka je upanje v vstajenje. Jezus razodeva, da smrt nima zadnje besede. Naš odnos z Bogom je večen; ko stopimo v zavezo z Njim, stopimo v nesmrtnost, saj nas Bog ne zapusti v kraljestvu smrti, ampak nas ohranja žive za večnost.
Večnost presega naše zemeljske okvire: Saduceji si posmrtno življenje predstavljajo zgolj kot nadaljevanje oziroma kopijo zemeljskih odnosov in zakonov (leviratska poroka). Jezus pa poudarja, da bo večno življenje popolnoma nova resničnost (»bodo kakor angeli«), kjer bodo človeški odnosi preobraženi in izpolnjeni v neposredni bližini Boga.
Nevarnost površnega poznavanja vere: Jezus neposredno opomni sogovornike: »Ali se ne motite zato, ker ne poznate pisma in ne Božje moči?« To je duhovni klic k poglobitvi. Opominja nas, da Boga in verskih resnic ne smemo ukalupljati v lastno človeško logiko ali površno branje, ampak moramo ostati odprti za neskončno Božje delovanje.
Zvestoba Boga skozi generacije: Ko Jezus navaja Boga, ki se predstavi kot »Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov«, spominja na osebnega Boga, ki vstopa v zgodovino konkretnih ljudi. Ti očaki so v času Mojzesa že zdavnaj telesno umrli, a ker je Bog še vedno njihov Bog, to pomeni, da so pred Njim živi. To nam daje tolažbo, da Bog ne pozablja svojih obljub in svojih otrok.
Za današnji čas
Odlomek sodobnemu človeku prinaša klic k razširitvi obzorja nad zgolj materialno in vidno resničnost. V svetu, ki je osredotočen na tisto, kar se da otipati, kupiti ali logično izračunati, nas Jezus opominja, da obstaja presežna, duhovna dimenzija bivanja. Sporočilo za danes je klic k upanju: naše življenje ima globlji smisel, ki se ne konča z biološko smrtjo; naši trenutni nemiri ter omejitve bodo v Bogu našli popolno preobrazbo.
Osvoboditev od pritiska “popolnega” zemeljskega življenja: Danes smo pod nenehnim pritiskom, da moramo v tem kratkem zemeljskem času doživeti, imeti in doseči vse (t.i. FOMO – strah, da kaj zamujamo). Saduceji so poskušali večnost stlačiti v zemeljske kalupe. Jezusovo pojasnilo, da bo posmrtno življenje popolnoma drugačno, nas razbremenjuje: ni nam treba vsega izpolniti tukaj in zdaj. Naši odnosi, hrepenenja in ljubezen bodo dobili svojo dovršitev v večnosti, kjer ne bo več posesivnosti in strahu pred izgubo.
Svarilo pred ustvarjanjem Boga po lastni podobi (duhovna površnost): Saduceji so izhajali iz lastnih teorij in ironičnih scenarijev, da bi dokazali svoj prav. Tudi danes si ljudje radi ustvarimo “Boga po svoji meri” ali pa vero zavračamo na podlagi banalnih, površnih argumentov. Odlomek nas izziva, naj ne bomo duhovno leni. Spodbuja nas, da namesto površnih mnenj iščemo globlji odnos z Bogom in resnično spoznanje, ki presega le kulturno ali tradicionalno pripadnost veri.
Zdravilo proti kulturi smrti in osamljenosti Živimo v času, ko se kljub tehnološki povezanosti soočamo z epidemijo osamljenosti, hkrati pa nam sodobna kultura pogosto ponuja rešitve, ki dišijo po nihilizmu in minljivosti (kultura smrti). Jezusovo zagotovilo, da je Bog »Bog živih«, nas uči, da v Božjih očeh nihče ni preteklost, nihče ni odpisan ali pozabljen. Vsak posameznik ima večno vrednost in dostojanstvo, kar nas spodbuja, da tudi v sedanjosti gradimo kulturo, ki ceni vsako življenje od začetka do konca.
Otrokom, vnukom
Nebesa so polna presenečenj: Nebes si ne moremo predstavljati zgolj kot nadaljevanje življenja na Zemlji. Jezus nam sporoča, da so nebesa nekaj popolnoma novega, čudovitega in polnega ljubezni – tam bomo srečni in svobodni kot angeli.
Bog nikogar ne pozabi: Ko nekdo, ki ga imamo radi, umre, smo žalostni. Toda Jezus nas tolaži, da so ti ljudje za Boga še vedno živi. Bog ima tako dober spomin in tako rad nas ima, da nihče, ki je bil nekoč na zemlji, pri Njem ne izgine.
Bog je naš največji prijatelj: Bog ni nekdo iz daljne preteklosti, ampak je z nami tukaj in zdaj. On je Bog življenja, kar pomeni, da želi, da smo veseli, polni energije in da delamo dobro.
Preden nadaljujem
Bog danes pravi: ›Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov in tvoj Bog‹?