Pomislim
Dogodek, ko je Jezus nasitil množico pet tisoč mož, se konča s stavkoma: “Vsi so jedli in se nasitili …. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.” Zakaj ravno poudarek o številu moških? Kaj nam to pove?
Berem
Razmišljam
Zgodovinski in kulturni vidik (Štetje ljudi antiki)
V antičnem svetu – tako v judovski kot grško-rimski kulturi – je bila družba izrazito patriarhalna. Uradna štetja prebivalstva, rodovniki ali popisi niso potekali po posameznikih, temveč po glavah družin (moških).
Pravni in družbeni status: Moški so bili pravno odgovorni za družino in so predstavljali gospodinjstvo v javnem življenju.
Potovalne navade: Dolge poti v puščavo ali na osamljene kraje so pogosto lažje prehodili moški. To pa ne pomeni, da žensk in otrok ni bilo zraven – nasprotno, Matejev dodatek »brez žená in otrok« potrjuje, da so bili prisotni tudi drugi, le v uradno število se jih po takratnih navadah ni vključilo.
Če prištejemo še žene in otroke, ki so običajno spremljali družine, je bila dejanska množica verjetno precej večja – morda celo med 15.000 in 20.000 ljudmi.
Teološki in biblični vidik (Novo Izraelovo ljudstvo)
Matejev evangelij je bil primarno napisan za krščanske skupnosti judovskega izvora, zato je poln simbolike in vzporednic s Staro zavezo:
Vzporednica z Mojzesom in eksodusom: V Drugi Mojzesovi knjigi (2 Mz 12,37) beremo, da je iz Egipta odšlo »kakih šeststo tisoč pešcev, mož brez otrok.«. Matej s podobnim načinom štetja namerno vzpostavlja vzporednico med Jezusom in Mojzesom. Jezus je »novi Mojzes«, ki vodi ljudstvo v/skozi puščavo in jih hrani z nebeškim kruhom (mano).
Simbolika številke 5000: Število 5 (pet tisoč, pet kruhov) spominja na 5 knjig postave (Torah). Predstavlja celoto Izraelovega ljudstva. Jezus ne nasiti le naključne skupine, ampak zbere in nahrani novo Božje ljudstvo.
Kaj nam to pove za danes?
Ta detajl v besedilu ima globoko sporočilo tudi za današnjega bralca:
Namenoma opazna posrednost: S tem, ko Matej izrecno napiše »brez žená in otrok«, opozori na tiste, ki so bili v takratni družbi pogosto spregledani ali potisnjeni na rob (nevidni v uradnih statistikah). Jezus pa pri razdeljevanju kruha ne dela razlik – vsi so jedli in se nasitili. Gotovo je bilo to tudi priznanje dostojanstvu žensk.
Obilje Božje milosti: Če je bilo na samotnem kraju ( puščavi) v resnici zbranih precej več kot 5000 ljudi (skupaj z ženskami in otroki), je čudež pomnožitve še toliko večji. Predstavlja neizmerno Božjo radodarnost, ki presega vse človeške račune in družbene strukture.
Za sklep: Evangeljski odlomek nas spominja, da v Božji ekonomiji malo postane veliko, lačni odidejo siti, nevidni pa postanejo sprejeti in nahranjeni.
H koreninam
Božje sočutje se odzove tudi takrat, ko smo sami na tleh
Jezus se v samoto ni umaknil le zaradi počitka, ampak ker je pravkar izvedel za nasilno smrt svojega bratranca, Janeza Krstnika. Kljub lastni žalosti, utehi v samoti in potrebi po molitvi pa ne zapre vrat pred ljudmi. Ko vidi množico, ga prevzame globoko sočutje.
Bog ne deluje le takrat, ko je vse idealno. Njegovo sočutje je večje od človeške utrujenosti ali žalosti. Uči nas, kako preseči lastne stiske in odpreti srce za potrebe drugih, tudi ko sami preživljamo težke trenutke.
Božji dar ne le, da zadošča, ampak presega naša pričakovanja
Evangelij poudarja, da so vsi jedli, se nasitili in da je ostalo še dvanajst polnih košar. Število 12 simbolizira popolnost in izobilje za vseh dvanajst rodov Izraela (pa tudi za celotno Cerkev).
Bog ni skop. Kjer človek vidi pomanjkanje in omejitve, Bog prinaša izobilje. Ko svoje življenje predamo Njemu, ne dobimo le osnovnega preživetja, ampak polnost življenja. Ostanek hrane je opomnik, da Božja milost nikoli ne poide in da je v Njegovi oskrbi vedno prostor še za druge.
Napoved duhovne hrane (Evharistije)
Ta čudež je neposredna podoba tega, kar Jezus stori pri zadnji večerji in kar doživljamo pri vsaki maši. Jezus vzame kruh, ga blagoslovi, prelomi in daje.
Kaj nam to pove? Kakor je telesni kruh nasitil tisoče na travniku, tako je Jezus sam »kruh življenja«, ki lahko nasiti najglobljo človeško lakoto – lakoto po smislu, sprejetosti, ljubezni in večnosti.
Za današnji čas
Moč empatije: Kako se odzovemo, ko nas drugi prekinejo v naši stiski?
Zgodba se začne z človekom, ki je pravkar izgubil nekoga bližnjega (Janeza Krstnika) in si želi le miru ter samote. A ko se pred njim pojavi množica z lastnimi težavami, ne odreagira z jezo ali zapiranjem vase, ampak s sočutjem.
Sporočilo za danes: V svetu, ki nas spodbuja k popolnemu individualizmu in postavljanju zidov, je sposobnost, da opazimo stisko drugega – tudi ko smo sami utrujeni ali strti – vrhunec človečnosti. Empatija pomeni, da kljub lastnim težavam ne izgubimo občutka za skupnost.
Moč sodelovanja: Preseganje miselnosti pomanjkanja
Učenci so reagirali tako, kot pogosto reagiramo mi: videli so ogromen problem (tisoče lačnih) in svoje skromne vire (pet hlebov in dve ribi) ter želeli dvigniti roke in ljudi poslati stran. Jezusova rešitev pa je: uporabimo to, kar imamo tukaj in zdaj.
Sporočilo za danes: Velike družbene ali osebne krize pogosto povzročijo občutek nemoči (»Kaj pa lahko jaz naredim?«). A spremembe se ne začnejo takrat, ko imamo idealne pogoje, ampak ko skupaj stopimo s tistim malim, kar imamo. Ko vsak posameznik prispeva svoj skromni del, se ustvari nekaj, kar presega vsoto posameznih delov.
Deljenje namesto kopičenja: Od kulture pomanjkanja do kulture izobilja
Na začetku zgodbe vlada strah, da hrane ne bo dovolj. Ko pa se hrana razdeli in se pristopi z logiko davanja namesto kupovanja, na koncu ne le da vsi dobijo dovolj, ampak celo ostane (dvanajst košar).
Sporočilo za danes: Živimo v svetu, ki ga poganja strah pred pomanjkanjem, zaradi česar kopičimo viré, opremo in denar samo zase. Ta odlomek nosi močno ekološko in družbeno sporočilo: na planetu je v resnici dovolj virov za vse, če smo jih pripravljeni pravično deliti in ne zavreči. Izobilje se ne rodi iz kopičenja, ampak iz kroženja in medsebojne oskrbe.
Otrokom, vnukom
Čudež
Nekoč je Jezus z ladjico odpotoval na miren kraj, da bi si malo odpočil. A ko je stopil na kopno, ga je tam že čakala ogromna množica ljudi! Vsi so želeli poslušati njegove čudovita sporočila in mnogi so pripeljali svoje bolne prijatelje, da bi jih Jezus ozdravil. Jezusu se so ljudje smilili, zato jih ni odgnal. Cel dan se je pogovarjal z njimi in jim pomagal.
Ko se je začelo večeriti, so k Jezusu pristopili njegovi učenci. Bili so zaskrbljeni in so rekli: »Jezus, že pozno je, tu pa smo sredi ničesar. Pošlji te ljudi domov ali v bližnje vasi, da si bodo lahko kupili kaj za jesti!« Jezus pa jih je presenetil in rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!«
Učenci so debelo pogledali. Kakšno težko nalogo jim je dal! Kakšnih 5.000 moških je bilo tam, pa še veliko žensk in otrok. Kako naj nahranijo toliko ust? Učenci so hitro preverili, kaj sploh imajo. Zaskrbljeno so rekli Jezusu: »Tukaj imamo samo pet hlebčkov kruha in dve majhni ribici! To je vse!« (To je bila v resnici malica enega majhnega fanta.) Jezus se je le nasmehnil in rekel: »Prinesite mi jih.«
Jezus je naročil ljudem, naj se v skupinah usedejo po zeleni travi. Nato je vzel v roke tistih pet hlebov in dve ribici.
Pogledal je v nebo, se zahvalil Bogu za hrano in kruh razlomil. Kose kruha in rib je dal svojim učencem, učenci pa so jih začeli deliti med ljudi.
In veste, kaj se je zgodilo?
Ko so učenci delili hrano, kruha in rib kar ni in ni zmanjkalo! Vsak človek v tisti ogromni množici je jedel, kolikor je želel, dokler niso bili vsi popolnoma siti.
Na koncu je Jezus rekel učencem, naj poberejo ostanke, da se nič ne zavrže. In veste, koliko se jih je nabralo? Napolnili so kar 12 velikih košar! Iz ene majhne malice je nastalo veliko večerij za tisoče ljudi.
Jezus nas s to zgodbo uči nekaj čudovitega:
Ni pomembno, kako malo imamo (pa naj bodo to le prijazna beseda, majhna pomoč ali ena igrača).
Ko to, kar imamo, z veseljem podelimo z drugimi, Jezus to majhno dejanje pomnoži v nekaj ogromnega in lepega!
Preden nadaljujem
Ne skrbi, če imaš v rokah le ‘pet kruhkov in dve ribici’ – torej čisto malo moči, časa ali dobrote. Ko to malo z ljubeznijo daš naprej…