Pomislim
“Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili.”
Spoštovanje Jezusa in dvom istočasno. Kako je to mogoče?
Berem
Razmišljam
Vprašanje, kako gresta lahko spoštovanje (poklon) in dvom z roko v roki, je protislovno, a zelo človeško. Razmislek o tem pa odkrije nekaj več.
Dvom ni nujno nasprotje vere
V svetopisemskem jeziku “dvom” ne pomeni nujno popolne zavrnitve ali nevere. Gre bolj za stanje oklevanja ali zmedenosti. Učenci so pred seboj imeli nekoga, ki so ga videli umreti, zdaj pa stoji pred njimi živ. Njihov razum se bori z nečim, kar presega logiko narave.
Spoštovanje pride iz srca in intuicije (prepoznajo njegovo svetost).
Dvom pride iz razuma (poskušajo dojeti nemogoče).
Vera je proces, ne stikalo
Odlomek nam pokaže, da je vera dinamična. Človek se lahko pokloni Bogu v globokem spoštovanju, hkrati pa v sebi nosi vprašanja, strahove in negotovost. Jezus se na ta dvom ne odzove z grajo ali izključitvijo. Nasprotno:
Pristopi k njim (zmanjša razdaljo).
Podeli jim poslanstvo (pokaže jim zaupanje kljub njihovi negotovosti).
Moč kljub šibkosti
Dejstvo, da evangelist Matej sploh omenja dvom v tako ključnem trenutku, je pretresljivo. Če bi bila zgodba izmišljena propaganda, bi verjetno zapisal, da so vsi takoj in brez vprašanj verjeli. Omenjanje dvoma potrjuje pristnost človeške izkušnje. To nam sporoča, da:
Bog ne kliče “popolnih”, ampak tiste, ki so pripravljeni hoditi z njim kljub svojim sencam.
Poklon do tal je dejanje ponižnosti – priznanje, da je nekaj večje od nas, tudi če tega ne razumemo v celoti.
H koreninam
Gora kot kraj jasnosti in vrnitve h koreninam
Učenci so se odpravili v Galilejo, na goro, kamor jim je Jezus naročil. Galileja je bila kraj njihovega prvega klica – tam se je vse začelo.
Duhovni poudarek: Da bi razumeli svojo prihodnost, se moramo včasih vrniti na svojo “goro” – v trenutke, ko smo prvič zares srečali Boga. Duhovne korenine niso v teoriji, ampak v konkretnem kraju in času, kjer nam je Jezus spregovoril. Pod smokvo (ali na gori) se učimo poslušnosti: iti tja, kamor nas on pošilja, tudi ko so poti strme.
Vera, ki sprejema človeško krhkost (dvom in spoštovanje)
Evangelist Matej zapiše presenetljivo podrobnost: ko so ga zagledali, so se mu poklonili, nekateri pa so dvomili. Dvom in vera nista nujno nasprotja, ampak sta se v srcih učencev prepletala.
Duhovni poudarek: Jezus ne čaka, da bi postali popolni in brez dvomov, preden nam preda poslanstvo. Naše korenine so močne takrat, ko so vrasle v resnico o nas samih – v našo majhnost in hkrati v božjo veličino. Bogu se lahko poklonimo tudi sredi svojih vprašanj.
Moč vstopanja v odnose (»Jaz sem z vami«)
Zadnja Jezusova obljuba ni le tolažba, ampak temelj krščanske identitete. On ne pošilja učencev kot osamljenih agentov, ampak jim zagotavlja svojo navzočnost.
Duhovni poudarek: Krščanstvo ni le nauk (»učite jih«), ampak je življenje iz odnosa (»v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«). Biti zakoreninjen pomeni črpati življenje iz te obljube: Nisi sam. Poslanstvo projekta je, da to navzočnost prinašamo v vsakdan – v digitalni svet, med prijatelje in v tišino lastnega srca.
Za današnji čas
Dvom ni ovira za delovanje
V besedilu beremo, da so se nekateri učenci Jezusu priklonili, “nekateri pa so dvomili”. Zanimivo je, da Jezus kljub njihovemu dvomu ne okleva – prav njim zaupa poslanstvo.
Sporočilo: Danes se pogosto počutimo nevredne ali nepripravljene, ker nismo “popolni” v svojem prepričanju ali znanju. Vendar tvoja vrednost in tvoj namen nista odvisna od popolne odsotnosti dvoma. Tudi z vsemi vprašanji, ki jih nosiš v sebi, si poklican, da delaš dobro in soustvarjaš svet.
Povezanost presega meje (Univerzalnost)
Naročilo “poučujte vse narode” v takratnem času ni bilo le geografski napotek, temveč poziv k rušenju zidov med ljudmi različnih kultur, statusov in prepričanj.
Sporočilo: V dobi polarizacije nas ta odlomek opominja na vključevanje. Sodobni človek je poklican h gradnji mostov, ne zidov. Učiti se drug od drugega in delovati v dobro celotnega človeštva – ne glede na meje – je edina pot do resničnega napredka in miru.
Nikoli nismo zares sami
Zadnji stavek: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta,” je eno najmočnejših zagotovil v celotnem Svetem pismu.
Sporočilo: Osamljenost in tesnoba sta epidemiji 21. stoletja. To sporočilo nas uči, da nismo prepuščeni sami sebi v svojem boju za preživetje ali smisel.
Otrokom, vnukom
Jezus ima “super moč” ljubezni
Jezus je svojim prijateljem (učencem) povedal, da ima zdaj vso oblast na nebu in na zemlji. To ne pomeni, da je kot strog kralj, ampak da je njegova ljubezen močnejša od vsega – močnejša od strahu, žalosti in celo smrti.
Postanite Jezusovi “glasniki”
Jezus ni želel, da bi si učenci to ljubezen pustili le zase. Rekel jim je: “Pojdite po celem svetu!”
Jezus nas tudi danes prosi, da smo njegovi pomočniki. To delamo tako, da smo prijazni do sošolcev, da pomagamo mami in očetu ter da z drugimi delimo veselje. To je tisto “učenje”, o katerem govori Jezus – da z dejanji pokažemo, kako se imamo radi.
Skrivni prijatelj, ki te nikoli ne zapusti
Najlepši del je čisto na koncu, ko Jezus obljubi: “Z vami sem vse dni.”
To je tako, kot če bi imel najboljšega prijatelja, ki je vedno ob tebi, čeprav ga ne vidiš z očmi. Ko te je strah v temi, ko si žalosten ali ko se igraš na igrišču – Jezus je tam. Nikoli nisi zares sam.
Preden nadaljujem
Ne bom čakal na trenutek brez dvomov, stopil bom v moj vsakdan, stopil nasproti sočloveku brez predsodkov in zaupal, da ne bom hodil sam.