Četrtek, 17. september 2026

Pomislim

Farizej Simon je povabil Jezusa na obed, a ga ta ni sprejel po takratni navadi. Grešna žena pa je izpolnila navado na svoj način. V čem sta si farizejev in ženin odnos do Jezusa pdobna, v čem različna?

Berem

Tisti čas je nekdo izmed farizejev prosil Jezusa, da bi prišel k njemu na obed; in prišel je v farizejevo hišo in sedel k mizi. In glej, žena, ki je bila v mestu grešnica, je zvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, in je prinesla alabastrno posodo dišečega olja; jokajoč je stopila od zadaj k njegovim nogam in s solzami začela noge močiti; brisala jih je z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem.

Ko je pa to videl farizej, ki ga je povabil, je rekel sam pri sebi: »Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.« Jezus pa se je oglasil in mu rekel: »Simon, imam ti nekaj povedati.« On pravi: »Učenik, povej!« »Dva dolžnika je imel neki upnik; eden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset.
Ker nista mogla plačati, je obema odpustil. Kateri ga bo torej bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« On mu je pa rekel: »Prav si sodil.«
Obrnil se je k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Prišel sem v tvojo hišo: vode za noge mi nisi dal, ta pa mi je s solzami močila noge in brisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi, ta pa ni nehala, odkar je prišla, poljubljati mojih nog. Z oljem mi nisi mazilil glave, ta pa mi je z dišečim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je mnogo ljubila; komur se pa malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi.«
Tisti, ki so bili z njim pri mizi, so začeli sami pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?« Rekel je pa ženi: »Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru!«  (Lk 7,36-50)

Razmišljam

Gostoljubnost na Bližnjem vzhodu v 1. stoletju ni bila le vljudnost, temveč sveta družbena dolžnost. Gostitelj je s svojimi gestami pokazal odnos do gosta. Obe osebi v odlomku  stopata v neposreden stik z Jezusom, vendar sta njuna vzgiba in načina izražanja v popolnem nasprotju.

Pripravljenost na srečanje

  • Podobnost: Tako Simon kot grešnica si želita Jezusove prisotnosti. Simon ga uradno povabi v svojo hišo, žena pa premaga družbeni sram ter tvega javno obsodbo, da bi prišla do njega. Oba prepoznata Jezusa kot nekoga, ki izstopa in pritegne pozornost.

Namen in vzgib srca

  • Razlika: Simon pristopa z razdalje, radovednosti in intelektualne sodbe (preverja, ali je Jezus res prerok). Njegov odnos je hladen, preračunljiv in brez osebne ranljivosti. Žena pristopa iz globokega zavedanja lastne grešnosti, stiske in hvaležnosti. Njen vzgib je čista, nepreračunljiva ljubezen.

Gostoljubje in izkazovanje spoštovanja

  • Razlika: Simon opusti celo osnovne družbene navade takratnega časa – Jezusu ne ponudi vode za noge, ga ne pozdravi s poljubom in mu ne mazili glave z oljem. Jezusa sprejme kot navadnega gostujočega učitelja, ne da bi mu izkazal večje spoštovanje.

  • Žena vse te pomanjkljivosti nadoknadi na presežen način:

    • Umivanje nog: namesto z vodo mu noge umije s svojimi solzami in obriše z lasmi.

    • Pozdrav: namesto običajnega poljuba na lice mu neprenehoma poljublja noge.

    • Maziljenje: namesto navadnega olja na glavo uporabi dragoceno dišeče olje za njegove noge.

Prejetje odpuščanja

  • Razlika: Simon ostane zaprt v svoji pravičnosti in sodbi do drugih (ne vidi svoje potrebe po odpuščanju, zato prejme malo). Žena se v svoji grešnosti popolnoma odpre Jezusovi milosti: ker se zaveda velikosti odpuščanja, izkaže veliko ljubezen in odide v miru.

H koreninam

Ljubezen kot odziv na prejeto odpuščanje
Žena ne ljubi, da bi si odpuščanje šele prislužila; njeno dejanje izhaja iz globoke hvaležnosti za že izkušeno Božje usmiljenje. Jezus v prilogi o dveh dolžnikih razkrije ključno duhovno zakonitost: tisti, ki se zaveda velikosti svojega dolga in prejetega odpuščanja, odgovori z veliko ljubeznijo. Tisti, ki ne prepozna svoje potrebe po odpuščanju, težko razvije hvaležno ljubezen.

Preskok od obsojanja k sočutju in čisti ljubezni
Farizej Simon gleda na ženo skozi očala družbenih strogih meril in jo takoj zaznamuje kot „grešnico“, Jezus ne zanika njenega greha, vendar v njej prepozna človeka, ki se kesá in se z vero obrača k Božjemu usmiljenju. Zgled odlomka nas vabi k duhovnemu preobratu: namesto da druge presojamo in obsojamo glede na njihovo preteklost, smo poklicani, da v vsakem človeku prepoznamo možnost za spreobrnjenje in zmožnost za globoko ljubezen.

Moč ponižne pokore, vere in dejanj
Žena ne izgovori niti ene same besede; njene solze, umivanje Jezusovih nog z lasmi, poljubljanje in maziljenje z dragocenim oljem govorijo glasneje od vseh govorniških vložkov. Njena vera ni le teoretično prepričanje, ampak globoka izročitev in iskreno kesanje pred Božjo dobroto. Jezus potrdi, da jo je rešila njena vera (»Tvoja vera te je rešila«), saj se je brez pridržka in v globoki ponižnosti prepustila Božji dobroti.

Brezmejno Božje usmiljenje, ki vrača dostojanstvo
Simon je menil, da bi stik z grešnico Jezusa omadeževal, Jezus pa se grešnice ni bal in je ni zavrnil. Namesto distanciranja ponudi popolno sprejemanje, ki ženino sramoto spremeni v milost. Jezusove zaključne besede (»Pojdi v miru«) človeku ne odpuščajo le preteklosti, ampak mu podarjajo nov začetek, resnični notranji mir in vrnjeno osebno dostojanstvo.

 DODATEK: Kakšne so bile v Jezusovem času družbene navade glede sprejemanja gostov?

V Jezusovem času je bil sprejem gosta urejen po precej prepoznavnih gostoljubnih navadah. Lk 7,36–50 jih ne opisuje kot nepomembne podrobnosti, ampak jih Jezus sam uporabi za primerjavo med Simonom in ženo.

  • Gostitelj je gostu ponudil vodo za noge. Ljudje so hodili po prašnih poteh v sandalih, zato je bilo umivanje nog običajno znamenje dobrodošlice. Simon Jezusu vode ni ponudil, žena pa mu je noge umila s svojimi solzami in jih osušila z lasmi.
  • Gost je bil pozdravljen s poljubom. Poljub je izražal prijateljski sprejem, mir in čast. Simon Jezusa ni poljubil; žena pa je neprenehoma poljubljala njegove noge.
  • Glavo so lahko namazali z oljem. To je bilo v toplem podnebju znamenje osvežitve in časti. Simon Jezusu ni mazilil glave, žena pa mu je z dišečim oljem mazilila noge.
  • Gostje so pri obedu ležali oziroma počivali ob mizi. Zato je žena lahko stala za Jezusom pri njegovih nogah, ne da bi sedela za mizo z njim. Evangelij izrecno pravi, da je prišla v hišo, ko je Jezus obedoval.
  • Gostije so imele pogosto odprt dostop. Po razlagi Benedikta XVI. so bila pri takšnih obedih vrata odprta, ker je javnost in ugled gostitelja s tem celo pridobil; zato je lahko vstopila tudi nepovabljena žena.

Glavna Jezusova poanta je torej naslednja: Simon je Jezusa povabil, vendar ga ni zares sprejel kot častnega gosta; žena pa mu je izkazala izredno gostoljubje, ponižnost in ljubezen. Njena dejanja niso bila običajna vljudnost, temveč izraz kesanja, vere in hvaležnosti za odpuščanje. Zato Jezus njeno ravnanje postavi nasproti Simonovi zadržani formalnosti

Za današnji čas

Odrecimo se obsodb in ponovno odkrijmo sočutje: V svetu hitrih sodb in družbenih etiket nas ta odlomek vabi, da prenehamo predalčkati ljudi na podlagi njihovih napak. Resnična velikost človeka se ne kaže v moralni vzvišenosti nad drugimi, ampak v zmožnosti, da v bližnjem vidimo njegovo dostojanstvo in zgodbo, ki je ne poznamo.

Dovolimo si biti ranljivi in poiščimo notranji mir: Sodobna kultura pogosto zahteva popolnost, lažni ponos in skrivanje lastnih šibkosti. Dejanje žene nas uči, da sta iskrenost do sebe in ponižno priznanje lastnih omejitev edina pot do resnične osvoboditve, globoke hvaležnosti in pravega notranjega miru.

Ljubezen in hvaležnost rodita spremembo, ne prisila: Prava preobrazba življenja se ne zgodi zaradi strahu ali izpolnjevanja togih pravil, ampak zaradi izkušnje, da si sprejet in ljubljen kljub pomanjkljivostim. Ko enkrat okusimo sprejemanje in odpuščanje, se iz tega naravno rodi želja, da tudi sami delamo dobro.

     Za iskalce

  • Smisel ne izvira iz naše brezgrešnosti, ampak iz iskrenega srečanja: Ko iščemo smisel, nam ni treba najprej popolnoma urediti svojega življenja ali postati »brezhibni«. Ta odlomek nas uči, da se bistvo ne razkrije takrat, ko mislimo, da imamo vse odgovore (tako kot farizej Simon), ampak, ko si upamo stopiti naprej z vsemi svojimi ranami, solzami in odprtimi vprašanji. Resnični smisel se za nas začne tam, kjer odvržemo maske in si dovolimo biti to, kar v resnici smo.

  • Izkušnja sprejetosti popolnoma spremeni našo pot: Pogosto poskušamo smisel najti le z razumskimi razlagami, a tisto, kar nas zares globoko preobrazi, je izkušnja, da smo sprejeti in ljubljeni takšni, kot smo. Ko sami doživimo odpuščanje in usmiljenje – v odnosih z bližnjimi ali v odnosu do Boga, se v nas rodi globoka hvaležnost. Ta hvaležnost postane nov motor našega življenja in najmočnejši vir smisla, ki ga iščemo.

  • Iskanje od nas zahteva pogum za ranljivost in tveganje: Žena je morala prestopiti prag hiše, kjer so jo vsi obsojali, da je lahko prišla do tistega, kar je odrešilo njeno dušo. Tudi mi smisla ne najdemo v coni udobja ali v strahu pred tem, kaj bodo o nas rekli drugi. Če iskreno iščemo, moramo tvegati ranljivost, narediti korak naprej in zaupati, da nas na drugi strani ne čaka obsodba, ampak mir ter nov začetek.

Otrokom, vnukom

Odpuščeno ti je

Jezus je bil povabljen na kosilo k možu po imenu Simon. Ta je bil farizej. Med obedom je prišla žena, ki je v življenju naredila veliko napak. Bilo ji je žal. Prišla je k Jezusu, jokala ob njegovih nogah in mu z dišečim oljem pokazala, kako zelo ga ima rada.

Simon se je čudil, zakaj Jezus takšno ženo sprejema. Jezus pa mu je razložil, da človek, ki mu je veliko odpuščeno, zna biti tudi zelo hvaležen in zna močno ljubiti.

Ženi je nato povedal, da so ji grehi odpuščeni.

Mali kviz

1. Kdo je povabil Jezusa na obed?
A) Peter
B) farizej Simon
C) Zahej

2. Kaj je žena naredila ob Jezusovih nogah?
A) Močila jih je s solzami in brisala z lasmi.
B) Umila jih je z vodo.
C) Obula mu je sandale.

3. Zakaj je žena Jezusu izkazala toliko ljubezni?
A) Ker je želela od njega darilo.
B) Ker je vedela, da ji Jezus odpušča.
C) Ker jo je Simon prosil.

4. Kaj je Jezus rekel ženi?
A) »Tvoji grehi so odpuščeni.«
B) »Pojdi domov in se vrni jutri.«
C) »Simon ti bo odpustil.«

5. Kaj nas ta zgodba uči?
A) Jezus odpušča in sprejema človeka, ki se iskreno obrne k njemu.
B) Napake moramo skrivati pred drugimi.
C) Jezus sprejema samo ljudi, ki nikoli ne naredijo nič narobe.

1. Kdo je povabil Jezusa na obed?
A) Peter
B) farizej Simon
C) Zahej

2. Kaj je žena naredila ob Jezusovih nogah?
A) Močila jih je s solzami in brisala z lasmi.
B) Umila jih je z vodo.
C) Obula mu je sandale.

3. Zakaj je žena Jezusu izkazala toliko ljubezni?
A) Ker je želela od njega darilo.
B) Ker je vedela, da ji Jezus odpušča.
C) Ker jo je Simon prosil.

4. Kaj je Jezus rekel ženi?
A) »Tvoji grehi so odpuščeni.«
B) »Pojdi domov in se vrni jutri.«
C) »Simon ti bo odpustil.«

5. Kaj nas ta zgodba uči?
A) Jezus odpušča in sprejema človeka, ki se iskreno obrne k njemu.
B) Napake moramo skrivati pred drugimi.
C) Jezus sprejema samo ljudi, ki nikoli ne naredijo nič narobe.

Rešitve: 1 – B, 2 – A, 3 – B, 4 – A, 5 – A

Preden nadaljujem

Jezus mi odpušča in me vabi, da tudi jaz odpuščam drugim.