Ponedeljek, 1. junij 2026

Pomislim

V Jezusovi priliki o hudobnih vinogradnikih odmevajo besede: »To je dedič! Dajte, ubijmo ga in dediščina bo naša.« Nam to zveni znano? Ali ni to pravzaprav odmev najstarejše laži iz rajskega vrta: »Če bosta jedla, bosta kot Bog.«?

Berem

Tisti čas je začel Jezus govoriti v prilikah velikim duhovnikom, pismoukom in starešinam: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal tlačilnico in sezidal stolp; dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ob svojem času je poslal k vinogradnikom služabnika, da bi od njih prejel sadov iz vinograda. Ti so ga pa zgrabili in pretepli ter odpravili praznega.

Poslal je k njim spet drugega služabnika; tudi tega so na glavi ranili in ga opsovali. In drugega je poslal in tega so ubili. In še mnogo drugih: nekatere so pretepli, nekatere pobili. Še enega je imel – ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega, misleč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Vinogradniki pa so rekli med seboj: ›To je dedič! Dajte, ubijmo ga in dediščina bo naša.‹ In prijeli so ga ter ubili in vrgli iz vinograda.

Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in vinogradnike pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali tudi tega niste brali v pismu: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh‹?« Skušali so Jezusa prijeti, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so bili namreč, da je to priliko povedal o njih. In spustili so ga ter odšli. (Mr 12,1-12)

Razmišljam

Svetopisemske zgodbe nam pogosto nastavljajo ogledalo, v katerem se prepoznamo v svojih najglobljih vzgibih. Ko v priliki o hudobnih vinogradnikih slišimo načrt: »Ubijmo ga in dediščina bo naša,« v resnici poslušamo odmev tiste prve, arhetipske laži iz rajskega vrta: »Če bosta jedla, bosta kot Bog.« Gre za isto dramo človeškega srca, ki se ponavlja skozi tisočletja – za dramo, v kateri človek darove zmotno zamenja za lastnino, Darovalca Boga pa za svojega tekmeca.

Upor oskrbnika, ki želi postati lastnik

Tako v raju kot v vinogradu je človek postavljen v vlogo oskrbnika. Dobil je vse: prostor za življenje, obrambni stolp, ograjo, sadove in zaupanje. Upor se v obeh zgodbah zgodi v trenutku, ko človeku vloga tistega, ki nekaj prejme, postane tesna. Zbudi se pohlep, ki šepeta, da hvaležnost pomeni odvisnost. Človek želi prerezati popkovino z Bogom, izbrisati status najemnika in na silo postati absolutni lastnik svojega sveta.

Bog kot tekmec in grožnja svobodi

Da bi vinogradniki opravičili umor, so morali v Dediču videti grožnjo. Enako je kača Evi predstavila Boga kot nekoga, ki je ljubosumen in človeku nekaj krati. To je globoka duhovna slepota: ko Boga ne vidimo več kot ljubečega Očeta, ampak kot tekmeca, ki nam omejuje svobodo. Prepričani smo, da moramo Boga »odstraniti« (iz javnega življenja, iz svojih odločitev ali iz vesti), da bi končno lahko zadihali s polnimi pljuči.

Paradoks samouničenja (Izguba dediščine)

Največja tragika obeh stavkov je v njunem rezultatu. Vinogradniki so verjeli, da jim bo umor prinesel posest – prinesel pa jim je izgon in propad. Adam in Eva sta hotela postati »kot Bog«, a sta se prestrašena in gola skrila pred njim v grmovje. Ko poskušamo doseči avtonomijo mimo Boga, uničimo prav tisto, kar si želimo. Dediščino namreč prejmejo sinovi in hčere, ne pa morilci. To, kar so vinogradniki hoteli vzeti s krvjo, bi jim Gospod kot ljubečim oskrbnikom sčasoma podaril zastonj.

H koreninam

Prilika o hudobnih vinogradnikih nam razodeva osupljivo Božjo potrpežljivost. Bog človeku zaupa »vinograd« – ta svet, naša življenja, talente in odnose – ter nam daje svobodo, da z njimi upravljamo. Kljub temu, da ljudje Božje zaupanje znova in znova izrabljamo za lastne interese in zavračamo Njegove opomine, nam Bog prihaja naproti z največjim možnim darom: svojim Sinom. Odlomek nas vabi k resnemu izpitu vesti: Ali stvarstvo in sadove svojega življenja prepoznavamo kot Božji dar ali pa se obnašamo, kot da smo izključni lastniki vsega, kar imamo?

Sindrom “lastništva” nad Božjimi darovi

Vinogradniki v priliki so pozabili, da so le najemniki. Ko človek pozabi na svojo držo hvaležnosti in začne Božje darove (npr. Cerkev, položaj, talente, družino) obravnavati kot svojo lastnino, postane pripravljen na nasilje – tako verbalno kot duhovno – da bi to “lastnino” zaščitil. Prilika nas svari pred nevarnostjo, da bi si prilaščali to, kar nam je bilo le zaupano v oskrbo.

Preroški glasovi, ki motijo naš udoben prav

Služabniki, ki jih gospodar pošilja, predstavljajo preroške glasove v našem življenju. Prerok je pogosto tisti, ki moti naše udobje in nas opominja na dolžnosti do Boga in bližnjega. Naša prva reakcija na kritiko ali Božji klic k spreobrnjenju je rodi odpor, jezo ali ignoranco (»pretepsti in odpraviti praznega«). Kako se odzovemo, ko nas nekdo ali nekaj opomni, da ne živimo v skladu z Božjo voljo?

3. Vogelni kamen, ki ruši človeške načrte

Zgodovina človeštva je polna poskusov, da bi Boga odstranili iz svoje in družbene enačbe, misleč, da bomo brez Njega končno svobodni »dediči«. Toda Jezus citira psalm o vogelnem kamnu: tisto, kar svet zavrže in vidi kot neuporabno (Kristusov križ, ponižnost, služenje), postane temelj celotne stavbe.

Za današnji čas

Današnji dan je nov dar, »vinograd«, ki nam je položen v roke. Prav je, da se ustavimo sredi drvenja in obveznosti ter se vprašamo: Za koga pravzaprav danes delam? Ali vse, kar bom danes naredil – svoje delo, srečanja, trud –, gradim le za lasten uspeh in ego, ali pa znam sadove svojega dneva (prijaznost, potrpežljivost, pošteno opravljeno delo) hvaležno vrniti Bogu in podariti ljudem okoli sebe? Danes imamo priložnost, da namesto drže “vse je moje” izberemo držo “hvaležen sem za zaupano”.

Kako danes sprejemam “nenačrtovane služabnike”?

V naš današnji urnik bodo skoraj zagotovo stopili ljudje ali situacije, ki nam bodo prekrižali načrte: siten sodelavec, zamuda, nujen klic na pomoč ali opomin, da smo nekaj pozabili. To so “služabniki”, ki jih Gospod danes pošilja k nam. Ali jih bomo v slabi volji “pretepli in odpravili praznih rok” (z nestrpnostjo in jezo), ali pa bomo v teh motnjah prepoznali Božje povabilo k potrpežljivosti in ljubezni?

Prepoznati “vogelni kamen” v današnjih malenkostih

Svet nam danes ponuja logiko uspeha, vpliva in moči. Jezus pa nas uči logike vogelnega kamna, ki so ga zidarji zavrgli. Danes lahko zgradimo nekaj velikega z majhnimi, navidez neznatnimi dejanji, ki jih svet pogosto spregleda ali zavrže: z majhnim dejanjem odpustitve, tihim opravljanjem dolžnosti brez iskanja hvale ali z umikom iz besednega dvoboja. To so temelji, na katerih danes stoji Božje kraljestvo.

Umik iz strahu pred “ljudstvom”

Veliki duhovniki in pismouki na koncu odlomka niso spremenili svojega srca, ampak so se le umaknili, ker so se zbali ljudstva. Vodil jih je strah pred tem, kaj bodo rekli drugi, namesto strah pred Bogom. Danes smo pogosto pred isto skušnjavo: da resnico, svoje vrednote ali vero zatajimo preprosto zato, ker se bojimo mnenja okolice ali komentarjev na družbenih omrežjih.

Otrokom, vnukom

Zgodba o izposojeni igrački

Predstavljaj si, da ti prijatelj posodi svojo najlepšo, najnovejše lego kocke ali prečudovito punčko. Lahko se igraš z njo, zgradiš grad in uživaš. Prijatelj ti je igračo zaupal, ker te ima rad.

Čez nekaj časa pa prijatelj potrka na vrata in prosi: »Ali mi vrneš mojo igračko?«

Ti pa si se nanjo tako navadil, da postaneš hkrati malce sebičen in hudoben. Rečeš si: »Ne dam! Če prijatelja naženem ali pa se skrijem pred njim, bo igračka za vedno moja!« In namesto da bi rekel »hvala« in mu jo vrnil, zaloputneš z vrati in postaneš nesramen.

Jezus nam s to priliko sporoča dve pomembni stvari:

Vse, kar imamo, je dar: Naše življenje, naši starši, narava, hrana in prijatelji – vse to je kot tisti čudoviti vinograd (ali najlepša igrača), ki nam jo je Bog posodil v upravljanje. Bog ne želi, da smo sebični lastniki, ampak želi, da znamo reči »Hvala, Bog!« in to, kar imamo, deliti z drugimi.
Bog nikoli ne odneha: Čeprav so bili ljudje v zgodbi nesramni, jim je gospodar znova in znova pošiljal sporočila, na koncu celo svojega Sina (Jezusa). To nam pove, kako zelo nas ima Bog rad – tudi ko naredimo napako, nam daje novo priložnost, da popravimo svoje vedenje.

Skrivnost za konec: Če bi se tisti delavci z gospodarjevim sinom spoprijateljili, bi se lahko v vinogradu skupaj igrali in uživali v sladkem grozdju za vedno. Ko smo hvaležni, ko dovolimo, da se tudi drugi igrajo z našimi igračami, imamo na koncu vsi veliko več!

Preden nadaljujem

Danes imam priložnost, da namesto drže “vse je moje” izberem držo “hvaležen sem za zaupano”.